Jedro

Po tretjem odstavku 23. člena ZUP (krajevno) pristojnemu organu ni treba ponavljati dejanj postopka, ki jih je pred tem opravil organ, ki je za zadevo nepristojen.

Stališče tožnika, da je pritožbeni organ dolžan presojati tudi zakonitost postopka pred izdajo izpodbijane odločbe sicer drži, je pa pri svoji odločitvi dolžan upoštevati le bistvene kršitve pravil postopka, to je takšne, ki so ali bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost odločbe, ki je predmet preizkusa v pritožbenem postopku. Zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka ni podana. Načela zaslišanja stranke v upravnem postopku ni mogoče enačiti z izvedbo dokaza z zaslišanjem (izjavo) stranke.

V postopku ocene davčni organ dejstva, ki so pomembna za odločitev, ugotavlja s stopnjo verjetnosti. To ne pomeni, da je davčni organ odvezan dolžnosti ugotavljanja dejstev, ki so potrebna za ugotovitev davčne osnove. Podatki Geodetske uprave vrednosti vlaganj ne izkazujejo, dejstva, ki bi utemeljevala oceno davčen osnove na njihovi podlagi pa iz izpodbijane odločbe niso razvidna in se v postopku tudi niso ugotavljala.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega Urada Celje, št. DT 0610-654/2012-30-09-240-04 z dne 30. 7. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Davčni urad Celje je tožnici v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora z izpodbijano odločbo DT 0610-654/2012-30-09-240-04 z dne 30. 7. 2012 za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 odmeril in naložil v plačilo davek po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) od davčne osnove 241.740,16 EUR po davčni stopnji 35 % v znesku 84.609,06 EUR.

Iz obrazložitve odločbe sledi, da je davčni organ na podlagi podatkov uradnih evidenc in podatkov, ki jih je pridobil od drugih oseb na podlagi 39. člena ZDavP-2 ugotovil, da tožničina sredstva za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, s katerim je razpolagala v inšpiciranem obdobju, precej presegajo dohodke, ki jih je v tem v obdobju napovedala. Zato je tožnico na podlagi 69. člena ZDavP-2 pozval k prijavi premoženja, po predloženi prijavi pa uvedel postopek davčnega inšpekcijskega nadzora po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Na podlagi vseh v postopku ugotovljenih dejstev in okoliščin, ki v kontroliranem obdobju pričajo o razpolaganju zavezanke za davek s sredstvi, vključno s premoženjem, oziroma o uporabi teh sredstev v privatne namene, je davčni organ z metodo indirektnega ugotavljanja dohodkov, in sicer z metodo neto vrednosti premoženja, pristopil k ugotavljanju razkoraka med vrednostjo spremembe neto vrednosti premoženja, ustvarjenega v kontroliranem obdobju in dohodki, ki jih je tožnica v navedenem obdobju napovedala. Pri tem je ugotovil, da se je vrednost premoženja tožnice v kontroliranem obdobju povečala za 208.860,31 EUR, da znaša poraba, s katero se ne povečuje premoženje in ne zmanjšujejo obveznosti, 24.186,50 EUR in izguba pri prodaji osebnih avtomobilov 35.028,34 EUR ter da znašajo tožničini neobdavčljivi dohodki skupaj 26.334,16 EUR. Ugotovljena razlika znaša 241.740,99 EUR in predstavlja davčno osnovo po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, od katere davčni organ odmeri davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja (35% ) v znesku, navedenem v izreku.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-21-150/2012 z dne 8. 4. 2013 pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti pritrdilo razlogom izpodbijane odločbe. Zatrjevanih kršitev pravil postopka pritožbeni organ ne najde, kot neutemeljene pa zavrne tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje. Pri ugotavljanju izgube pri nakupu in prodaji vozil je davčni organ poleg nabavne vrednosti vozil, ki jih je tožnica nabavila v inšpiciranem obdobju, utemeljeno upošteval tudi nabavno vrednost vozil, s katerimi je razpolagala na dan 1. 1. 2007, saj ta predstavljajo premoženje oziroma začetno stanje premoženja. Njihova prodaja po nižji ceni od vrednosti na dan 1. 1. 2007 pomeni znižanje premoženja oziroma izgubo, ki ne vpliva na odgovarjajoče povečanje drugega premoženja ali na zmanjšanje obveznosti. Zaradi tega izgube zmanjšujejo neto vrednost in jih je zato treba prišteti k ugotovljeni spremembi neto vrednosti. Utemeljeno pa po presoji pritožbenega organa tudi niso bile upoštevane navedbe tožnice o kreditu, ki ga je v Avstriji najel njen pok. partner. V tej zvezi ugotavlja, da je bil kredit v višini 94.577,59 EUR prejet že pred letom 1998 in bil poplačan z izvršbo iz naslova prodaje zastavljenih nepremičnin v letu 2005. Iz navedenih razlogov pa po presoji pritožbenega organa tudi ni slediti (nedokazanim) navedbam tožnice, da je denar hranila doma in ga porabila za nakup nepremičnin v ..., medtem ko so zastavljene nepremičnine prodali na dražbi.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom, da sodišče opravi glavno obravnavo in po zaslišanju tožeče stranke in priče A.A., izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Sklep o uvedbi postopka je po mnenju tožeče stranke nezakonit, ker ga je izdal krajevno nepristojni davčni urad (Maribor) in sicer za obdobje zadnjih šestih let (od. 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011), kar je v nasprotju s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2. Izpodbijano odločbo je sicer izdal pristojni Davčni urad Celje in z njo tožeči stranki, v nasprotju s sklepom o uvedbi postopka, davek odmeril za obdobje od 1.1.2007 do 31. 12. 2011, vendar pa stališče pritožbenega organa, da je predmet presoje v pritožbenem postopku le zakonitost izpodbijane odločbe, ne vzdrži pravne presoje, saj je pritožbeni organ dolžan presojati tudi zakonitost posameznih dejanj v postopku.

