Jedro

Ugotovljeno dejansko stanje omogoča dva pomembna zaključka. Najprej, da ne tožnik (ki nima rešenega stanovanjskega problema) ne toženka (ki je odvisna od alkohola) ne izpolnjujeta pogojev, da bi se N. zaupala v varstvo in vzgojo enemu od njiju, in drugič, da se je deklica v rejniško družino dobro vživela, vzpostavila ustrezne emocionalne odnose, se vedenjsko in emocionalno ustalila in bila deležna varnosti, ki je potrebna za njen nemoten nadaljnji razvoj.

Ker gre za situacijo, v kateri bi bile v primeru, če bi sodišče otroka zaupalo v varstvo in vzgojo enemu od staršev, ogrožene njegove koristi, zlasti dekličin razvoj, je utemeljen poseg v roditeljsko pravico staršev v obliki oddaje otroka rejnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletno hčerko N. D., rojeno 4.8.1996, zaupalo v varstvo in vzgojo N. P., obema pravdnima strankama pa naložilo, da morata za preživljanje mladoletnega otroka plačevati mesečno preživnino vsak po 10.000,00 SIT od 1.6.2005, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse na roke rejnice N. P. Določilo je stike med očetom in mladoletno hčerko, ki se izvajajo vsako drugo soboto tako, da N. preživi z očetom eno soboto od 9.00 ure do 17.00 ure in drugo od 13.00 ure do 17.00 ure. Stiki med materjo in mladoletno hčerko pa se izvajajo vsako drugo soboto, in sicer od

13.00 ure do 17.00 ure v M. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Tožena stranka izpodbija 2., 3. in 4. točko izreka sodbe. Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vztraja, da ni odvisna od alkohola in abstinira ves čas postopka.

Sodišče prve stopnje naj bi sicer dopustilo tudi dokaz z vpogledom v psihiatrični izvid prim. mag. J. J. z dne 13.12.2004, vendar pa glede te listine v sodbi ni zavzelo nikakršnega stališča. Tožena stranka je predlagala, naj se zasliši razredničarko otroka, predvsem pa delavke CSD T., ki so vodile konkreten postopek oziroma sestavljale mnenje CSD. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je bila izvedba predlaganih dokazov za ta postopek nepotrebna. Po mnenju pritožnice je bila kršena njena pravica do neposrednega obravnavanja dokazov, navedeno pa bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Ni res, da nobena od pravdnih strank ni primerna za varstvo in vzgojo mladoletne N. Pomena odraščanja otroka pri starših ni mogoče zanemariti. Med zakoncema je res prihajalo do določeni anomalij in celo fizičnega nasilja, kar pa ni povzročil alkohol, ampak skrhani odnosi in ljubosumje. Po razvezi so se zadeve uredile, toženka pa ima vse materialne pogoje za dodelitev hčerke. Nikakršnega dokaza ni, da še uživa alkohol, iz izvedenskih mnenj celo izhaja, da je možno, da abstinira. Zelo se trudi, da bi izpolnila vse pogoje za to, da bi otrok živel pri njej. Uredila si je stanovanje, dobila izjavo delodajalca, da bo lahko delala samo dopoldne, večkrat je šla samoiniciativno na teste, ki bi potrdili, da ne uživa več alkohola, redno ima stike s hčerjo in se ji skuša čimbolj posvečati. Otrok končno tudi sam kaže željo, da bi bil pri materi. Ne strinja se z obsegom stikov, ki jih je določilo sodišče, saj so premalo pogosti, za favoriziranje očeta v primerjavi z materjo pa ni nobenega razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi tožbe, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu s tem zakonom (1. odst. 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list. RS, št. 69/04, ZZZDR).

To pomeni, da lahko sodišče določi alternativno, da otrok ostane v varstvu in vzgoji pri enem od staršev; da se otrok zaupa tretji osebi ali da v zavod. Kriterij pri odločitvi, katero možnost bo izbralo, je izključno otrokova korist; glede tega je sodišče dolžno pridobiti mnenje centra za socialno delo.

Oddaja otroka tretji osebi (v rejništvo), je izjema, ki jo sodišče lahko izreče le pod pogojem, če ni nobene možnosti, da bi otrok živel pri enem ali drugem od staršev oziroma če bi bilo življenje z enim ali drugim od staršev v nasprotju z njegovimi koristmi. Pravni standard "korist otroka" je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera.

Nedvomno je v otrokovo korist, da se zdravo razvija (6. člen ZZZDR).

Starši delajo v otrokovo korist, če roditeljsko pravico izvršujejo v skladu z namenom, ki je določen v 2. odst. 4. člena ZZZDR, to je, da mu zagotavljajo pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Ugotovljeno dejansko stanje, v pravilnost katerega pritožbeno sodišče ne dvomi, omogoča dva pomembna zaključka. Najprej, da ne tožnik (ki nima rešenega stanovanjskega problema) ne toženka (ki je odvisna od alkohola) ne izpolnjujeta pogojev, da bi se N. zaupala v varstvo in vzgojo enemu od njiju, in drugič, da se je deklica v rejniško družino dobro vživela, vzpostavila ustrezne emocionalne odnose, se vedenjsko in emocionalno ustalila in bila deležna varnosti, ki je potrebna za njen nemoten nadaljnji razvoj. Ker gre za situacijo, v kateri bi bile v primeru, če bi sodišče otroka zaupalo v varstvo in vzgojo enemu od staršev, ogrožene njegove koristi, zlasti dekličin razvoj, je utemeljen poseg v roditeljsko pravico staršev v obliki oddaje otroka rejnici.

