Jedro

Določba 86. člena OZ je načelne narave in ni izčrpna, zato je v primeru, ko že sam zakonik predpisuje ničnost pogodbe (in pogoje za izrek ničnostne sankcije), treba uporabiti tovrstno konkretno pravno normo. Ne glede na 92. členu OZ mora načeloma zainteresirana stranka, ki opozarja na ničnost določene pogodbe, dejstva v zvezi s tem vsaj ustrezno zatrjevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika AA z dne 9. 3. 2010 ugodilo, sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka, opr. št. 2927 Ig 2664/2005 z dne 18. 12. 2009, razveljavilo, predlog za nadaljevanje postopka zoper družbenike dolžnika z dne 3. 4. 2009 zavrnilo ter izvršbo ustavilo (1. točka izreka) in sklenilo, da je upnik dolžniku dolžan povrniti stroške ugovora v višini 112,00 EUR, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka), kar dolžnik iz naslova povrnitve izvršilnih stroškov zahteva več, kot mu je sodišče priznalo v 2. točki, je zavrnilo (3. točka izreka) ter sklenilo, da upnik nosi sam svoje stroške z odgovorom na ugovor (4. točka izreka).

Zoper sklep se je pravočasno po svoji pooblaščenki pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče nepravilno zaključuje, da pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža, opr. št. SV-625/08 z dne 19. 3. 2008, ni nična. Že v odgovoru na ugovor je navedel, da je dolžnik vedel, da bo družba izbrisana iz registra in je vedel, da je posledica njegova osebna odgovornost za dolgove izbrisane družbe. Z namenom oškodovanja upnikov je svoj poslovni delež odstopil bolgarskemu državljanu, ki v Sloveniji nima ničesar, niti začasnega prebivališča, kaj šele premoženje in zelo verjetno pojma ni imel, kaj je podpisal. Sodišče upniku nepravilno očita, da ni zatrjeval, da dolžnikov sopogodbenik ni vedel za dolžnikov nedopusten nagib. Sodišče je napačno tolmačilo upnikovo navedbo, da pridobitelj „zelo verjetno pojma ni imel, kaj je podpisal“. S tem je upnik hotel povedati, da je očitno, da je sopogodbenik vedel, da podpisuje sumljivo pogodbo, saj mu je bilo nedvomno jasno, da ne bo mogel postati družbenik družbe, ki bo vsak trenutek izbrisana, ter da je dolžnika k sklenitvi pogodbe privedel nedopusten nagib. Pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža je nična tudi po 86. členu OZ, na katerega se upnik ni zgolj pavšalno skliceval, saj je izrecno navedel, da sporna pogodba nedvomno nasprotuje temeljnim načelom OZ in načelom morale, kar je konkretiziral, in sicer je pojasnil, da je dolžnik vedel, da bo družba izbrisana iz registra, ker je bil že pravnomočen sklep, da se družba izbriše in je vedel, da je zakonska posledica njegova osebna odgovornost za dolgove izbrisane družbe. Z namenom oškodovanja upnikov je svoj poslovni delež odstopil bolgarskemu državljanu, ki v Sloveniji nima ničesar in zelo verjetno pojma ni imel, kaj je podpisal. Namen oškodovati upnike je nedvomno v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načelom prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ), ki sta dve splošni moralni načeli. Oškodovanje upnikov je tudi kaznivo dejanje. Sodišče svoje odločitve ne sme opreti na nično pogodbo. Sodišče nepravilno ugotavlja, da v zakonu ni omejitve, zaradi katere pridobitelj poslovnega deleža ne bi mogel pridobiti statusa družbenika v družbi, za katero je sodišče že pravnomočno odločilo, da se izbriše iz registra. V tej fazi izbrisa namreč notar ni več mogel vložiti predloga za vpis spremembe družbenika v register, ki bi ga bil sicer dolžan vložiti po petem odstavku 27. člena ZSReg. Namen te določbe, ki onemogoča vpis spremembe družbenika v družbi, za katero je sodišče že pravnomočno odločilo, da se izbriše iz registra, prav tako odkazuje na ničnost, če bi kdo hotel izigrati namen te določbe in bi sklenil pogodbo o prenosu deleža v takšni družbi, ki dejansko ne obstaja več. Ob tem upnik še poudarja, da potem, ko sodišče že pravnomočno odloči, da se izbriše iz registra, izbrisa ni več mogoče preprečiti in je torej že v tej fazi izbrisa mogoče govoriti o dejansko neobstoječi družbi. Priglaša pritožbene stroške.

