Jedro

Delodajalec mora poskrbeti za učinkovito organizacijo in kvalitetno opravljanje dela. Zaradi nemotenega opravljanja dela oz. optimalne organizacije službe lahko delavca razporedi na drugo delovno mesto, če mu nalog na prejšnjem delovnem mestu ne more več zaupati. Podobno stališče v VS RS zavzelo v zadevi VIII Ips 304/2004.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odločb o razporeditvi z dne 20.4.2000 in

13.6.2000, za ugotovitev, da je še vedno zaposlen na delovnem mestu inšpektor UVZ - spremljevalec na Oddelku X. oz. na primerljivem delovnem mestu in za izplačilo razlike v plači za čas od 1.5.2000 dalje. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka in da jih mora povrniti toženi stranki v znesku

71.808,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe (7.4.2005) do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da je bil eden od številnih varnostnikov M. P. v času, ko mu je bilo odtujeno osebno vozilo. Zoper tožnika je bil izveden disciplinski postopek, nato pa je bil še prerazporejen. To pomeni, da je bil za isti dogodek dvakrat sankcioniran. Tožena stranka je pri razporeditvi ravnala samovoljno in mimo zakonitih postopkov. Nikoli ni dokazala, da je tožnik izgubil zaupanje varovane osebe, pravzaprav je o izgubi zaupanja tožena stranka spregovorila šele v odgovoru na tožbo. Obravnavan je bil drugače, kot drugi delavci, saj je bil od vseh varnostnikov prerazporejen le on. S tem je bila kršena njegova pravica do enakega obravnavanja. Sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (pravilno: 14. točke), ker naj bi nepravilno povzelo izpoved priče B. M. o tem, da je tožnik napravil največ strokovnih napak.

Tega priča ni izpovedala iz svojega vedenja, ampak je povedala, da bi bilo "najbolj enostavno povedati, da je bilo ugotovljeno, da je napravil največ strokovnih napak". Priča v postopku ni sodelovala, zato je o tem lahko le ugibala ali domnevala. Tožena stranka je spregledala tudi vse postopke ugotavljanja primernosti tožnika za delo, ki ga je opravljal. Pritožuje se zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da ni ustavne podlage za to, da se Državnemu pravobranilstvu priznavajo odvetniški stroški (o tem naj bi bil sprožen ustavni spor). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je o zadevi že enkrat odločalo in je v ponovljenem postopku po napotkih pritožbenega sodišča ugotavljalo, ali je bila tožnikova razporeditev (poleg izkazanih potreb po delu na drugem delovnem mestu) res posledica izgubljenega zaupanja v njegovo delo. Tožnik je bil namreč zadolžen za varovanje tedanjega podpredsednika Vlade RS, pri čemer je kršil delovno obveznost, ki je imela za posledico opustitev varovanja premoženja osebe in tatvino vozila varovane osebe. Odgovornost za kršitev delovne obveznosti je bila ugotovljena v pravnomočno končanem disciplinskem postopku.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovilo že izvedene dokaze in dokazni postopek dopolnilo z zaslišanjem priče B. M.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, zato izvedba drugih dokazov ni bila potrebna. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo.

Iz izpodbijane sodbe v ponovljenem postopku izhaja, da je tožena stranka razporedila tožnika glede na potrebe na delovno mesto stalnega dežurnega na Policijski akademiji, delovno mesto ustreza stopnji tožnikove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim, odločilen pa je bil dogodek, ki se mu je pripetil na prejšnjem delovnem mestu in zaradi katerega je tožena stranka v njegovo delo na tem delovnem mestu izgubila zaupanje.

