Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča bi v primeru, kot je obravnavani, moralo sodišče otroku (oškodovanemu V. H.) dati možnost, da se opredeli do objave njegovih osebnih podatkov in fotografij v obsojenčevem članku, in odgovori, ali je podal privolitev za tako objavo. Če sodišče ocenjuje, da oškodovanec glede na svojo starost in zrelost ni sposoben podati mnenja o posegu v njegovo zasebnost, bi moralo vprašanje privolitve razčistiti z zaslišanjem otrokove skrbnice za poseben primer. Po presoji Vrhovnega sodišča, izhajajoč iz opredelitve kaznivega dejanja v 16. členu KZ-1, bo torej moralo sodišče v zvezi z obstojem kaznivega dejanja presoditi, ali je storilčevo ravnanje v obravnavanem primeru bilo protipravno ali ne. Zato ni sprejemljivo stališče nižjih sodišč, da je vsaka objava osebnih ali drugih podatkov otroka, ki je udeležen v kateremkoli postopku, brezpogojno kazniva.

Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča, na katere je Vrhovno sodišče vezano, Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku zahteve, da obsojenec, ki je le povzel podatke s spletne strani Sodišča Evropske unije (SEU), namenjene medijem, ni storil obravnavanega kaznivega dejanja. Ko so otrokovi osebni ali drugi podatki enkrat javno objavljeni, je že kršena tajnost postopka. Posebej to velja v obravnavanem primeru, ko je otrokove osebne podatke objavilo sodišče. Gre za uradno objavljene podatke, kjer se od novinarjev pričakuje, da jih bodo korektno povzeli. Podatki so bili na spletni strani ves čas brezplačno in vsakomur dostopni. S tem je odpadla tajnost in glede na to, da je podatke objavilo sodišče, konkretno SEU, je odpadla tudi protipravnost. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč mogoče utemeljeno zaključiti, da je SEU z objavo dekličinih podatkov v sporočilu za medije in v sodbi dovolilo tudi nadaljnje objavljanje njune vsebine, saj je seznanitev javnosti z zadevo prav namen sporočila za medije. SEU je tako presodilo, da je javnost treba seznaniti z vsemi okoliščinami zadeve, ki jo je obravnavalo. Z objavo sporočila za medije in sodbe v javnosti so dekličini osebni in drugi podatki postali javno dostopni in so s tem izgubili lastnost tajnosti. Zato je podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi glede obsojenega A. B. − razveljavita glede dejanja opisanega v točki II/I in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, − glede dejanja opisanega pod točko II/II pa se izpodbijani sodbi spremenita

tako, da se obsojenega A. B. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i o b t o ž b e , da je objavil osebne podatke otroka, ki je bil udeleženec v sodnem postopku, in druge informacije, na podlagi katerih je bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto, s tem ko je kot novinar pripravil članek z naslovom „...“ in članek z naslovom „...“, ki sta bila dne ... na Dunajski cesti v Ljubljani objavljena na 3. strani časnika Slovenske novice v sklopu članka z naslovom „...“, ki ga je pripravil sedaj pokojni novinar F. S.; v članku z naslovom „...“ pa je navedeno, da bo primer XY in njene (danes 13-letne) hčerke A. z zgodovino slovenskega sodstva zapisan z velikimi črkami, da je primer, ki nosi oznako C 403/09 PU bil prvi, ki so ga na Sodišču Evropske unije v Luxembourgu v celoti vodili v slovenskem jeziku. V članku z naslovom „...“ pa je navedeno, da XY pred italijanskimi varnostnimi organi ne beži prvič, da je bila njuna skupna (takrat 10-letna) hčerka A. začasno zaupana v varstvo in vzgojo očetu in hkrati začasno nastanjena v zavod Sprejemna hiša kalasancijanskih sester v Rimu, XY, pa naj ne bi prenesla izgube hčerke, zato se je vrnila v Slovenijo in se nastanila v Zgornjih Poljčanah, nakar je sledila triletna bitka na raznih sodiščih in je XY uspelo, da ji je Okrožno sodišče v Mariboru začasno predodelilo A. v njeno varstvo in vzgojo, nakar naj bi Sodišče Evropske unije v Luxembourgu odločilo, da se A. vrne v začasno varstvo in vzgojo očetu, na podlagi vsebine obeh zgoraj navedenih člankov pa je bilo mogoče prepoznati identiteto otroka A. D., rojene ..., ter da je bila deklica udeležena v vsaj dveh sodnih postopkih, ki sta tekla med njenima staršema zaradi dodelitve mladoletne A. enemu oziroma drugemu staršu v vzgojo in varstvo, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena Kazenskega zakonika.

