Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Osebno ime osumljenca je bilo na seznam oseb na posebni strani albuma osumljencev uvrščeno in pridobljeno v skladu s policijskimi pooblastili iz 148. člena ZKP ter 11. in 34. člena ZNPPol, torej ne nezakonito, kot je to bil primer nezakonito hranjene fotografije, pri čemer oškodovanec, kot že navedeno, z imenom osumljenca, kot tudi z imeni ostalih oseb, ki so mu bile pokazane iz albuma, ob prepoznavi na policiji ni bil seznanjen.
Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.
1. Okrožno sodišče na Ptuju je s pritožbeno izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obdolženca za izločitev dokazov, in sicer albuma osumljencev št. 2310-148/2023 (3F311-08) z dne 27. 2. 2023 (priloga A1/1/9) in uradnega zaznamka o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah št. 2300-152/2023 (3F693-27) z dne 1. 3. 2023 (priloga A1/10).
2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu zagovornika za izločitev dokazov z dne 14. 7. 2023 ugodi in iz spisa izloči v njem navedene dokaze, podredno pa predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Zagovornik v pritožbi vztraja pri svoji trditvi iz predloga za izločitev dokazov, da sta bili listini, katerih izločitev je zahteval, pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic in temeljnih svoboščin obdolženca iz 21., 22., 27., 29. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Trdi, da album fotografij ni bil sestavljen na podlagi predhodnega opisa, ki bi ga podal domnevni oškodovanec, temveč na podlagi nerazkritih „operativnih informacij“, o čemer pa se v spisu ne nahaja noben uradni zaznamek ali kakršenkoli drug dokument. Tako ob izostanku vsakršne protokolacije o načinu pridobitve „operativne informacije“ ni mogoče preveriti zakonitosti dela policije in ga podvreči naknadni sodni kontroli.
5. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Kot izhodiščno določbo za presojo utemeljenosti predloga za izločitev dokazov je uvodoma ob določbi drugega odstavka 18. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izpostaviti določbo drugega odstavka 83. člena ZKP, po kateri predmet izločitve niso katerekoli listine in dokazi, temveč le tisti, za katere je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati. V skladu z uveljavljenimi stališči procesne teorije in sodne prakse (prim. M. Žaberl, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, stran 794) policija ne more opraviti prepoznave oseb na procesno veljaven način, saj prepoznava osumljenca kaznivega dejanja ni navedena med nujnimi preiskovalnimi dejanji, ki jih sme opraviti policija sama (164. člen ZKP). Pri tem izjava, ki jo v zvezi s takšno prepoznavo da oseba, ki opravlja prepoznavo, in po svoji naravi predstavlja obvestilo policiji po drugem odstavku 148. člena ZKP, kot tudi zapisnik oziroma uradni zaznamek o prepoznavi na podlagi fotografij, ki ga sestavi policija, nista dokaza v procesno formalnem smislu, temveč le v spoznavnem in na takšne dokaze se sodba ne sme opirati. Zapisnik oziroma uradni zaznamek o opravljeni prepoznavi na policiji je zato lahko zgolj vir za pridobitev veljavnega dokaza, na primer izpovedbe priče o poteku prepoznave na policiji, pri čemer torej navedena listina ne more predstavljati dokaza, za katerega bi veljalo ekskluzijsko pravilo oziroma dokaza, ki bi ga moralo sodišče iz spisa izločiti. Na slednje je tehtno opozorilo že sodišče prve stopnje v točki 7 razlogov izpodbijanega sklepa, ko je poudarilo, da lahko morebitno nepravilno izvedena prepoznava oseb po fotografijah na policiji terja večjo pazljivost sodišča pri presoji verodostojnosti izpovedbe priče, ki je tako prepoznavo opravila.
6. Sodišče druge stopnje pa tudi z vidika zatrjevanih kršitev določb Ustave (drugi odstavek 18. člena ZKP) ne sprejema pritožbenih navedb zagovornika v zvezi z domnevno nepravilno opravljenim postopkom prepoznave oseb po fotografijah v predkazenskem postopku glede na 46. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje, so razumni in prepričljivi ter jih pritožbene navedbe ne morejo omajati. Jedro pritožbenih izvajanj zagovornika je v zatrjevanju pomanjkljive protokolacije v predkazenskem postopku, saj naj policisti ne bi ustrezno zabeležili, na kak način naj bi se na osumljenca v predkazenskem postopku osredotočil sum oziroma, na kak način naj bi prišli do „operativne informacije“, da bi prišel kot osumljenec obravnavanega kaznivega dejanja v poštev prav A. A. Pri tem se zagovornik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 17977/2018 z dne 15. 4. 2021, vendar prezre, da je bilo v tej zadevi problematizirano zbiranje obvestil od osumljenca v smislu kršitve privilegija zoper samoobtožbo; obvestilo, ki ga je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, pa nedvomno sodi v domet že navedene določbe drugega odstavka 83. člena ZKP. Tako torej procesna situacija iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča ni primerljiva s procesno situacijo v obravnavani zadevi, ko obramba problematizira policijski postopek prepoznave osebe po fotografijah.
