Jedro

Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno navedlo, da je bila tožeča stranka 20. 12. 2012 seznanjena tudi z domnevnima povzročiteljema škode, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno Tožeča stranka je podala konkretne navedbe in dokazne predloge v zvezi s tem, kdaj je zvedela za povzročitelja škode, vendar sodišče prve stopnje dejstev v tej smeri ni ugotavljalo in predlaganih dokazov ni izvedlo. Glede na to, da objektivni zastaralni rok ob vložitvi tožbe še ni potekel, je pravilnost končne odločitve v tem sporu odvisna od presoja teka subjektivnega zastaralnega roka.

Izrek

I. Ugotovi se, da sta tožeča stranka (zoper odločitev v I. točki izreka, da se zavrne tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko) in drugotožena stranka (zoper odločitev v II. točki izreka) umaknili pritožbi.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper odločitev v I. točki izreka, da se zavrne tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko, se ugodi in se delna sodba v tem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo in sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek v znesku 172.294,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (I. točka izreka). Zavrnilo je ugovor pravnomočno razsojene stvari - ne bis in idem (II. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno delno sodbo in sklep se pritožujeta tožeča stranka in drugi toženec.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper delno sodbo (I. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj bi škoda nastala najkasneje 20. 12. 2012 in da naj bi bila tožeča stranka takrat tudi seznanjena s škodo in njenim povzročiteljem. Škoda iz naslova vtoževanega finančnega popravka je temeljila šele na odločitvi Organa upravljanja Programa A. - Strateški projekt B., ki je bila izdana 17. 7. 2013 in predstavlja odločitev drugostopenjskega organa upravljanja. Dejanski nastanek škode predstavlja trenutek, ko je bila tožeča stranka primorana kriti sredstva v višini 172.294,11 EUR, to je bilo ob primopredaji v oktobru 2015. V zvezi s tem je tožeča stranka predlagala tudi zaslišanje prof. dr. C.C., zato so protispisne navedbe sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v zvezi s tem ni predlagala nobenih dokazov. Tako sta podani kršitvi iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je za nedopustna ravnanja tožencev izvedela šele ob zaslišanju D.D. v zadevi Pg 914/2010, zato je šele takrat lahko pričel teči subjektivni zastaralni rok. To je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila in priložila zapisnike zaslišanj v navedenem gospodarskem sporu. Ker sodba o tem nima razlogov, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je na naroku 13. 9. 2016 in v vlogi z dne 26. 9. 2016 navedla, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, zato bi sodišče prve stopnje moralo tek zastaralnega roka presojati po 353. členu OZ. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano delno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Drugi toženec se pritožuje zoper sklep v II. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru drugega toženca ugodi in tožbo zavrže. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka in drugi toženec sta odgovorila na pritožbo nasprotne stranke. Prerekala sta nasprotne pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijano delno sodbo oziroma izpodbijani sklep. Oba sta priglasila stroške odgovorov na pritožbo.

6. Tožeča stranka je z vlogo z dne 15. 5. 2017 umaknila pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje v delni sodbi (I. točka izreka), da se zahtevek zoper drugega toženca zavrne, in svoj odgovor na pritožbo drugega toženca. Enako je drugi toženec umaknil svojo pritožbo zoper sklep (II. točka izreka), in sicer z vlogo z dne 23. 6. 2017. 7. V skladu z drugim odstavkom 334. člena ZPP lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje o njej ne odloči. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta tožeča stranka (zoper odločitev v I. točki izreka, da se zavrne tožbeni zahtevek zoper drugega toženca) in drugi toženec (zoper odločitev v II. točki izreka) umaknila pritožbi.

8. Pritožba tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje v delni sodbi (I. točka izreka) zoper prvega toženca je utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del delne sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, delno pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

10. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo na podlagi 314. člena ZPP odločilo o delu tožbenega zahtevka za povračilo škode v višini 172.294,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi1. Zaključilo je, da je ta del tožbenega zahtevka neutemeljen, ker je odškodninska terjatev tožeče stranke do tožencev že zastarala. Tožeča stranka v tem sporu uveljavlja povračilo škode, ki naj bi jo toženca povzročila pri delu oziroma v zvezi z delom. V skladu s prvim odstavkom 182. člena oziroma prvim odstavkom 177. člena prej in sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. oziroma ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to dolžan povrniti. Vtoževana premoženjska škoda v višini 172.294,11 EUR naj bi tožeči stranki nastala zaradi finančnega popravka sofinanciranja, ki je bil izveden zaradi napak oziroma nepravilnosti v postopku javnega naročila, natančneje zaradi neobjave spremenjenih razpisnih pogojev ter obvestila o oddaji javnega naročila v Uradnem listu EU, za kar naj bi bila odgovorna toženca.