Tožnica je v postopku zatrjevala in dokazala, da je v letu 1966 prejela odškodnino v približni višini 77.000,00 DEM, v letu 1973 dediščino po materi, ki je živela v Franciji ter da je v času življenjske skupnosti z B.B. privarčevala celotne prejemke v približni višini 70.000 DEM, ker je bil njen partner zelo premožen. Zaključek obeh davčnih organov, da so navedene trditve in okoliščine ostale nedokazane, je neutemeljen in tožeči stranki nerazumljiv. V tej zvezi tožnica vnovič poudarja, da je predložila vso potrebno in obstoječo listinsko dokumentacijo, s katero razpolaga, prav tako pa bi o navedenih dejstvih lahko izpovedala sama in njen pooblaščenec A.A. V nasprotju s tem v postopku ni bila zaslišana. Gre za absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka, ker je bila tožeči stranki z opustitvijo zaslišanja odvzeta možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Ugovarja tudi višini ugotovljene izgube pri nakupu in prodaji vozil. Ta znaša 4.583,85 EUR in ne 35.028,34 EUR, kot ugotavlja davčni organ. Tožeča stranka je namreč v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 nabavila vozila v skupni vrednosti 185.247,37 EUR, prodajna vrednost vozil v istem obdobju pa je znašala 183.585,62 EUR. Razlika med nakupi in prodajo znaša 1.661,85 EUR, ob upoštevanju vrednosti vozil v lasti tožnice na dan 31. 12. 2011, pa 4.583,85 EUR. Davčni organ je izgubo zmotno ugotovil tako, da je k nabavni vrednosti avtomobilov, nabavljenih v navedenem obdobju, prištel še nabavno vrednost vozil, nabavljenih pred 1. 1. 2007. Tudi navedba, da je tožnica v inšpiciranem obdobju opravljala neregistrirano dejavnost nakupa in prodaje osebnih vozil, ni podprta s potrebnimi dokazi.

Glede pridobitve nepremičnin tožnica vztraja, da je v navedenem obdobju z nakupi in vlaganji pridobila nepremičnine v skupni vrednosti 204.086,97 EUR. Ugotovitev davčnega organa, da je v nepremičnine vložila skupaj 244.322,00 EUR, je v izpodbijani odločbi neobrazložena, izhaja pa tudi ne iz podatkov upravnih spisov, saj ogled nepremičnine in cenitev nista bila opravljena. Sklicevanje pritožbenega organa na vrednost premoženja iz evidence GURS je, ob upoštevanju listinskih dokazil o pridobitvi in vlaganju, po prepričanju tožnice nezadostno. Dokazov o vlaganjih, ki jih je v postopku predložila tožnica, namreč davčni organ, ne da bi zato navedel razloge, ne upošteva.

