Jedro

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova premalo izplačanega regresa za letni dopust za leto 2006 obračunati znesek 307,54 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2006 dalje do plačila; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova premalo izplačanega regresa za letni dopust za leto 2007 obračunati znesek 548,63 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2007 dalje do plačila; in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je skladno z uspehom v sporu odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 286,48 EUR v roku 15 dni (II. točka izreka).

Tožnik se je zoper sodbo pravočasno pritožil. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče v sporu odločilo brez obravnave ter pri sprejeti sodbi izhajalo iz vzorčnega postopka tožnika A.A.. Vendar se postopek v tem sporu razlikuje od vzorčnega. Tožnik je šele kasneje pridobil listine, ki jih tožena stranka ni hotela predložiti. Meni, da mu je z izpodbijano sodbo kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Kolektivna pogodba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: KP ZPIZ) je bila sicer podpisana 18. 3. 1993, vendar pa je bila dejansko dogovorjena že prej in takrat so se tudi srečale volje pogodbenih strank. V času po sprejemu KP ZPIZ so bili med strankami dogovorjeni aneksi k tej pogodbi, vendar nikoli ni bil spremenjen njen 30. člen, ki ureja regres za letni dopust. Sodišče se do tega dejstva ni opredelilo. Zato izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov. Z zakonom o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Ur. l. RS, št. 13/1993 in spremembe) so bile predvidene omejitve glede izplačila regresa za letni dopust in drugih prejemkov iz delovnega razmerja samo za leto 1993, zaradi česar ni mogoče šteti, da bi bila KP ZPIZ glede regresa nična tudi za preostala leta. Tožnik se ne more strinjati s stališčem sodišča, da je šlo za ničen dogovor o regresu za letni dopust za leto 1994 in naprej. Ker 50. člen KP ZPIZ določa, da je takšna pogodba sklenjena za nedoločen čas, to pomeni, da je bil dogovor o višini regresa za letni dopust iz 30. člena KP ZPIZ sklenjen za vsa nadaljnja leta. Tožnik je priložil register aktov tožene stranke z dne 21. 3. 2012, ki je bil izdelan po zadnji obravnavi, zaradi česar ga prej ni mogel predložiti. Meni, da tožena stranka namerno ni predložila aneksov k KP ZPIZ in tudi ne njenega prečiščenega besedila, čeprav je z aneksi razpolagala. Navedeno pomeni, da ni možno govoriti o ničnosti določbe 30. člena KP ZPIZ, saj so bili tako aneksi kot čistopis KP ZPIZ podpisani po prenehanju veljavnosti zakona, ki je omejeval višino regresa. Tožnik je predlagal, da pridobi sodišče podatke o izplačilih regresa pri toženi stranki od leta 1993 dalje, vendar je tožena stranka glede tega navedla, da se v času, ko je bil direktor B.B., regres ni izplačeval v skladu z določbo 30. člena KP ZPIZ. S tem v zvezi tožena stranka ni prerekala navedb iz pripravljalne vloge z dne 18. 2. 2013, da je vse do leta 2003 spoštovala določbo KP ZPIZ o višini regresa za letni dopust. Poleg tega je v zadevi možno uporabiti tudi konverzijo. V primeru, če bi stranki vedeli za ničnost navedene določbe KP ZPIZ, bi jo gotovo odpravili. V tem sporu je pri presoji potrebno izhajati še iz določbe 90. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 spremembe) o tem, da se ničnost ne more uveljaviti, če je prepoved manjšega pomena, pogodba pa že izvršena. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe še dodaja: Tožnik je v tem sporu od tožene stranke zahteval plačilo razlike regresa za letni dopust za leti 2006 in 2007, določenega v 30. členu KP ZPIZ, po katerem pripada delavcu regres za letni dopust (13. plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa. Sodišče prve stopnje je najprej v zadevi prekinilo postopek, potem ko je sprejelo sklep, da v istovrstnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. Pd 364/2008, izvede vzorčni postopek. Izpodbijana sodba je bila izdana potem, ko je na podlagi sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 725/2013 z dne 29. 8. 2013 postala pravnomočna v vzorčnem postopku izdana sodba opr. št. Pd 51/2013 z dne 17. 12. 2013 (prva v vzorčnem postopku izdana sodba opr. št. Pd 364/2008, je bila razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 208/2009). Sicer pa je sodišče prve stopnje v tem sporu odločilo drugič. Prvič je prav tako, po pravnomočnosti v vzorčnem postopku izdane odločbe, tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev potrdilo, vendar je Ustavno sodišče Republike Slovenije sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje. V novem odločanju je pritožbeno sodišče ugodilni del prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da ugotovi okoliščine glede sklenitve in veljavnosti KP ZPIZ. V novem postopku je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo na podlagi določbe 279.b člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo določbo 30. člena KP ZPIZ o višini regresa za letni dopust za nično, saj je ob uveljavitvi navedene KP že veljal ZNOIP, ki je določil najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 in glede tega prepovedoval uporabo določb kolektivnih pogodb, ki so mu nasprotovale. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo tudi na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je v odločbi z dne 8. 11. 2012 zavzelo stališče, da pri sklepanju kolektivnih pogodb velja določba 3. člena OZ oz. 10. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami) o prepovedi urejanja obligacijskih razmerjih v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Določba 30. člena KP ZPIZ je tako nasprotovala v času sklenitve veljavni zakonski določbi ZNOIP, zaradi česar je takšna določba nična. Iz teh razlogov pa določba kolektivne pogodbe, ki je nasprotovala takšnemu prisilnemu predpisu, naknadno ne more postati veljavna zgolj zato, ker je kasneje zakon prenehal veljati. V skladu z obrazloženimi razlogi bi morali stranki KP ZPIZ, v kolikor bi po prenehanju veljavnosti ZNOIP hoteli izničiti učinek ničnosti določbe 30. člena KP ZPIZ, na novo urediti to vprašanje, česar pa očitno nista storili.