II. Stroški kazenskega postopka glede točke II/II izreka izpodbijane pravnomočne sodbe iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. V tej kazenski zadevi je Vrhovno sodišče vložilo zahtevo za presojo ustavnosti drugega odstavka 287. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ustavno sodišče je s sklepom U-I-92/15-13 z dne 14. 9. 2017 zahtevo zavrglo z obrazložitvijo, da zahteva za oceno ustavnosti ni neogibno potrebna za ustavno skladno odločitev v konkretnem sodnem postopku, saj lahko zakonsko besedilo razlaga ustavno skladno sodišče samo, ob pomoči vseh upoštevnih metod razlage.

2. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega M. B. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena KZ-1, ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je sodišče obsojenega A. B. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena KZ-1, za kateri mu je na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od kaznivih dejanj določilo kazen dva meseca zapora, nato pa mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti. Sodišče je obsojencu na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, vključno s sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za obe kaznivi dejanji.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar, ki meni, da zagovornik v zahtevi podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ter da so v izreku izpodbijane sodbe konkretizirani vsi zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj. Zato vrhovna državna tožilka meni, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, da zagovornik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in podaja oceno in tehtanje okoliščin, ki bi lahko vplivale na odločitev, da gre za nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja, ter posledicami, ki jih povzroči pregon. Vrhovno sodišče lahko te okoliščine presodi v okviru 427. člena ZKP.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-I.

6. Obsojenčev zagovornik ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP navaja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi to kaznivo dejanje razlagalo skrajno jezikovno formalistično. Po taki razlagi bi bila kazniva vsaka objava osebnih podatkov mladoletne osebe, ki je udeležena v sodnem ali drugem uradnem postopku, prav tako bi bila kazniva tudi objava podatkov, ki so bili predhodno že razkriti. Objekt zaščite tega kaznivega dejanja je zasebnost mladoletne osebe, po vložnikovem stališču pa zakonodajalčev namen ni bil v sankcioniranju vsakršne javne omembe mladoletnih oseb ne glede na kontekst, v katerem se mladoletna oseba pojavlja v javnosti, ampak v sankcioniranju zgolj tistih primerov, v katerih bi lahko imelo razkritje osebnih podatkov mladoletnika negativne škodljive posledice. Ni nujno, da je mladoletnik v novinarskih prispevkih vedno prikazan v negativni luči, zlasti v primerih, ko gre za mladoletnika, ki je žrtev neke življenjske situacije ali dogodka ali dejanja drugih posameznikov. Kontekst, v katerem se pojavlja mladoletnik, ni vedno enak in tak, da bi javna objava njegovih osebnih podatkov lahko imela zanj negativne posledice. Slednje so nedvoumno lahko podane le takrat, ko bi se javno objavili osebni podatki mladoletne osebe, ki bi bila storilec kaznivega dejanja. Vsako drugo javno omenjanje mladoletne osebe pa nima nujno negativnih škodljivih posledic oziroma takih posledic ni mogoče samodejno pripisati vsaki javni objavi osebnih podatkov mladoletne osebe. Po vložnikovem stališču je sodišče ravnalo nezakonito in delno protiustavno, ko ni presojalo, ali je prišlo do nedovoljenega posega v zasebnost in osebnostne pravice mladoletne osebe, ter ni ocenjevalo konkretnih okoliščin, povezanih z javno objavo osebnih podatkov mladoletne osebe. Prav tako sodišče ni ocenjevalo obsojenčevega ravnanja z vidika svobode izražanja iz 39. člena Ustave, ki skupaj s pravico do obveščenosti javnosti konkurira otrokovi pravici do zasebnosti. V obravnavanem primeru bi sodišči morali ugotoviti, ali je z obsojenčevim ravnanjem sploh prišlo do posega v osebnostne pravice mladoletnih oseb, omenjenih v člankih, nato pa v skladu z načelom sorazmernosti presoditi, ali je objava osebnih podatkov mladoletnih oseb v skladu s svobodo izražanja. Ob povedanem vložnik meni, da javna objava imena ukrajinskega dečka ne predstavlja nedovoljenega posega v njegovo zasebnost in zanj tudi ni imela nobenih škodljivih posledic, saj je bil članek objavljen v zvezi z dobrodelno akcijo zbiranja sredstev za pogreb njegove matere in njegovo oskrbo do zaključka postopka za njegovo izročitev očetu. Sankcioniranje take objave mladoletnikovega imena po vložnikovi oceni pomeni prekomeren poseg v pravico do svobode izražanja. V zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II/II izreka prvostopenjske sodbe vložnik navaja, da je obsojenec v članku zgolj povzel sporočilo za javnost 114/09 Sodišča Evropske skupnosti, v katerem je bilo objavljeno ime deklice in vsi njeni osebni podatki, ki nedvomno omogočajo njeno identifikacijo. S tem ko je sodišče samo objavilo dekličine osebne podatke, je po vložnikovem stališču potrdilo, da objava imen mladoletnih oseb, ki so udeležene v sodnih in drugih uradnih postopkih, sama po sebi ne predstavlja nedovoljenega in protipravnega posega v njihove pravice do zasebnosti. Vložnik nadalje meni, da podatki, ki so bili že enkrat ali večkrat javno objavljeni, niso več tajni, zato ne more biti kazniv tisti, ki take podatke naknadno objavi. Kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka je mogoče storiti, če nek podatek po zakonu velja za tajnega in če je dejansko še vedno tajen. Tajen podatek, ki je bil predhodno javno objavljen, dejansko ni več tajen, s čimer je pojmovno logično izključena možnost storitve kaznivega dejanja po 287. členu KZ-1. Ko sodišče ali pa drug medij objavi mladoletnikove osebne podatke, kršitev tajnosti postopka glede javno objavljenih podatkov ni več mogoča, saj taki podatki niso več tajni. V zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II/I izreka prvostopenjske sodbe vložnik navaja še, da so bili osebni podatki o otroku V. H. že pred obsojenčevim spornim člankom objavljeni v drugih medijih, osebni podatki otroka A. D. (točka II/II izreka) pa so bili javno objavljeni v sporočilu za javnost Evropskega sodišča v Luxembourgu 114/09 z dne 23. 12. 2009, katerega vsebino je obsojenec v dveh posebej označenih okvirčkih zgolj povzel v okviru članka, katerega avtor je bil pokojni novinar F. S. Sklepno pa vložnik zatrjuje, da je bil obsojenec, če bi Vrhovno sodišče seveda presodilo, da je dejanje mogoče storiti tudi, če storilec objavi podatke o mladoletnikih, ki so bili predhodno že objavljeni, v dejanski zmoti. Še zlasti v obravnavanem primeru, se obsojenec ni zavedal, da bi bilo lahko z objavo povzetka vsebine razsodbe Sodišča Evropske skupnosti sploh kar koli narobe, saj je sodbo z vsemi podatki objavilo že samo sodišče. Zato je obsojenec razumno štel, da objava vsebine javno objavljene sodbe ne more biti pravno sporna. Obsojenec je utemeljeno menil, da je objava osebnih podatkov o otroku, potem ko je Sodišče Evropskih skupnosti samo objavilo povzetek sodbe z vsemi otrokovimi osebnimi podatki, dopustna. S tem obsojenec po vložnikovem zatrjevanju sploh ni izpolnil znakov očitanega kaznivega dejanja (ker objavljeni podatki niso bili več tajni) oziroma je deloval v dejanski zmoti v ožjem pomenu, saj se ni zavedel, da izpolnjuje enega od znakov očitanega kaznivega dejanja.