Iz obrazložitve nadalje ni razvidno, kako je davčni organ ugotovil znesek sredstev za privatno potrošnjo. Res je sicer, da navaja spletno stran Statističnega urada RS, vendar pa bi moral v obrazložitvi odločbe navesti, katere zneske iz strukture osnovnih življenjskih potreb je upošteval in katere ne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Na naroku za glavno obravnavo tožeča stranka umika dokazni predlog za zaslišanje tožnice, dodatno pa predlaga zaslišanje prič C.C. in D.D. V ostalem stranki vztrajata pri svojih dosedanjih navedbah. Na posebno vprašanje sodnice poročevalke, kaj je botrovalo temu, da je davčni organ kot vrednost vlaganj v nepremičnino v ... upošteval podatek geodetske uprave o vrednosti nepremičnine koncem kontroliranega obdobja, tožena stranka dodatno pojasni, da je tožeča stranka nepremičnino pridobila z nakupom. Kasneje je v nepremičnino dodatno vlagala, po navedbah tožnice v vrednosti 110.000,00 EUR, ki je v postopku predložila račune (v višini 70.000,00 EUR) in fotografije, iz katerih je razvidno, da je objekt v celoti rekonstruiran. Tožeča stranka ni predložila nobene druge dokumentacije, ne projektne in ne gradbenega dnevnika. Računi, ki jih je predložila, so bili plačani gotovinsko in zato sledljivost poslovnih dogodkov in sprememb na objektu, ki bi omogočali razmejitev vlaganj v objekt v času do in po izteku kontroliranega obdobja ni bila možna. Zato se je davčni organ odločil upoštevati vrednost objekta pred rekonstrukcijo v višini, kot jo izkazujejo podatki geodetske uprave. Odločitev je v korit zavezanke za davek, saj bi bila ob upoštevanju obsega vlaganj, kot ga izkazujejo predložene fotografije, po cenilcu ocenjena vrednost gotovo višja od upoštevane. Že laična primerjava med predloženimi računi, ki naj bi po navedbah tožnice izkazovali vednost vlaganj v celoti, in fotografijami, pa pokaže neskladnost računov z izvedenimi vlaganji. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka z gornjimi navedbami priznava, da je pri oceni izhajala iz napačnih podatkov oziroma ocene vrednosti nepremičnine, zato dodatno predlaga še postavitev izvedenca finančne stroke oziroma ustreznega cenilca, ki naj oceni obseg oziroma vrednost vlaganj, ki jih je izvedla tožeča stranka in oceni vrednost nepremičnine. Tožena stranka dokaznim predlogom tožnice nasprotuje.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo upravni spis, ki ga je sodišču z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka. V soglasju s strankama je izven glavne obravnave vpogledalo tudi dokumentacijo, s katero je tožeča stranka po glavni obravnavi dopolnila prvotno predloženi upravni spis. Predlogu za zaslišanje prič in postavitev izvedenca finančne stroke, ki ga tožena stranka, ne da bi zato navedla razloge, prvič predlaga v tožbi (A.A.) oziroma na glavni obravnavi (C.C. in D.D.) sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 ni sledilo.

Odmera davka na podlagi petega odstavka 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) se opravi, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec - fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drug način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe. Pogoj za uvedbo postopka davčnega inšpekcijskega nadzora po tej podlagi je torej ugotovljeno nesorazmerje med porabo sredstev in višino napovedanih dohodkov.