Zaslišana priča B. M. je povedal, da je kot vodja oddelka X. izgubil zaupanje v tožnikovo delo. Kriteriji za zasedbo delovnega mesta varnostnik so zelo strogi, saj jim je zaupano varovanje najpomembnejših oseb in premoženja. Varovani osebi je treba zagotoviti profesionalno varovanje, kar zahteva profesionalne varnostnike in profesionalno službo za varovanje. Pomemben je osebni stik in zaupanje varovane osebe in varnostnika, pomembno je tudi, da ne pride do medijske izpostavljenosti. To se je v spornem primeru zgodilo, odmevnost dogodka je bila velika, s čimer je padla senca na celotni Urad Y in na njegovo strokovnost. Delo varnostnikov je timsko, uspešnost tima je odvisna od uigranosti varnostnikov in medsebojnega zaupanja, da bo vsak opravil delo pravočasno, strokovno in pravilno.

Navedeno zadostuje za zaključek, da je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnikovo delo varnostnika. Ni pomembno, ali je zaupanje vanj izgubila varovana oseba, za kar se vztrajno zavzema pritožba. Delodajalec je tisti, ki mora poskrbeti za učinkovito organizacijo in kvalitetno opravljanje dela, kar je glede na to, da gre za delo v državnem organu in za varovanje oseb, ki so pomembni za državo, še toliko večjega pomena. Zato v tej zadevi ni bistveno, kakšno je bilo zaupanje varovane osebe, ampak je bistveno zaupanje službe, ki skrbi za varnost. Podobno stališče je bilo v sodni praksi tudi že večkrat zavzeto (npr. sodba Vrhovnega sodišče RS, opr. št. VIII Ips 304/2004).

Za sporno zadevo tudi ni bistveno, kaj se je pri toženi stranki zgodilo z drugimi delavci, ki so v spornem času opravljali nalogo varovanja skupaj s tožnikom, kot tudi ne ugotovitev, ali je tožnik res napravil največ strokovnih napak ali ne. Dejstvo je, da jih je napravil, kar je bilo ugotovljeno v disciplinskem postopku in da je tožena stranka vanj izgubila zaupanje, zaradi česar se je odločila, da zaradi nemotenega poteka dela oz.

optimalnega dela službe tožnika razporedi na drugo delovno mesto, na katerem je izkazovala potrebo po delavcu s strokovno izobrazbo, znanjem in zmožnostmi, kakršne ima tožnik.

Pritožba tudi neutemeljeno vleče vzporednico z drugimi delavci, ki so bili udeleženi pri spornem dogodku in ki niso bili prerazporejeni, s čimer naj bi tožena stranka prekršila načelo enakega obravnavanja delavcev. Tožena stranka kot delodajalec ima, kot je že bilo poudarjeno, pravico do organizacije takega delovnega procesa, ki je zanjo optimalen. Zakon ji zato daje pravico do razporejanja delavcev. Pri tem je vezana na potrebe delovnega procesa. Katere od delavcev bo razporedila, pa odloča po prostem preudarku. Če prerazporedi enega od delavcev, ni dolžna prerazporediti tudi drugih. Razporeditev delavca na drugo delovno mesto ni "sankcija". Zato je tudi očitek, da je bil tožnik dvakrat sankcioniran, neutemeljen. Tudi, če spornega dogodka ne bi bilo, bi imela tožena stranka pravico razporediti tožnika na drugo delovno mesto. Razporeditev tudi ni bila posledica ugotavljanja primernosti tožnika za delo na prejšnjem delovnem mestu (pritožba ima verjetno v mislih ugotavljanje doseganja pričakovanih rezultatov oz. ugotavljanje znanja in zmožnosti). Zato poseben postopek pred razporeditvijo ni bil potreben.

Neutemeljena je tudi pritožba glede stroškov postopka. Državno pravobranilstvo ima pravico do priglasitve in povrnitve stroškov za zastopanje v skladu z Odvetniško tarifo po 16. členu Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur.l. RS št. 20/97), ki določa, da se stroški zastopanja v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Tudi če je v zvezi s to določbo sprožen ustavni spor, določba še velja in jo je sodišče dolžno upoštevati. Zato mu pritožba neutemeljeno očita, da za to ni imelo ustavne podlage.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.