B-II.

7. Kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena KZ-1 stori, kdor objavi osebne podatke otroka, ki je udeleženec v sodnem, upravnem ali kakršnemkoli drugem postopku, ali objavi druge informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto. Zakon tako ne dela razlike med sodnimi postopki in postopki pred različnimi drugimi državnimi organi.

8. V obravnavani kazenski zadevi sta nižji sodišči sprejeli razlago te določbe, po kateri kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka stori tudi tisti, ki je imel za to dovoljenje sodišča, ali če je otrok sam želel objavo podatkov, ali če so to želeli tisti, ki so za otroka začasno skrbeli in mu želeli pomagati. Z navedenimi stališči pa se, kot je bilo že navedeno, ne strinja zagovornik.

9. Odgovoriti je mogoče le s pomočjo metod pravne razlage, v konkretnem primeru z besedno, sistemsko in namensko. Pravno besedilo je namreč le izhodišče in jezikovni okvir, ki ga razlagalec ne sme prestopiti. Dolžnost razlagalca je, da jezikovno razlago dopolni in preveri še z drugimi metodami razlage, ki naj jezikovno razlago potrdijo ali utemeljijo tistega izmed več možnih besednih pomenov, ki je njen (pravni) pomen. Bistvo sistematične metode razlage je, da je pomen jezikovnih znakov odvisen od njihove umestitve v notranji in zunanji pravni sistem. Izhodišče interpretacije kazenskega zakona mora biti kazensko pravo kot sistem, v katerega vsebinsko spadajo in se medsebojno dopolnjujejo vse določbe kazenskopravne narave, predvsem določbe splošnega in posebnega dela kazenskega zakonika, pa tudi določbe drugih zakonov za podobne pravne pojme in določbe iz ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb ali aktov Evropske unije. Za sistemsko razlago je sicer res pomembna tudi umestitev pravne določbe v zakon. Naslov poglavja, v katerega je umeščeno neko kaznivo dejanje in ime kaznivega dejanja, namreč praviloma nakazujeta na temeljno sporočilo določbe, saj iz tega sklepamo, kaj je njen varstveni objekt1. Vendar pa glede konkretnega kaznivega dejanja ta vidik sistemske razlage ne zadošča. Zakonsko besedilo namreč jasno pove, da je varovana dobrina predvsem otrokova zasebnost in zgolj subsidiarno tajnost postopka.

