Jedro

Ker je pravni interes temeljna procesna predpostavka (za ugotovitveno tožbo), pa tega tožnica ni niti zatrjevala niti kakorkoli izkazala, se sodišče prve stopnje ni moglo niti smelo ukvarjati z obstojem ali neobstojem razlogov za odpoved pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 8. 12. 2003, sklenjene med pravdnima strankama, kot tudi prvi podrejeni tožbeni zahtevek za razvezo navedene kupoprodajne pogodbe ter nato zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na drugi podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je navedena kupoprodajna pogodba razvezana na podlagi odstopa tožnice z dne 3. 9. 2010. Posledično je tožnici naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v višini 2.691,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega paricijskega roka. Iz razlogov odločbe izhaja, da iz sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 8. 12. 2003 jasno izhajajo obveznosti obeh strank, ki so predmet pogodbe, tako da ne držijo tožbene trditve o ničnosti pogodbe zaradi nedoločenosti predmeta pogodbe. Neutemeljen je tudi podrejen oblikovalni zahtevek za razvezo pogodbe, saj tožnica ni navedla ustrezne trditvene podlage, ki bi utemeljevala sodno razvezo pogodbe (zaradi spremenjenih razmer). Glede drugega podrejenega zahtevka, to je ugotovitvenega zahtevka, da je navedena kupoprodajna pogodba zaradi odstopa od pogodbe razvezana, pa gre za ugotovitveni zahtevek, takšen zahtevek pa se v skladu 181. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko vloži ob pogoju, da ima stranka, ki tak zahtevek uveljavlja, pravno korist od vložitve take tožbe, pravnega interesa pa tožnica ni niti trdila niti izkazala. Zato je tožbo v tem delu zavrglo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb pravdnega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi razdrtje predmetne kupoprodajne pogodbe, podrejeno pa sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z drugim podrejenim zahtevkom navaja razloge, zaradi katerih je od predmetne pogodbe odstopila (ponavlja (in širi) tožbene trditve). Pri tem še posebej opozarja, da je nastopilo stanje, ko je imel toženec nepremičnino v posesti in jo uporabljal, ne da bi poravnal celotno kupnino, kar je očitno v škodo tožnice. Poleg tega je tožnica zatrjevala, da toženec nima nikakršnih denarnih sredstev oziroma drugega premoženja, s katerim bi lahko poplačal preostali del kupnine. Pri tem se sodišče ni opredelilo do trditev tožnice, da je toženec namerno in na zvijačen način sestavil neizvedljivo kupoprodajno pogodbo ravno z namenom, da se izogne plačilu celotne kupnine. Toženec je namreč ob sklenitvi pogodbe vedel za zemljiškoknjižno stanje nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe in je vedel, da zaradi sporov ni bil mogoč vpis lastništva v zemljiško knjigo. Tudi po sklenitvi pogodbe je toženec deloval v smeri, da se stanje ne razreši ter se izogibal postopkom, ki bi sanirali pomoten vpis D. J in vzpostavili stanje, ko bi bil vpis lastništva v zemljiško knjigo mogoč. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnico kot lastnico spornih nepremičnin, ki jih nima v posesti in posledično ne uporablja, bremenijo neplačani davki ter številni drugi stroški, neznosno stanje pa je posledica nepoštenega ravnanja toženca, ki nikoli ni imel namena izpolniti svojega dela obveznosti iz pogodbe. Navedeno je v smislu izkazovanja pravnega interesa tožnica zatrjevala skozi celoten pravdni postopek. Tožnica ima nedvomno pravni interes za ugotovitev razdrtja pogodbe, saj se bo lahko samo na ta način saniralo stanje, ki je globoko v njeno škodo in katerega finančne posledice vsakodnevno občuti že vrsto let. Napačna je tudi stroškovna odločitev zaradi kršitev določb pravdnega postopka. Stroške tožencu naj bi sodišče odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika, čeprav jih le-ta ni zahteval na način, kot določa ZPP. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 28. 9. 2011 je razvidno, da toženec do konca obravnave ni vložil stroškovnika ali kako drugače zahteval povrnitev stroškov, prav tako pa opredeljene zahteve za povrnitev stroškov toženec ni podal na predhodnih narokih in v svojih pripravljalnih vlogah.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži plačilo odgovora na pritožbo. Pri tem se v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Glede pravnega interesa navaja, da tožnica tekom postopka ni podala niti ene same trditve glede pravnega interesa (pravne koristi), ki naj bi ga s postavljenim ugotovitvenim zahtevkom zasledovala. Okoliščine, na podlagi katerih utemeljuje svoj interes, postavlja šele v pritožbi, na navedeni podlagi pa tudi ni mogoče utemeljiti obstoja pravnega interesa. Dejstvo je, da je kupoprodajno pogodbo mogoče povsem jasno realizirati z vzpostavitvijo etažne lastnine, kar pa bo morala storiti tožnica, ki je v skladu z izpodbijano kupoprodajno pogodbo dolžna urediti vse potrebno, da se bo toženec kot kupec lahko vknjižil kot zemljiškoknjižni lastnik na predmetu pogodbe. Sicer pa toženec spornih nepremičnin ne uporablja na podlagi predmetne kupoprodajne pogodbe, pač pa na podlagi najemnih pogodb, ki so bile sklenjene med pravdnima strankama. Odkar je tožnica zoper družino J. umaknila vse tožbe, ji tožnik mesečno za uporabo spornih nepremičnin plačuje najemnino. Jasno tožnico kot lastnico bremenijo neplačani davki. Glede neplačane vode pa lahko tožnica od toženca to iztoži v sodnem postopku, kar pa nima nobene povezave s predmetno pravdno zadevo. Toženec ponovno tudi poudarja, da nikoli ni opustil namena realizirati sporno kupoprodajno pogodbo in so temu nasprotne trditve tožnice brez dejanske in pravne podlage. Glede stroškov postopka pa je res, da iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je v spis stroškovnik vložil samo pooblaščenec tožnice, dejansko pa je stroškovnik vložil tudi pooblaščenec toženca, le da je to pomotoma izpadlo iz zapisnika. Toženčev pooblaščenec je zato istega dne na Okrožno sodišče v Ljubljani poslal vlogo, v kateri je pojasnil napako pri zapisu zapisnika. V izogib zapletom in za vsak primer pa je vlogi ponovno priložil tudi stroškovnik.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljene dejanske okoliščine pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb. Glede zavrženja tožbe v delu, ki se nanaša na drugi podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je navedena kupoprodajna pogodba razvezana na podlagi odstopa tožnice z dne 3. 9. 2010 zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot procesne predpostavke (181. člen ZPP), je neutemeljena pritožbena graja ugotovitve sodišča prve stopnje o neobstoju trditev tožnice o njenem pravnem interesu za vložitev ugotovitvene tožbe ter neizkazanosti pravnega interesa za tak (ugotovitveni) zahtevek. Trditve (tožbene in pritožbene), s katerimi pritožnica utemeljuje razloge za njen odstop od pogodbe s posledično razvezo, namreč njenega pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek ne utemeljujejo, še posebej ker so v takem (zatrjevanem) položaju možni dajatveni (vrnitveni - kondikcijski) zahtevki, ki še posebej negirajo potrebo po ugotavljanju (ne)obstoja pravnega razmerja med pravdnima strankama. Ker je pravni interes temeljna procesna predpostavka (za ugotovitveno tožbo), pa tega tožnica ni niti zatrjevala niti kakorkoli izkazala, se sodišče prve stopnje ni moglo niti smelo ukvarjati z obstojem ali neobstojem razlogov za odpoved pogodbe, temu nasprotna pritožbena izvajanja tožnice pa so zato povsem neutemeljena in nepomembna. Odločitev o zavrženju tožbe v opisanem delu glede drugega podrejenega zahtevka je torej pravilna v dejanskem in pravnem pogledu ter neobremenjena s kakršnokoli procesno kršitvijo (zatrjevano ali upoštevno po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP).