7. Dosedanji spisovni podatki ne dajejo podlage za sklepanje, da je policija pri konkretni prepoznavi osebe po fotografijah ravnala v nasprotju s svojimi pooblastili. Glede na policijska pooblastila, določena v 11. in 34. členu ZNPPol ter v 148. členu ZKP, ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da policisti (zgolj) z „zbiranjem obvestil na terenu“, na podlagi česar so prišli do podatkov o možnem osumljencu kaznivega dejanja, ne bi smeli v album osumljencev vključiti tudi fotografije nakazane osebe. Kot izhaja iz fotografij v albumu osumljencev z dne 27. 2. 2023, pa tudi držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da so policisti v ta album vključili zlasti slike oseb, ki ustrezajo opisu osebe, ki ga je podal oškodovanec (peti odstavek 46. člena ZNPPol). Slednji tudi po presoji sodišča druge stopnje ni podal bistveno različnega opisa takoj ob prijavi dejanja in nato še pred pričetkom prepoznave, saj je v obeh primerih opisal relativno visokega storilca (če je najprej navajal višino 185 cm, nato pa 190 cm, ne gre za bistveno odstopanje z vidika povprečnega opazovalca), rjavih las (prvotna navedba o krajših laseh prav tako ni pomembna, saj gre za relativno označbo), oblečenega v kostum viteza z oblačilom v sivo rdeči barvi. Zgolj to, da je podal pred pričetkom prepoznave še natančnejši opis storilca (da je bil suhe postave, svetlo rjavih las), ne pritrjuje pritožbenim navedbam o bistveni spremembi oškodovančeve izpovedbe. Slednje oškodovanec glede na stadij postopka še niti ni podal, zato so pravilni zaključki sodišča prve stopnje v točki 6 razlogov sklepa, da bo to predmet nadaljnjega dokazovanja. V tej fazi postopka, ob tem ko problematizirani uradni zaznamek o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah niti ne pomeni dokaza v procesno formalnem smislu, pa ni odločilnega pomena, kako so policisti prišli do podatka o možnem osumljencu (tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani PRp 141/2022 z dne 16. 3. 2023, točka 9). Ta informacija je namreč služila zgolj za uvrstitev fotografije osumljenca v album osumljencev in se je torej podatek o možnem osumljencu naknadno preverjal v okviru postopka po 46. členu ZNPPol. 8. Soglašati je tudi z oceno sodišča prve stopnje, da postopek prepoznave oseb po fotografijah na policiji ni bil opravljen v nasprotju z določbo 46. člena ZNPPol. Kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 1. 3. 2023, je bil oškodovanec pred pričetkom prepoznave pozvan na opis osebe, ki jo je videl, prav tako je v navedenem uradnem zaznamku izrecno zapisano, da oseba, ki opravlja postopek prepoznave, ne ugotovi osebnih imen ali drugih podatkov oseb na fotografijah. Glede na takšen zapis so brez podlage pritožbene navedbe, da so policisti že v albumu fotografij z dne 27. 2. 2023 jasno (z odebeljeno pisavo) označili, kdo je po njihovem osumljenec, in s tem domnevnemu oškodovancu nedovoljeno sugerirali pravilno prepoznavo. Na kak način se je opravljala zadevna prepoznava, se bo lahko ugotavljalo tudi v nadaljnjem dokaznem postopku. Zaenkrat pa glede na jasne navedbe v uradnem zaznamku ter dejstvo, da se seznam osebnih imen oseb, ki so bile vključene v album osumljencev, dejansko nahaja na posebni strani, ki oškodovancu ni bila pokazana, šele kasneje pa sledi ugotovitev, kdo je na sliki pod številko, ki jo je pokazal oškodovanec, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, nasprotnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Da so navedbe pritožnika o domnevno sugestivnem ravnanju policije pretirane, pa je posredno sklepati še iz uradnega zaznamka o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah z dne 2. 3. 2023, ki jo je opravljal B. B., iz katerega izhaja, da slednji v albumu fotografij ni prepoznal nobene osebe.
9. Nenazadnje je treba zavrniti še pritožbena izvajanja v smeri kršitve ustavne dokazne prepovedi iz drugega odstavka 18. člena ZKP v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča Up-1356/11-20 z dne 24. 4. 2014, ki jo izpostavlja pritožnik, saj situacija iz te odločbe ni primerljiva z obravnavano zadevo. Kot je v točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa ustrezno povzelo že sodišče prve stopnje, je bila v izpostavljeni zadevi Ustavnega sodišča problematična fotografija, na podlagi katere je bila opravljena prepoznava, saj je bila fotografija, ki je bila pokazana oškodovancu, pridobljena nezakonito. V konkretni zadevi pa ni nobenega dvoma, da je bila fotografija osumljenca pridobljena iz Centralnega registra prebivalstva (navedba v albumu osumljencev z dne 27. 2. 2023), kar pomeni, da so policisti to fotografijo osumljenca v skladu s petim odstavkom 46. člena ZNPPol smeli uporabiti. Glede osebnega imena, za katerega pritožba poudarja, da je prav tako kot fotografija varovano s pravico do osebnega dostojanstva (21. člen Ustave) in pravico do zasebnosti (35. člen Ustave), pa je bilo že utemeljeno, da osebno ime osumljenca oškodovancu glede na dosedanje spisovne podatke ni bilo razkrito, zato so pritožbene navedbe v smeri kršitve navedenih ustavnih določil brez teže. Osebno ime osumljenca je bilo na seznam oseb na posebni strani albuma osumljencev uvrščeno in pridobljeno v skladu s policijskimi pooblastili iz 148. člena ZKP ter 11. in 34. člena ZNPPol, torej ne nezakonito, kot je to bil primer nezakonito hranjene fotografije, pri čemer oškodovanec, kot že navedeno, z imenom osumljenca, kot tudi z imeni ostalih oseb, ki so mu bile pokazane iz albuma, ob prepoznavi na policiji ni bil seznanjen (točka 6 razlogov izpodbijanega sklepa).
10. Ob vsem obrazloženem in glede na razloge, ki jih je v izpodbijanem sklepu razumno in tehtno utemeljilo že prvostopenjsko sodišče, ki tudi ni zagrešilo nobene od v pritožbi uveljavljanih kršitev, je sodišče druge stopnje o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
11. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.