10. Objekt varstva pri kaznivem dejanju po drugem odstavku 287. člena KZ-1 je torej predvsem zasebnost mladoletne osebe v postopkih, kar je mednarodno priznana vrednota – izrecno varovana s številnimi mednarodnimi dokumenti2, ter predvsem z Ustavo (35. člen in prvi odstavek 56. člena Ustave). Po prvem odstavku 16. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju Konvencija), noben otrok ne sme biti izpostavljen samovoljnemu ali nezakonitemu vmešavanju v njegovo zasebno življenje, družino, dom, ali dopisovanje, niti nezakonitim napadom na njegovo čast in ugled. Po VII. alineji b) točke drugega odstavka 40. člena Konvencije mora biti v vseh fazah kazenskega postopka zajamčeno spoštovanje otrokove zasebnosti. Namen te zakonske določbe, kot ga je opredelil zakonodajalec (Poročevalec DZ, leto 2008, št. 14), je sankcionirati tiste, ki zavestno in grobo kršijo pravice posameznikov do spoštovanja zasebnosti in osebnostnih pravic, zlasti ob senzacionalističnem zlorabljanju otrok. Namreč, nekateri mediji vse bolj pogosto poročajo o otrocih, ki so bodisi žrtve nasilja ali so zaradi družinskih razmer obravnavani v sodnih, upravnih in drugi postopkih. Takšno ravnanje medijev je za otroka škodljivo, ker mu povzroča še dodatne psihološke travme, ki imajo nedvomno dodatne negativne posledice na njegov duševni in socialni razvoj. Hkrati pa gre lahko tudi za kršitev ustavne pravice do zasebnosti, ko je otrok izpostavljen medijskemu poročanju na zahtevo ali s privolitvijo staršev, ki na tak način preko njega rešujejo svoje medsebojne spore. Zaščita otrokove koristi je v družinski zakonodaji glavno vodilo v vseh postopkih in dejavnostih v zvezi z otroki. Medijsko izpostavljanje otrok se šteje kot nasilje nad otrokom, zaradi česar sankcija zapora treh let sledi sankciji, ki je predvidena za kaznivo dejanje družinskega nasilja.

11. Storilec tega kaznivega dejanja je lahko vsakdo, zlasti pa se kot storilec lahko pojavi oseba, ki je udeležena v sodnem, upravnem ali kakršnemkoli drugem postopku v zvezi z otrokom oziroma mladoletno osebo. Glede na opis kaznivega dejanja ni pomembno, ali za otroka oziroma mladoletno osebo z objavo njegovih osebnih podatkov ali podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče prepoznati, nastanejo škodljive posledice, kaznivo dejanje je dokončano že s samo objavo takih podatkov. Storilec lahko to kaznivo dejanje stori le z naklepom, praviloma z direktnim naklepom, ni pa mogoče izključiti niti eventualnega naklepa. Storilčev naklep obsega zavest, da objavlja osebne ali druge podatke otroka oziroma mladoletne osebe, ki je udeležena v kakršnemkoli postopku, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče identificirati.

12. Kazenski zakonik, ki je veljal v času storitve očitanih kaznivih dejanj, je v 16. členu kaznivo dejanje opredeljeval kot človekovo protipravno dejanje (v sedaj veljavnem besedilu je beseda „dejanje“ nadomeščena z besedo „ravnanje“), ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca. Protipravnost kot splošna sestavina kaznivega dejanja je v kazenskopravni teoriji opredeljena kot nasprotnost določbam pozitivnega prava, tudi kot nasprotnost prepovedim in zapovedim iz pozitivnega prava, ki so v opisu kaznivega dejanja ustrezno razčlenjene, vendar pa se še vedno dajo zanesljivo rekonstruirati3. Sama po sebi je protipravnost torej vsebovana v vsakem kaznivem dejanju, še posebej pa je lahko ta element v opisu kaznivega dejanja izražen z blanketnim urejanjem, pri katerem se kazenskopravna norma sklicuje na normo z drugega pravnega področja v njeni avtentični obliki in vsebini4. Obstoj kaznivega dejanja je v posamičnem primeru lahko izključen, kadar po določbah splošnega ali posebnega dela katera od njegovih splošnih sestavin ni podana. Kazenskopravna teorija kot primere izključitve protipravnosti navaja privolitev oškodovanca, poškodbe, povzročene z zdravniškim posegom, in poškodbe, povzročene pri športu. Privolitev oškodovanca je (lahko) upoštevana pri vseh tistih kaznivih dejanjih, v opisu katerih se zahteva, da je storilčevo ravnanje neupravičeno, torej da storilec ravna v nasprotju z neko svojo pravico in s pravico drugega5 (na primer določbe 133., 143. ali 146. člena KZ-1), oziroma, ko pomeni ravnanje storilca poseg v osebno dobrino potencialnega oškodovanca, ki bi bil ob njegovi pravi osebni privolitvi kazenskopravno dovoljen.6

13. Kot razlog za izključitev protipravnosti bi po presoji Vrhovnega sodišča tudi v obravnavanem primeru mogoče upoštevati oškodovančevo privolitev, če bi se izkazalo, da je bila dana, oziroma, da je novinar sledil mladoletnikovi želji ali želji zakonite zastopnice po objavi (iz humanitarnih razlogov). Ker je varovana dobrina otrokova (mladoletnikova) zasebnost, njegova privolitev, če je sposoben razumeti pomen svojega ravnanja in njegovih posledic ali privolitev zakonitih zastopnikov, izključuje protipravnost – gre za polno disponibilno dobrino.7 On je namreč naravni nosilec zaščitene dobrine in lahko z njo svobodno razpolaga.8 Volje otroka (bodisi izrecno, bodisi konkludentno izražene), sodišče ne sme prezreti. Tudi otrok oziroma mladoletnik ni objekt sodnega odločanja, pač pa subjekt, ki ga mora sodišče kot takega tudi obravnavati.9 Drugačno stališče, po katerem bi bil predmet varstva po tej določbi državni organ, bi pomenilo odstop od smisla prava, ki je predvsem v varovanju posameznika in njegovih (človekovih) pravic. Če izhajamo iz posameznika in njegove svobode, potem je njegovo varstvo smiselno samo do tam, do koder sam hoče, do koder je on sam gospodar svoje svobode. Zato kazensko pravo izgublja svoj smisel povsod tam, kjer in ko postane posameznik objekt varstva in ne subjekt. Ko torej nima več svoje avtonomnosti. Varstvo pravnih dobrin zoper voljo njihovih nosilcev je nezdružljivo s funkcijo pravne dobrine v kazenskem pravu10. Da je namen obravnavane (in podobnih) določbe ravno v zaščiti pred nezakonitimi posegi v otrokovo zasebno življenje, družino in dom, pa izhaja nenazadnje tudi iz 16. člena Konvencije.

14. Mladoletniku, ki je sposoben razumeti pomen svojega ravnanja in njegovih posledic, pa je seveda treba priznati človekove pravice, in sicer premosorazmerno z njegovo zrelostjo. Glede na njegovo starost in zrelost mu je treba priznati, da samostojno izraža svojo voljo in mu tudi za to zagotoviti vse možnosti, da to lahko stori. Tudi po 12. členu Konvencije je treba otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, zagotoviti pravico do svobodnega izražanja teh mnenj v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. Z Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic (Ur. l. – MP 26/99 – v nadaljevanju EKUOP) je otroku zagotovljena med drugim tudi pravica do izjave v postopkih, v katerih se odloča o njegovih koristih. Ta otrokova pravica je izpeljana v drugem odstavku 54. člena ZKP, po katerem lahko mladoletnik, ki je dopolnil 16 let, sam poda predlog za pregon ali vloži zasebno tožbo, pri kaznivem dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let (prvi odstavek 173. člena KZ-1), pa privolitev mladoletne osebe, mlajše od 15 let, izključuje protipravnost (pod pogojem, da je dejanje storila oseba primerljive starosti in ob ustrezni stopnji njene telesne in duševne razvitosti). Taka otrokova pravica je vključena tudi v določbe drugih predpisov, in sicer mora mladoletna oseba, starejša od deset let, dati soglasje za posvojitev (drugi odstavek 137. člena ZZZDR). Dalje, sodišče mora otroku, ki je dopolnil petnajst let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja (prvi odstavek 409. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Po prvem odstavku 410. člena ZPP mora sodišče, kadar odloča o vzgoji in varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in drugimi osebami, otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge okoliščine sodnik otroka povabi na neformalen razgovor na sodišču ali zunaj sodišča s posredovanjem centra za socialno delo ali šolskega svetovalnega delavca. Ob razgovoru je lahko navzoča oseba, ki ji otrok zaupa in jo sam izbere. Ta oseba lahko pomaga otroku izraziti njegovo mnenje. Otroku, ki je dopolnil petnajst let in je v postopku izrazil svoje mnenje, sodišče vroči odločbo, zoper katero ima pravico vložiti pritožbo (tretji odstavek 410. člena ZPP). Nadalje, pogodbo o zaposlitvi smejo skleniti osebe, ki so dopolnile 15 let (prvi odstavek 21. člena Zakona o delovnih razmerjih, v nadaljevanju ZDR-1). Izjemoma sme proti plačilu delati tudi otrok, ki je mlajši od 15 let, in sicer lahko sodeluje pri snemanju filmov, pripravi in izvajanju umetnostnih, scenskih in drugih del s področja kulturne, umetniške, športne in oglaševalne aktivnosti (drugi odstavek 211. člena ZDR-1). Po tretjem odstavku 211. člena ZDR-1 lahko otrok, ki je dopolnil starost 13 let, opravlja lažje delo najdalj 30 dni v posameznem koledarskem letu v času šolskih počitnic tudi v drugih dejavnostih, na način, v obsegu in pod pogojem, da dela, ki jih bo opravljal, ne ogrožajo njegovo varnost, zdravje, moralo, izobraževanje in razvoj. O pomenu pravilnosti ocene otrokovega mnenja pa je odločalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi C. proti Finski (sodba z dne 9. 5. 2006), v zadevi Sommerfield (sodba z dne 11. 11. 2001) in številnih drugih.

