Jedro

Upravni organ prve stopnje in tožena stranka sta ugotovila, da so bile predmetne nepremičnine podržavljene na podlagi Odloka o določitvi, katero zemljišče je namenjeno za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev (Ur.l. SRS, št. 10/80) iz Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Ur.l. SRS, št. 19/76). Niti zakon niti odlok nista navedena med predpisi v 3. čl. ZDen, prav tako pa sta predpisa, ki sta bila sprejeta po uveljavitvi ustave SFRJ iz leta 1963. Osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po navedenem odloku oz.

zakonu, niso upravičenci do denacionalizacije v smislu določb ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, o pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora Občine Ljubljana Šiška št. ... z dne 15.7.1994, odločila, da se ta odločba odpravi in da se zavrže zahteva tožeče stranke za vrnitev stavbnih zemljišč parc. št. 810/3 in 810/6 in parc. št. 801, 800/3 ter 800/7. Upravni organ prve stopnje je po ugotovitvi, da so bile navedene parcele podržavljene na podlagi Odloka o določitvi katero zemljišče je namenjeno za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 10/80) oziroma Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76), zavrnil zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo navedenih parcel. Svojo odločitev je obrazložil s tem, da Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 3. členu našteva predpise, ki so osnova za vračanje oziroma denacionalizacijo premoženja, med temi pa nista navedena odlok in zakon, na podlagi katerih so bile podržavljene predmetne nepremičnine. Tožena stranka je ob reševanju pritožbe ugotovila, da je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil pomembna dejstva, poleg tega pa tudi, da je tožeča stranka pridobila na podržavljenih zemljiščih pravico uporabe. V konkretnem primeru zato po prepričanju tožene stranke ni pravne podlage za uveljavljanje denacionalizacije, ne po 3. členu in ne po 4. členu ZDen. Zato zahtevek vlagateljice ni upravna stvar o kateri bi bil stvarno pristojen odločati upravni organ v denacionalizacijskem postopku. Zato je tožena stranka odpravila odločbo prve stopnje in sama zavrgla zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo navedenih parcel. Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je pričakovala, da bo tožena stranka popravila krivico, ki je bila storjena s kompleksnim podržavljenjem večjega dela vasi Podutik. Prepričana je, da se mora opraviti denacionalizacija zemljišč zato, da bi stavba dobila tudi pripadajoče zemljišče. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZDen v 3. členu določa upravičence do denacionalizacije, to so osebe, ki jim je bilo podržavljeno premoženje po predpisih, ki so našteti v 29-tih točkah tega člena. ZDen v 4. členu določa, da so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Upravni organ prve stopnje kot tudi tožena stranka sta ugotovila, da so bile predmetne parcele podržavljene na podlagi Odloka o določitvi, katero zemljišče je namenjeno za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 10/80) oziroma Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76). Niti ta odlok niti ta zakon nista navedena med predpisi v 3. členu ZDen, prav tako pa sta ta zakon in ta odlok predpisa, ki sta bila sprejeta po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963. Iz tega izhaja, da osebe, ki jim je bilo podržavljeno premoženje po navedenem odloku oziroma zakonu, niso upravičenci do denacionalizacije v smislu določb ZDen in je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Lastninjenje nepremičnin, na katerih imajo fizične osebe pravico uporabe, pa ureja Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97). Ta zakon v 2. členu določa, da postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Vpis lastninske pravice se opravi v zemljiški knjigi na njihov predlog. Lastninsko pravico pa pridobijo osebe na podlagi tega zakona z dnem njegove uveljavitve (dne 25.7.1997).

Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).