Jedro

Dobička, ugotovljenega z odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti, ki se všteva v dohodnino, ni mogoče uspešno izpodbijati v postopku odmere dohodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 25.11.1994, s katero mu je bila odmerjena dohodnina za leto 1993. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik dne 4.11.1994 prejel odločbo z dne 28.10.1994 o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993, s katero mu je bil ugotovljen dobiček v višini 4.951.268,00 SIT, ki glede na citirano zakonsko določbo predstavlja osnovo za odmero dohodnine. Zoper navedeno odločbo se tožnik ni pritožil, tako, da je ta postala pravnomočna. Tožnik je nato dne 2.12.1994 prejel odločbo o odmeri dohodnine za leto 1993, ki je predmet sedanje pritožbe. Obenem s to pritožbo pa je tožnik dne 15.12.1994 vložil zoper odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993 tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa je bil s sklepom z dne 19.12.1994 zavržen kot prepozno vložen. Zoper navedeni sklep se je tožnik pritožil, vendar je bila njegova pritožba z drugostopno odločbo zavrnjena. Tožena stranka je ugotovila, da je bila tožniku dohodnina odmerjena v skladu s predpisi, zato je odločila, kot je razvidno iz izreka odločbe.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo, ker meni, da dobiček iz dejavnosti za leto 1993 ni pravilno ugotovljen, temu posledično pa je neprimerno odmerjena tudi dohodnina za leto 1993. Navedeni dobiček je v večinskem delu nastal zaradi nepriznanih materialnih stroškov v višini 4.002.500 SIT, kar pomeni, da to ni dejanski, ampak fiktivni dobiček. Navedeni stroški niso bili priznani, ker jih ni mogel dokumentirati, to pa zaradi objektivnih razlogov, saj je bil zaradi razmer na trgu in zaradi zagotavljanja redne proizvodnje in novih poslov ter glede na posebnost svoje proizvodnje (izdelava proizvodov iz gume in kavčuka) prisiljen nabavljati orodje, ki ga je potreboval za proizvodnjo, za gotovino in brez računov in drugih listin. Mnenja je, da bi se dejanski, toda nedokumentirani stroški za nabavo orodja, morali upoštevati v višini realne ocenitve vrednosti tega orodja. Odmerjenega davka v znesku 1,840.311 SIT ni zmožen plačati in bo zaradi tega prisiljen prenehati opravljati dejavnost. Posledično pa to pomeni tudi prenehanje delovnega razmerja zaposlenim delavcem. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v listine in podatke upravnih spisov je sodišče presodilo, da sta prvostopni organ in tožena stranka odločila pravilno in v skladu s predpisi, na katere se sklicujeta. Dobička, ugotovljenega z odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993, ki se po določbi 5. alinee 6. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) všteva v osnovo za dohodnino, ni mogoče izpodbijati v postopku odmere dohodnine. To bi tožnik lahko izpodbijal v postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti, vendar, kot to ugotavlja že tožena stranka, v tistem postopku tega ni izpodbijal (vsaj ne pravočasno). Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka pravilno odločila. Tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na meritorno odločitev glede višine spornega dobička, iz že navedenih razlogov, sodišče ni posebej obravnavalo.

Ker je glede na navedeno sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).