15. Da je oškodovančeva privolitev ali celo izražena želja po objavi praviloma lahko razlog za izključitev protipravnosti, pa kot na to utemeljeno opozarja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, izhaja že iz 39. člena Ustave. Ta določba zagotavlja vsakomur pravico do svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja in je hkrati nepogrešljiv pogoj vsake druge svobode ter predpogoj za avtonomnost posameznika pri njegovih odločitvah. To pravico je dopustno omejiti le, (a) če je prepoved pravno predpisana, (b) če se z njo uresničuje enega ali več v drugem odstavku 10. člena naštetih legitimnih ciljev in (c) če je takšna ureditev nujna v demokratični družbi (prvi odstavek 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščin – EKČP). Vendar se te omejitve nikakor ne nanašajo na kategorije oseb (omejitve _ratio personae_), ampak samo na izčrpno naštete legitimne cilje (omejitve _ratione materiae_). Ker gre za tako pomembno svoboščino, ki jo marsikje uvrščajo med človekovo pravico s privilegiranim položajem, (s statusom _primus inter pares_), zaradi česar ima pri tehtanju z drugimi pravicami, s katerimi je v konfliktu, višjo abstraktno težo.11 Če tako navedena omejitev svobode izražanja ob določenih v zakonu predvidenih pogojih lahko velja za novinarja ali drugega storilca obravnavanega kaznivega dejanja, pa ta nikakor ne more veljati za mladoletnega oškodovanca, še posebej, če je ta sposoben razumeti pomen svojega ravnanja in njegovih posledic. Tudi mladoletniku so namreč zagotovljene človekove pravice, med drugim tudi pravica do izjavljanja, torej pravica do objave svojih podatkov, do navajanja težav, s katerimi se je srečal v življenju ter posledično v postopkih pred državnimi organi. Drugačno stališče bi pomenilo, ne samo kršitev pravice do izjave, temveč tudi kršitev 14. člena Ustave, to je neenako obravnavanje glede na starost. Pri slednjem ga zavezuje, kot vsakogar, le omejitev predpisana v prvem odstavku 287. člena KZ-1, po kateri bi odgovarjal, če bi izdal podatke, ki jih je slišal v postopku in se ne nanašajo izključno na njegovo osebnost. Osebni podatki mladoletnika namreč takšne tajnosti ne morejo predstavljati, nenazadnje tudi zato, ker za te podatke ni zvedel med postopkom.12 Pravica do izražanja pa ne pomeni, da sme samo on kot udeleženec postopka objaviti podatke, na podlagi katerih je mogoče prepoznati njegovo identiteto, ampak da sme to storiti tudi preko novinarja, ki je reprezentant javnosti. Preko njega se namreč ne uresničuje samo pravica do obveščenosti (pasivni vidik), temveč tudi pravica vsakogar do izjavljanja (aktivni vidik). S tem ko novinar piše po pooblastilu mladoletnika, ki je sposoben razumeti pomen svojega ravnanja, praviloma odpade element vsakega kaznivega dejanja, to je protipravnost, saj ni prišlo do nepooblaščenega, neupravičenega vstopa v zasebnost mladoletnika. Izjema je novinarjevo ravnanje v nasprotju z določbo 460. člena ZKP.