Tožnik se zmotno sklicuje na kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom o tem, da je pritožbeno sodišče drugače presodilo v identičnih sporih, v katerih je kot tožena stranka nastopala Banka C., saj je šlo v teh sporih za drugačna dejanska in pravna vprašanja. Podjetniška kolektivna pogodba, na podlagi katere so zaposleni vlagali zahtevke zoper Banko C., je namreč bila sklenjena pred uveljavitvijo omejitvene zakonodaje. Zato so bili njeni delavci upravičeni do zahtevanih razlik v plači za čas, ko omejitvena zakonodaja še ni veljala, prav tako pa tudi za čas, ko ni več veljala. Podjetniška kolektivna pogodba Banke C. ob njeni sklenitvi ni bila nična, saj ni nasprotovala prisilnim predpisom, zaradi česar je razumljivo, da se ni uporabljala v času, ko so bile posamezne pravice v interventni zakonodaji drugače urejene. Seveda pa bi šlo za kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom v smislu določbe 14. člena Ustave Republike Slovenije v situaciji, če bi sodišče obravnavalo enake primere različno, vendar se to v primeru, na katerega se sklicuje pritožba, ni zgodilo.

Zmotno je tudi pritožbeno opozarjanje na možnost uporabe konverzije v tem sporu. Po določbi 89. člena OZ v primeru, kadar nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, velja med pogodnikoma ta druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi ob sklenitvi pogodbe, in če se lahko šteje, da bi lahko sklenila to pogodbo, če bi vedela za ničnost svoje pogodbe. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča nobeden od navedenih pogojev za presojo v tem sporu ni izpolnjen. Nična določba KP namreč ne izpolnjuje pogojev za veljavnost kakšne druge pogodbe. Poleg tega tudi ni jasno, če bi stranki KP ZPIZ lahko sklenili kakšno drugo pogodbo o višini regresa za letni dopust, in da takšna pogodba ne bi bila nična zaradi nasprotovanja s kogentno določbo 13. člena ZNOIP. Ne glede na to tudi sicer konverzije pogodbe ni možno prestavljati v prihodnji čas, kot to zmotno meni pritožba.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na uporabo določbe 2. odstavka 90. člena OZ oz. 2. odstavka 107. člena ZOR. V skladu z navedeno določbo se ničnost ne more uveljaviti, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. V tej zvezi si tožnik zmotno razlaga prepoved manjšega pomena, pri čemer ne vrednoti tega, kakšen del v celoti KP ZPIZ predstavlja določba njenega 30. člena. Zaradi tega, ker je določba 30. člena KP ZPIZ nasprotovala določbi 13. člena ZNOIP, sodišče prve stopnje ni štelo, da je nična celotna KP ZPIZ, temveč, da je nična le določba 30. člena. Iz teh razlogov ni mogoče zaključiti, da je šlo v zadevi za kršitev manjšega pomena, saj je bila določba 30. člena KP ZPIZ že od vsega začetka v nasprotju z navedeno določbo ZNOIP.

V tej zvezi je potrebno poudariti, da je bila v konkretnem primeru avtonomija strank pri določanju višine regresa za letni dopust izrecno omejena z določbo 13. člena ZNOIP. Zato je zmotno uveljavljanje pritožbe, da bi se moralo upoštevati dejstvo, da KP ZPIZ ni bila sklenjena 18. 3. 1993, kot je to navedeno na sami kolektivni pogodbi, in dejstvo, da je bila 18. 3. 1993 zgolj formalno podpisana, dogovorjena pa je bila že prej. Ena od pogodbenih strank KP ZPIZ je upravni odbor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ta pa je ob sklenitvi KP ZPIZ odločal 18. 3. 1993, kot je to razvidno iz zapisnika 9. seje upravnega odbora z dne 18. 3. 1993 (priloga B12). Tega dne je upravni odbor sprejel sklep, da pristopa k KP ZPIZ in da za njen podpis pooblašča predsednico upravnega odbora.

Sodišče prve stopnje je skladno s tako obrazloženimi dejanskimi in pravnimi razlogi pravilno odločilo, ko je v sporu zavrnilo tožnikove zahtevke.

Ker niso podani pritožbeni razlogi in niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).