11. V skladu s prvim in drugim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil; v vsakem primeru pa ta terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožeči stranki zatrjevana škoda, ki vsebinsko pomeni izgubo pričakovanih finančnih sredstev, nastala 20. 12. 2012, ko je bil tožeči stranki vročen dopis Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo z dne 18. 12. 2012 (A10). Hkrati je takrat po zaključku sodišča prve stopnje tožeča stranka tudi zvedela za škodo in tistega, ki jo je povzročil. 12. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je škoda v konkretnem primeru tožeči stranki nastala takrat, ko je (s perspektive tožeče stranke) postalo jasno, da pričakovanih finančnih sredstev ne bo prejela. Škoda v konkretnem primeru namreč predstavlja nepovečanje premoženja tožeče stranke za finančna sredstva EU in nacionalnih organov. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi škoda nastala šele takrat, ko je morala finančna sredstva v vtoževani višini kriti sama iz svojega premoženja, saj je škoda tožeči stranki nastala neodvisno od tega, ali je morala kasneje neprejeta sredstva kriti sama. Ker torej ugotovitev, ali je tožeča stranka neprejeta finančna sredstva krila sama, z vidika presoje začetka teka zastaralnega roka ni pomembno, navedeno dejstvo ni relevantno v tem sporu. Glede na navedeno sodišče prve stopnje za ugotovitev navedenega irelevantnega dejstva pravilno ni izvajalo dokaznega postopka (konkretno zaslišanja priče prof. dr. C.C.) in ni bistveno (ne vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe), da je v obrazložitvi sodišče prve stopnje zapisalo, da tožeča stranka dokazov v tej smeri ni predlagala. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki škoda nastala 20. 12. 2012, ko je bil tožeči stranki vročen dopis Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo z dne 18. 12. 2012, saj iz njega izhaja finančni popravek v vtoževanem znesku. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je škoda nastala šele z odločitvijo Organa upravljanja Programa A. - Strateški projekt B. z dne 17. 7. 2013, ki naj bi predstavljal drugostopenjski organ odločanja, in s katero je postala odločitev o neprejemu finančnih sredstev dokončna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni šele z izdajo navedene odločbe pričel teči objektivni zastaralni rok, saj iz navedene listine ni razvidno, da bi se nanašala na vtoževani znesek. Sicer pa tožeča stranka v zvezi z navedeno listino niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti sedaj v pritožbi ne poda konkretnih navedb o tem, kako in iz katerega dela navedene listine naj bi bila razvidna odločitev o nastanku vtoževane terjatve ter iz česa naj bi izhajalo, da gre za drugostopenjsko odločitev. Pritožbene navedbe v zvezi z nastankom škode se tako izkažejo za neutemeljene.

14. Ne glede na sicer pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o začetku teka objektivnega zastaralnega roka, pa je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je ob vložitvi tožbe objektivni zastaralni rok že potekel. Glede na datum nastanka škode, tj. 20. 12. 2012, petletni objektivni zastaralni rok ob vložitvi tožbe 30. 3. 2016 še ni potekel, saj poteče šele 20. 12. 2017 (drugi odstavek 62. člena OZ).

15. Tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do teka zastaralnega roka na podlagi 353. člena OZ in da naj bi bila zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz določbe 353. člena OZ izhaja, da če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Tožeča stranka je sicer res v postopku pred sodiščem prve stopnje (na list. št. 38 prve pripravljalne vloge in na prvem naroku za glavno obravnavo) navajala, da naj bi toženca s svojim ravnanjem izpolnila tudi znake kaznivih dejanj goljufije na škodo Evropske unije po 229. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.) in ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Vendar tožeča stranka pri omenjanju navedenih kaznivih dejanj ni navajala, da bi bilo treba upoštevati daljši zastaralni rok iz 353. člena OZ in da naj bi bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Sodišče prve stopnje zato ni zmotno uporabilo materialnega prava niti ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker zastaranja ni presojalo po določbi 353. člena ZPP.

16. Utemeljeno pa tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev v zvezi s tem, kdaj je tožeča stranka zvedela za povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno navedlo (glej zadnji odstavek točke 8 obrazložitve), da je bila tožeča stranka 20. 12. 2012 seznanjena tudi z domnevnima povzročiteljema škode, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (ni pa podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožeča stranka je podala konkretne navedbe in dokazne predloge v zvezi s tem, kdaj je zvedela za povzročitelja škode (glej list št. 34 in 35 prve pripravljalne vloge tožeče stranke), vendar sodišče prve stopnje dejstev v tej smeri ni ugotavljalo in predlaganih dokazov ni izvedlo. Glede na to, da je zaključek sodišča prve stopnje o poteku objektivnega zastaralnega roka materialnopravno zmoten, kot že navedeno (glej 14. točko obrazložitve tega sklepa), in objektivni zastaralni rok ob vložitvi tožbe še ni potekel, je pravilnost končne odločitve v tem sporu odvisna od presoja teka subjektivnega zastaralnega roka. Utemeljena in relevantna je tako pritožbena navedba, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem, kdaj je tožeča stranka zvedela za domnevna povzročitelja škode, pomanjkljive. Pritožba pa nima konkretnih navedb, da naj bi bila zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kdaj je tožeča stranka zvedela za nastanek škode, zato se pritožbeno sodišče do pravilnosti teh ugotovitev sodišča prve stopnje posebej ne opredeljuje.

17. Iz navedenega razloga je treba ugoditi pritožbi tožeče stranke zoper odločitev v I. točki izreka delne sodbe, da se zavrne tožbeni zahtevek zoper prvega toženca, in na podlagi 355. člena ZPP delno sodbo v tem delu razveljaviti ter zadeva vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zavzetih stališč ugotoviti še dejstva v zvezi z začetkom teka subjektivnega zastaralnega roka in nato ponovno odločiti o vtoževanem znesku.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Sodišču prve stopnje zato ne bi bilo treba v obrazložitvi sodbe (glej točko 7) navajati tudi razlogov v zvezi z delom tožbenega zahtevka, o katerem (v izreku sodbe) ni odločilo (tj. za plačilo 16.425,66 EUR).