16. Pravni zaključek, da mladoletnik ne more biti storilec tega kaznivega dejanja, pa potrjuje tudi besedna razlaga (čeprav je ta najmanj zanesljiva) zakonskega teksta drugega odstavka 287. člena KZ-1 „Kdor objavi osebne podatke mladoletne osebe …, na podlagi katere bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto ...“ Besede „kdor“ ni mogoče enačiti z mladoletno osebo, že zato ne, ker „mladoletnik“ (oziroma „otrok“) nastopa v sintaktičnem razmerju z besedo „kdor“ v vlogi objekta. Subjekt in objekt pa logično ne moreta biti ista oseba. Poleg tega pa je v nadaljevanju uporabljena beseda „njegova“ (mladoletnikova) identiteta, torej identiteta druge osebe – mladoletnikove, in ne identiteta storilca kaznivega dejanja. Takšna razlaga, pa je tudi sicer edina logična in razumna. Če je namen teh določb ščititi mladoletnikovo zasebnost pred neupravičenimi vdori, je povsem jasno, da sam oškodovanec v svojo zasebnost ne more posegati.13 Z drugimi besedami storilec in oškodovanec ne moreta biti po tej določbi ista oseba, saj se z dejanjem (izdajo osebnih podatkov mladoletnika) ne posega v pravice tretjih. Vrhovno sodišče je tako presodilo že v več odločbah14. 17. Ob upoštevanju navedenega bi po presoji Vrhovnega sodišča v primeru, kot je obravnavani, moralo sodišče otroku (oškodovanemu V. H.) dati možnost, da se opredeli do objave njegovih osebnih podatkov in fotografij v obsojenčevem članku, in odgovori, ali je podal privolitev za tako objavo. Če sodišče ocenjuje, da oškodovanec glede na svojo starost in zrelost ni sposoben podati mnenja o posegu v njegovo zasebnost, bi moralo vprašanje privolitve razčistiti z zaslišanjem otrokove skrbnice za poseben primer. Po presoji Vrhovnega sodišča, izhajajoč iz opredelitve kaznivega dejanja v 16. členu KZ-1, bo torej moralo sodišče v zvezi z obstojem kaznivega dejanja presoditi, ali je storilčevo ravnanje v obravnavanem primeru bilo protipravno ali ne. Zato ni sprejemljivo stališče nižjih sodišč, da je vsaka objava osebnih ali drugih podatkov otroka, ki je udeležen v kateremkoli postopku, brezpogojno kazniva.

18. V zvezi s kaznivim dejanjem, storjenim na škodo A. D., pa vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po prvem odstavku 372. člena KZ-1, saj meni, da dejanje, ki ga je obsojenec storil, ni kaznivo dejanje. Povzel je le osebne in druge podatke mladoletnika, ki so bili že objavljeni, in sicer na spletni strani Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) in tako že razkriti, zaradi česar niso več tajni.

19. Objava podatkov pomeni posredovanje podatkov javnosti preko sredstev javnega obveščanja ali sicer na organiziranem srečanju več ljudi. S tem ko je neka vsebina (javno) objavljena, je sporočena nedoločenemu krogu ljudi. Po sistematični, logični in teleološki razlagi je besedilo drugega odstavka 287. člena KZ-1 mogoče razumeti le tako, da je s to določbo inkriminirana objava osebnih ali drugih podatkov o otroku, ki so povezani s katerimkoli postopkom, v katerem je otrok. Kaznivo dejanje je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravosodje. S temi kaznivimi dejanji se ščiti neovirano delo pravosodnih organov ter njihovo pravilno in zakonito delovanje. Kot je razvidno iz imena obravnavanega kaznivega dejanja, se varuje predvsem tajnost postopka, v drugem odstavku tega člena, pa je, kot je bilo že povedano, varovana predvsem otrokova zasebnost. 20. Iz točke II/II izreka prvostopenjske sodbe je razvidno, da je obsojenec v člankih z dne 17. 6. 2010 objavil starost A. D., opravilno številko SEU, navedel je naziv zavoda, v katerem je bila deklica začasno nastanjena v Rimu, in ime kraja v Sloveniji, v katerem sta se po prihodu iz Italije nastanili deklica in njena mati, prav tako čas trajanja sodnih postopkov, ter na kratko povzel odločitve sodišča v Italiji, Okrožnega sodišča v Mariboru in SEU. S tem v zvezi je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, da je iz vsebine člankov mogoče prepoznati dekličino identiteto, saj je povsem jasno, za katero osebo gre, da je bila deklica udeležena v dveh sodnih postopkih, ki sta potekala med njenima staršema v zvezi z dodelitvijo deklice enemu od njiju v vzgojo in varstvo. Sodišče je ugotovilo tudi, da sta omenjena sodba in sporočilo za medije SEU (še vedno) dostopna na spletni strani tega sodišča in da so v njiju ugotovitve sodišča z otrokovimi osebnimi podatki. Vendar po stališču sodišča prve stopnje to ne opravičuje novinarjev do objave takih podatkov v časopisih. Kljub dovoljenju sodišča ni dovoljeno objaviti mladoletnikovega imena ali drugih podatkov, iz katerih je mogoče sklepati, za katerega mladoletnika gre. Morebitno dovoljenje kakšnega sodišča za objavo torej ne izključuje protipravnosti in krivde storilca za to kaznivo dejanje. Tudi če so postopki javni, se otrokovih podatkov v zvezi s temi postopki ne sme objavljati ter se v časopisih ne smejo povzemati niti morebitne javne objave sodbe kakšnega tujega sodišča. Časopis je tudi veliko bolj dostopen širšemu krogu ljudi kot pa informacije na neki spletni strani sodišča. 21. Obsojenec je v člankih z dne 17. 6. 2010 res objavil dekličine osebne podatke. Vendar je prav te podatke objavilo že SEU v sporočilu za medije 114/09 z dne 23. 12. 2009 in odločbi C-403/09 PPU z dne 23. 12. 2009. 22. Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča, na katere je Vrhovno sodišče vezano, Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku zahteve, da obsojenec, ki je le povzel podatke s spletne strani SEU, namenjene medijem, ni storil obravnavanega kaznivega dejanja. Ko so otrokovi osebni ali drugi podatki enkrat javno objavljeni, je že kršena tajnost postopka. Posebej to velja v obravnavanem primeru, ko je otrokove osebne podatke objavilo sodišče. Gre za uradno objavljene podatke, kjer se od novinarjev pričakuje, da jih bodo korektno povzeli. Podatki so bili na spletni strani ves čas dostopni in to brezplačno in vsakomur dostopni. S tem je odpadla tajnost in glede na to, da je podatke objavilo sodišče, konkretno SEU, je odpadla tudi protipravnost. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč mogoče utemeljeno zaključiti, da je SEU z objavo dekličinih podatkov v sporočilu za medije in v sodbi dovolilo tudi nadaljnje objavljanje njune vsebine, saj je seznanitev javnosti z zadevo prav namen sporočila za medije. SEU je tako presodilo, da je javnost treba seznaniti z vsemi okoliščinami zadeve, ki jo je obravnavalo. Z objavo sporočila za medije in sodbe v javnosti so dekličini osebni in drugi podatki postali javno dostopni in so s tem izgubili lastnost tajnosti. Zato je podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