V obravnavani zadevi izpolnitev vsebinskih pogojev za uvedbo postopka davčnega inšpekcijskega nadzora ni sporna. V tej zvezi je sporna zakonitost izdanega sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Trditev, da je sklep izdal Davčni urad Maribor, ne drži. Sodišče se iz razlogov, ki jih v svoji odločbi navaja pritožbeni organ, strinja z ugotovitvijo o pomotnem zapisu davčnega urada v uvodu sklepa. Strinja se tudi s presojo, da bi izdaja sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru po krajevno nepristojnem davčnem uradu ne vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, ki jo je izdal krajevno pristojni davčni urad. Po tretjem odstavku 23. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (krajevno) pristojnemu organu ni treba ponavljati dejanj postopka, ki jih je pred tem opravil organ, ki je za zadevo nepristojen. Neskladnost obdobja na katerega se nanaša davčni inšpekcijski nadzor z 68. členom ZDavP-2, pa v obravnavanem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, v kateri je pri obdobju obdavčenja upoštevana zakonska omejitev. Stališče tožnika, da je pritožbeni organ dolžan presojati tudi zakonitost postopka pred izdajo izpodbijane odločbe sicer drži, je pa pri svoji odločitvi dolžan upoštevati le bistvene kršitve pravil postopka, to je takšne, ki so ali bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost odločbe, ki je predmet preizkusa v pritožbenem postopku.

Tožbena navedba, da je tožnica v postopku dokazala prejem odškodnine (v letu 1966), dediščine (v letu 1973) in privarčevana sredstva v znesku 70.000,00 DEM in trditev, da je z njimi razpolagala na dan 1. 1. 2007, je neskladna s podatki, ki izhajajo iz upravnih spisov. Iz njih namreč sledi, da je tožeča stranka navedena dejstva navedla, ni pa k svojim navedbam predložila ali ponudila nobenega dokaza. Do navedb se je davčni organ v celoti in pravilno opredelil že v zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru in jim, kot neprepričljivim in nedokazanim, utemeljeno ni sledil. Dejanska podlaga odločitve v tem delu v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in v pritožbenem postopku ni bila sporna. Podana pa tudi ni zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka, s katero tožeča stranka v dopolnitvi tožbe prereka doslej nesporne dejanske ugotovitve. Načela zaslišanja stranke v upravnem postopku namreč ni mogoče enačiti z izvedbo dokaza z zaslišanjem (izjavo) stranke.

V zvezi z višino izgube pri nakupu in prodaji vozil razloge za upoštevanje nabavne vrednosti vozil, s katerimi je tožnica razpolagala na dan 1. 1. 2007, navede že davčni organ druge stopnje. Sodišče se z razlogi strinja in z njimi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tožbeni ugovor. Neobrazložena pa tudi ni (za odločitev sicer nerelevantna) ugotovitev, da je tožnica opravljala neregistrirano dejavnost. Razlogi za takšno oceno so navedeni na 4. strani izpodbijane odločbe. S podatki o življenjskih stroških na gospodinjstvo, ki jih objavlja Statistični urad je v izpodbijani odločbi ustrezno in zadostno obrazložena tudi ugotovljena višina sredstev za privatno potrošnjo. V odločbi (na strani 15) pa so navedeni tudi izdatki, ki so v uporabljenem podatku upoštevani.

Je pa po presoji sodišča utemeljen ugovor bistvene pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na vlaganja tožnice v pridobitev in adaptacijo nepremičnine v ... Če je neupoštevanje predloženih računov smiselno zadostno obrazloženo z upoštevanjem vrednosti nepremičnine po podatkih Geodetske uprave RS, kot meni pritožbeni organ, pa je upoštevanje slednjih v izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi v celoti neobrazloženo.

Odločitev davčnega organa, da celotno vrednost vlaganj v nepremičnino oceni v višini posplošene tržne vrednosti nepremičnine po stanju objekta pred adaptacijo, po presoji sodišča sama po sebi ni nepravilna, kolikor podatek ustreza verjetni vrednosti vlaganj. V postopku ocene davčni organ dejstva, ki so pomembna za odločitev, ugotavlja s stopnjo verjetnosti. Z oceno ugotovljena davčna osnova zato ni in ne more biti točna davčna osnova, temveč njen približek. Vendar pa to ne pomeni, da je davčni organ odvezan dolžnosti ugotavljanja dejstev, ki so potrebna za ugotovitev davčne osnove. Podatki Geodetske uprave vrednosti vlaganj ne izkazujejo, dejstva, ki bi utemeljevala oceno davčne osnove na njihovi podlagi pa iz izpodbijane odločbe niso razvidna in se, kot utemeljeno opozarja tožeča stranka, v postopku tudi niso ugotavljala.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo, zaradi dopolnitve ugotovitvenega postopka, vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in četrtem odstavku 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).