Pomemben dejavnik za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otrok je ugodna prognoza vedenja in ravnanja staršev v bodočnosti. Vsebinsko skladni izvedenski mnenji izvedenk M. T. in A. U., ki ju toženka le posplošeno graja, ne izražata takega mnenja o pozitivnem osebnostnem razvoju toženke, da bi bilo mogoče s stopnjo prepričanja napovedati ugoden izid njene rehabilitacije. Pritožbeno sodišče lahko le v celoti povzame ugotovitev izvedenke M. T., da sama abstinenca, ne da bi se, ob ustrezni psihiatrični obravnavi, razčistila ostala vprašanja, ki so ostala nerešena zaradi pretiranega uživanja alkohola, ni dovolj, da bi toženka lahko normalno funkcionirala in skrbela za mladoletno hčerko. Pritožbene navedbe o vzrokih za nevzdržnost zakonske zveze pravdnih strank, ureditvi razmer po razvezi zakonske zveze, podpori toženki, ki ji jo dajejo njeni otroci in prizadevanju toženke, da bi se osebnostno uredila in izpolnila materialne pogoje za to, da bi hčerka živela pri njej, ne morejo omajati zaključka sodišča prve stopnje, da konkretne okoliščine zaradi varstva koristi mladoletne hčerke pravdnih strank narekujejo, da se zaupa v varstvo in vzgojo rejnici. K povedanemu je v zvezi z očitkom toženke, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o izvedenem dokazu z vpogledom v izvid prim. mag. J. J. z dne 13.12.2004, treba dodati le še, da ni vedno nujno, da je odgovor sodišča na navedbe stranke izrecen, pač pa je dovolj, da smiselno izhaja iz drugih delov obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti sprejelo izvedenski mnenji izvedenk M. T. in A. U., kar pomeni, da je odklonilo, čeprav ne izrecno, izvid, pribavljen na iniciativo toženke (priloga B5). Podrobnejša analiza glede na vsebino izvida z dne

13.12.2004 ni bila potrebna, saj je prim. mag. J. J. v njem zapisal, da ne more podati mnenja, da toženka ni odvisna od alkohola, za postavitev diagnoze "sindrom odvisnosti od alkohola" pa ima premalo podatkov.

Neizvedba dokazov z zaslišanjem razredničarke mladoletnega otroka in delavk Centra za socialno delo T., ki so vodile postopek oziroma sestavile mnenje Centra za socialno delo, ne predstavlja bistvene kršitve, ki jo je tožena stranka v pritožbi kvalificirala celo kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Utemeljen je sicer očitek, da sodišče omenjenih dokaznih predlogov ni zavrnilo s sklepom in ni navedlo, zakaj jih je zavrnilo, vendar pa to v ničemer ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. v zvezi z 2. odst. 287. člena ZPP ni podana, še manj pa absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku je tudi zahteva po zagotovitvi enakopravnega položaja strank v dokaznem postopku in spoštovanju načela kontradiktornosti (7. člen ZPP), vendar pa to pravdnim strankam ne daje neomejene pravice do izvedbe vseh dokazov, ki so jih predlagale. Iz dokaznega predloga tožene stranke, postavljenega na naroku 24.2.2005, izhaja, naj bi se predlagane priče zaslišale v zvezi s tem, kako so prišle do podatkov, iz katerih sta v svojih izvedenskih mnenjih črpali obe izvedenki, da naj bi se toženka neprestano opijala. Razjasnitev dejanskega stanja v tej smeri pa bi bilo povsem nepotrebno in odveč, saj je iz obeh izvedenskih mnenj razvidno, da se nista naslonili izključno (ali pretežno) na podatke, pridobljene s strani Centra za socialno delo T., ampak na celotne anamnestične podatke, zlasti pa na ugotovitve lastne psihiatrične preiskave (M. T.) oziroma psihološke eksploracije in psihološkega testiranja (A. U.).

Tudi stike med materjo in mladoletno hčerko je sodišče prve stopnje določilo v ustreznem obsegu. Za "favoriziranje" tožeče stranke v razmerju do tožene stranke, kot večji obseg stikov, ki ga je določilo med očetom in hčerko kot med materjo in hčerko, imenuje toženka,je imelo sodišče prve stopnje tehten razlog. Toženka se še vedno ni vključila v neko obliko sistematične rehabilitacije, ki jo po oceni izvedenke M. T. nujno potrebuje, da bi mogla zadovoljivo opravljati vzgojiteljske funkcije do mladoletne hčerke. V skladu s koristjo slednje je, da dobi jasno informacijo, kje bo živela do nadaljnjega.

Ker mati hčerko nagovarja, naj se vrne k njej, bi zaenkrat prepogosti in predolgi stiki deklico begali in povzročali notranjo stisko (izvedensko mnenje sodne izvedenke A. U. z dne 22.12.2004, stran 7, list.št. 73).

Ker je pritožba v delu, ki se nanaša na preživninsko obveznost tožene stranke, neobrazložena, je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo preizkus sodbe v okviru 2. odst. 350. člena ZPP. Odločitev o višini preživnine je materialnopravno pravilna in temelji na določbi 129. člena ZZZDR, upoštevajoč potrebe mladoletnega otroka, materialne in pridobitne zmožnosti preživninskih zavezancev ter podatke o višini oskrbnine in dodatka k oskrbnini v višini otroškega dodatka. Zaradi posega v roditeljsko pravico toženkina preživninska dolžnost ni prenehala, zato mora, vsaj v določenem obsegu, še naprej zagotavljati sredstva za zagotavljanje uspešnega otrokovega razvoja.

Ker niso podani ne uveljavljeni ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).