C.

23. Ob povedanem je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo v delu pod točko II/II izreka spremenilo tako, da je A. B. iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka drugem odstavku 287. člena KZ-1, glede kaznivega dejanja opisanega pod točko II/I izreka pa je izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je mladoletnik ali njegov zakoniti zastopnik privolil v objavo mladoletnikovih osebnih ali drugih podatkov, ki jih je A. B. objavil v članku z dne 11. 12. 2009. 24. Odločitev o stroških postopka v oprostilnem delu temelji na določbah prvega odstavka 96. člena, 98. in 98.a člena ZKP.

1 M. Pavčnik (2013): Argumentacija v pravu, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, str. 87 in naslednje. 2 Pekinška pravila (8. pravilo), Priporočila Sveta Evrope iz leta 2003 (zadnje priporočilo), Priporočilo sveta Evrope iz leta 2008 (priporočilo 16), Konvencija o otrokovih pravicah (drugi odstavek 40. člena, točka VII), Smernica sveta Evrope iz leta 2010 (zajemajo obravnavo mladoletnih storilcev in žrtev). 3 Bele I., Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 81. 4 ibid., str. 82. 5 ibid., str. 84. 6 Da privolitev oškodovanca onemogoča kaznivo dejanje, ker ukinja enega od znakov dejanskega stanu, saj s tem daje oškodovanec pravico do ravnanja, oziroma jemlje dejanju značaj protipravnosti, je pisal že Avgust Munda – glej Slovenski Pravnik, Leto XLVIII, Ljubljana, junija 1934, št. 5-6. 7 Glej Korošec D. in ostali (2013): Kazensko pravo splošni del, Uradni list, Ljubljana, str. 249. 8 Glej več Korošec D. (1997): Privolitev oškodovanca v kazenskem pravu, doktorska disertacija, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 41 in naslednje. 9 Glej odločbo US RS Up-957/2016 z dne 22. 6. 2017 in odločbo Up-383/2011 z dne 18. 9. 2013. 10 Ensthaler J.Einwilligung und Rechtsgutspreisgabe beim fahrlassigen Delikt. Gottingen; Georg-august-universitet zu Gotingen, 12, 18, 19. 11 IGI D. Kosar, Freedom of Speech and Permissible Degree of Judges, Central European University, Budimpešta 2007, str. 52. 12 Deisinger M. (2002): Kazenski zakonik s komentarjem – Posebni del, GV Založba, Ljubljana, str. 705. „Storilec tega kaznivega dejanja, pa je lahko le obdolženec, stranka, priča, izvedenec ali drugi vabljeni. Vsi, ki so izvedel za stvari po obravnavi, ne storijo tega kaznivega dejanja, lahko pa storijo npr. kaznivo dejanje opravljanja.“ 13 Ločimo tri vrste zasebnosti: informacijsko, prostorsko in komunikacijsko. Osebni podatki spadajo med informacijsko zasebnost. S svojo zasebnostjo lahko vsak prosto razpolaga. Povsem nelogično in nesprejemljivo bi namreč bilo, da bi država v nasprotju z voljo tistega, ki mu zasebnost pripada, pred njim samim varovala to pravno zavarovano dobrino. 14 V sodbi VS RS I Ips 35743/2015 je Vrhovno sodišče celo pri kaznivem dejanju po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1B presodilo, da ogrožanje, zgolj samega sebe in lastnega premoženja, ne more biti element omenjenega kaznivega dejanja.