Dolžnik je po svojem pooblaščencu pravočasno odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Sodišče je pravilno ugotovilo, da so navedbe dolžnika v zvezi z ničnostjo pogodbe o prenosu poslovnega deleža pomanjkljive. V pritožbi upnik na nedopusten način skuša širiti ugovorne navedbe. Upnik bi že v odgovoru na ugovor moral podati jasne navedbe, ki ne potrebujejo tolmačenj. Iz pritožbe sedaj izhaja, kaj zatrjuje upnik, vendar upnik v odgovoru takih navedb ni podal. Upnik prihaja v nasprotje s svojimi ugovornimi navedbami, ko v pritožbi zatrjuje, da naj bi sopogodbenik vedel, da podpisuje pogodbo brez pravnega temelja, hkrati pa naj sploh ne bi vedel, kaj je podpisal. Sodišče je pravilno zaključilo, da se je upnik pavšalno skliceval na 86. člen OZ. Upnik šele v pritožbi navaja posamezna načela, ki naj bi bila kršena, ter delno pojasnjuje tudi način njihove kršitve. Materialno pravno zmotne so tudi pritožbene navedbe glede izbrisa ter pridobitve statusa družbenika. Dolžnik se je v zvezi s tem v ugovoru skliceval na relevantno sodno prakso, določbe glede odgovornosti družbenikov za dolgove izbrisane družbe pa so povsem jasne. Dolžnik ob izbrisu družbe ni bil njen družbenik, posledično pa ne more odgovarjati za obveznosti le-teh. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je dolžnik AA svoj poslovni delež v družbi BB, d.o.o. s Pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjeno v predpisani obliki notarskega zapisa, opr. št. SV 625/08 z dne 19. 3. 2008 (v nadaljevanju: Pogodba), veljavno prenesel na tretjo osebo, zato v času izbrisa prej omenjene družbe iz sodnega registra dne 16. 4. 2008 dejansko ni bil več njen družbenik, kar pomeni, da ni podan že primarni pogoj za njegovo odgovornost za dolgove družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra v času veljavnosti Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami – ZFPPIPP). Ugotovilo je, da sporne Pogodbe, glede na upnikove navedbe v tem postopku, ni mogoče opredeliti kot nične, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališča, da je pogodbe načeloma treba vzdržati v veljavi in da je ugotovitev ničnosti pogodbe skrajna sankcija. Prav tako je treba poudariti, da mora zainteresirana stranka, ki opozarja na ničnost določene pogodbe, dejstva v zvezi s tem vsaj ustrezno zatrjevati. V 92. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) je določeno, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana stranka. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZPP, ki se v skladu s 15. členom ZIZ smiselno uporablja tudi v postopku izvršbe, pa morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke (in ugovore), in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (razpravno načelo). Izjema od razpravnega načela je med drugim določena v drugem odstavku tega člena, ki določa, da sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso zatrjevale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati, vendar v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo (primerjaj 3. člena ZPP).

Določba 86. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega, je načelne narave in ni izčrpna, zato je v primeru, ko že sam zakonik predpisuje ničnost pogodbe (in pogoje za izrek ničnostne sankcije), treba uporabiti tovrstno konkretno pravno normo. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju upnikovih navedb o tem, da je imel dolžnik s sklenitvijo Pogodbe namen oškodovati upnike, pravilno uporabilo določbe 40. člena OZ, ki določa, kako nagib za sklenitev pogodbe vpliva na njeno veljavnost. Vpliv nagiba na veljavnost odplačne pogodbe določa drugi odstavek 40. člena OZ, po katerem je pogodba nična, če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da upnik v odgovoru na ugovor ni zatrjeval, da bi dolžnikov sopogodbenik vedel za dolžnikov nedopusten nagib, ki naj bi bistveno vplival na odločitev, da sklene pogodbo, niti da bi to moral vedeti. Zato na pravilnost tega zaključka ne more vplivati pritožnikovo neutemeljeno interpretiranje, da je s trditvami v odgovoru na ugovor hotel povedati, da je bilo sopogodbeniku nedvomno jasno, da je dolžnika k sklenitvi pogodbe privedel nedopusten nagib. Glede na navedeno pogoji za izrek ničnostne sankcije po drugem odstavku 40. člena OZ niso podani.

Pritožbeno sodišče dodaja, da četudi bi zatrjevani namen dolžnika, da s sklenitvijo Pogodbe oškoduje upnike, lahko vodil do zaključka, da Pogodba zaradi tega nasprotuje temeljnim načelom OZ in načelom morale ter da je zaradi tega Pogodba nična po 86. členu OZ, je treba ugotoviti, da upnik tovrstnega namena dolžnika niti ni izkazal. Zato so pritožbene navedbe tudi v tej smeri neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v zakonu ni omejitve, po kateri pridobitelj poslovnega deleža ne bi mogel pridobiti statusa družbenika v družbi, za katero je sodišče že pravnomočno odločilo, da se izbriše iz sodnega registra, saj družba dokončno preneha šele s samimi izbrisom (primerjaj prvi odstavek 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij; Ur. l. RS, št. 54/99 s spremembami, v nadaljevanju ZFPPod in 441. člen ZFPPIPP), tovrstna omejitev pa ne izhaja niti iz petega odstavka 27. člena Zakona o sodnem registru (Ur. l. RS, št. 13/1994 s spremembami – ZSReg), kot zmotno meni pritožnik. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prenos poslovnega deleža učinkuje že pred vpisom v sodni register in veljavnost prenosa ni odvisna vpisa v sodni register, ki je zgolj deklaratorne narave. Od tedaj, ko prenos poslovnega deleža začne učinkovati (prvi odstavek 482. člena v zvezi s tretjim odstavkom 481. člena Zakona o gospodarskih družbah; Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami – ZGD-1), je za dolgove (naknadno) izbrisane gospodarske družbe odgovoren pridobitelj poslovnega deleža kot novi družbenik, v kolikor so za to izpolnjeni z zakonom določeni pogoji.

Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje kot pravilen in zakonit potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni obvezen, prav tako pa v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).