6. Četudi iz pritožbenih razlogov ne sledi, da bi se tožnica pritoževala zoper zavrnitev primarnega in prvega podrejenega tožbenega zahtevka, kot to tudi ne sledi iz primarnega predloga pritožbenemu sodišču, kako naj o pritožbi odloči, pa iz podrejenega pritožbenega predloga sledi, da se tožnica (sicer neobrazloženo) pritožuje tudi zoper odločitev o primarnem in prvem podrejenem zahtevku. Pritožbeno sodišče v okvirih uradnega preizkusa izpodbijanih navedenih odločitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena ZPP ugotavlja), da sta odločitvi materialnopravno povsem pravilni, ne da bi bila ugotovljena kakršnakoli upoštevna bistvena kršitev procesnih določbi. Kupoprodajna pogodba z dne 8. 12. 2003 zaradi določenega predmeta pogodbe ni nična, glede podrejenega zahtevka za razvezo navedene pogodbe (glede na trditve tožnice, da je toženec namerno in na zvijačen način sestavil neizvedljivo kupoprodajno pogodbo z namenom, da se izogne plačilu celotne kupnine), pa pritožbeno sodišče opozarja na določbe 99. člena Obligacijskega zakonika, ki določajo, da pravica zahtevati razveljavitev (razvezo) pogodbe preneha v vsakem primeru (drugi odstavek) s potekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena, ta rok pa je ob vložitvi tožbe (v letu 2009) davno minil. Zato navedene trditve (ki se nanašajo na napake volje tožnice pri sklenitvi pogodbe) niso pravno pomembne

7. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve glede stroškovne odločitve. Res je sicer, da držijo pritožbene trditve glede vsebine zapisnika o glavni obravnavi dne 28. 9. 2011 glede prijave stroškov, a iz spisovnih podatkov jasno izhaja, da je pooblaščenec toženca na glavni obravnavi v spis vložil stroškovnik (list. št. 130 spisa), z vlogo istega dne (list. št. 160 spisa) opozoril na napako pri zapisu zapisnika ter v izogib morebitnim zapletom in iz previdnosti z navedeno vlogo ponovno dostavil (še enkrat) stroškovnik (list. št. 161 spisa), s čimer je izkazana (dokazana) vložitev stroškovnika na navedenem naroku za glavno obravnavo 28. 9. 2011. Posledično so neutemeljene pritožbene trditve o kršitvi 163. člena ZPP pri stroškovni odločitvi.

8. Iz obrazloženega sledi, da sta izpodbijana sklep in sodba pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožba tožnice pa neutemeljena, v posledici česar je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

9. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče glede stroškov pritožbenega postopka odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, pritožbeni stroški toženca pa za pravdo niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča.