Jedro

Tožena stranka kot bančna ustanova je bila dolžna spremljati pozitivno zakonodajo na področju stvarno pravnih pravic ter ji je moralo biti znano, da je bilo v Republiki Sloveniji izvedeno lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini pod zakonskimi pogoji glede na vrsto in status nepremičnine ter da so v tem časovnem obdobju potekali tudi denacionalizacijski postopki in odločanja o tovrstnih zahtevkih. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč ni mogoče zanašati izključno na podatke v zemljiški knjigi, temveč bi tožena stranka morala upoštevati vse zakone, ki urejajo te vrste nepremičnin ter pravna razmerja in upravičenja v zvezi z njimi, zaradi česar ne more z uspehom trditi, da za ta pravna upravičenja ni vedela in da je bila ob sklepanju pogodbe v dobri veri.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.759,73 EUR v 15. dneh od prejema te sodbe dalje, od tedaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da na posameznih delih stavbe, stoječe na parc. št. 323/0 k.o. X. imenovane tudi X, na podlagi sporazuma o ustanovitvi hipoteke SV 233/09 z dne 14. 4. 2009 v korist tožene stranke ne obstojita ločitvena pravica in zastavna pravica ter odločilo, da je vknjižba zastavne pravice neveljavna, zato se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi z dopolnitvijo uveljavlja pritožbene razloge nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek tožeče stranke zavrne oz. podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da zaključek sodišča, da tožena stranka ni bila dobroverna, zaradi česar se ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ni pravilen. Sporazum o ustanovitvi hipoteke, s katerim je bila ustanovljena hipoteka na sporni nepremičnini v korist tožene stranke, je bil sklenjen v obliki notarskega zapisa št. SV 233/2009 z dne 14. 4. 2009, notarja A. D.. Tako iz ugotovitev notarja, kot zaupanja vredne osebe, kot iz vpogleda v zemljiško knjigo na dan 28. 9. 2009, je razvidno, da je bila lastnica parc. št. 323.S k.o. X, družba V. d.d. do celote. Iz dejstva, da je bilo v zemljiški knjigi pod Dn. št. 45/56 vpisano zemljišče, vknjiženo kot splošno ljudsko premoženje, ni mogoče sklepati na slabo vero tožene stranke. Še manj pa je to mogoče sklepati iz dejstva, da je bil pod Dn. št. 2856/2008 z dne 24. 9. 2008 predlagan izbris splošnega ljudskega premoženja in imetnika pravice uporabe ter vpis spremembe imena lastnika na podlagi zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige in Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Iz slednjega namreč izhaja zgolj, da se je izbrisalo splošno ljudsko premoženje in se poočitala sprememba imena lastnika, kar pomeni, da bi bilo na podlagi tega mogoče sklepati le o tem, da je nepremičnina postala lastnina pravne osebe, to je V. d.d., ki je imelo na nepremičnini pravico uporabe. Ker je bila vknjižba lastninske pravice predlagana dobre pol leta pred vknjižbo hipoteke, tožena stranka ni imela popolno nobenega razloga, da bi dvomila v resničnost in pravilnost podatkov zemljiške knjige glede lastništva predmetne nepremičnine. Pri ostalih nepremičninah je bilo namreč vpisano zemljiškoknjižno stanje iz 70. oz. 80. let preteklega stoletja. V takšnem obdobju pa bi lahko prišlo do spremembe lastništva oz. neskladja med dejanskim in zemljiškoknjižnim stanjem. V zvezi s tem tožena stranka opozarja, da je sklepanje prvostopenjskega sodišča neutemeljeno, saj ni mogoče na podlagi stanja v zemljiški knjigi na drugih nepremičninah špekulirati o lastništvu na predmetni nepremičnini. Čeprav je bila tožena stranka pred leti solastnica V. d.d., ji ni moglo biti znano, da glede predmetne parcele potekajo denacionalizacijski postopki. Dopolnilna odločba UE Brežice, s katero je bilo zemljiškoknjižnemu sodišču naloženo, da naj pri predmetni nepremičnini opravi po uradni dolžnosti vpis lastninske pravice na tožečo stranko, ni bila nikoli vročena družbi V. d.d., tako da le-ta za obstoj te odločbe niti ni mogla vedeti. Priča M. Č. je celo izpovedal, da je družba V. d.d. imela leta 1995, pred Miklavžem, požar na upravni stavbi, pri čemer je družbi zgorela vsa dokumentacija. Posledično se je uničila tudi vsa dokumentacija o denacionalizaciji, zaradi česar tudi toženi stranki, kljub kasnejšemu solastništvu omenjene družbe, ni moglo biti znano nič o teku denacionalizacijskih postopkov oz. nič na podlagi česar bi lahko podvomila v lastništvo zastavitelja. Tožena stranka tako ni mogla vedeti, da predmetna nepremičnina ni last družbe V., saj je priča A. Č. izpovedal, da je bila predmetna parcela po vseh razpoložljivih papirjih v lasti družbe V. d.d., priča M. Č. pa je izpovedal, da se je v bilancah družbe vknjižila kot osnovno sredstvo parc. št. 323 in ne, kaj je na parceli, pri čemer pojma X niso poznali. Tožeči stranki je mogoče očitati pomanjkanje neskrbnosti, saj v več kot 10 letih ni preverila stanje vpisov v zemljiški knjigi. Kdor izpolni pogoje za vpis pravice oz. pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve. Nobenega dvoma tako ne more biti, da se je tožena stranka glede lastništva predmetne nepremičnine povsem upravičeno zanesla na publicitetno načelo zemljiške knjige, zaradi česar ne sme trpeti škodljivih posledic. Prvostopno sodišče v obrazložitvi ne komentira navedb tožene stranke, da je tožeča stranka v postopku denacionalizacije in v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja V. imela vse možnosti, da bi svoje zatrjevane pravice tudi zavarovala. Zaradi svoje neskrbnosti in malomarnosti pa tega očitno ni storila. Tožeča stranka ni trdila, da bi podala predlog za izdajo začasne odredbe, skladno z določili Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetja, kar je očitno dejstvo, saj so neprerekane ostale navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni ustrezno zavarovala svojih pravic v postopku denacionalizacije in postopku lastninskega preoblikovanja podjetja V..

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Opozarja, da tožena stranka v pritožbi želi odgovornost za opustitev potrebne skrbnosti pri preverjanju lastništva nepremičnine prevaliti na notarja, ne da bi v dosedanjem postopku kakor koli navajala kakšna navodila in pojasnila je dala notarju pred sestavo notarskega zapisa. Ravno iz načina zbiranja podatkov o bremen prostih nepremičninah zastavitelja in preverjanja lastništva vseh tako izbranih nepremičnin, je potrebno presojati potrebno skrbnost in s tem dobrovernost tožene stranke pri sklenitvi sporazuma o zavarovanju hipoteke, ki vključuje tudi predmetno nepremičnino, parc. št. 323/0 k.o. X. Iz zemljiškoknjižnih podatkov oz. izpiskov je za vse tako izbrane parcele razvidno, da so v času preverjanja pred končno odločitvijo kreditnega odbora dne 10. 4. 2009 še izkazovale vpisano družbeno lastnino pri parcelah v k.o. A in B v. ter pri parc. št. 28/0 k.o. Y, medtem ko je bila družbena lastnina pri parc. št. 146/0 k.o. Y in predmetni parc. št. 323/0 k.o. X vpisana vse do leta 2007 oz. 2008, kar je samo po sebi narekovalo potrebo po povečani skrbnosti pri preveritvi lastninske pravice. Javno dostopen zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek za sporno nepremičnino izkazuje, da je bila predmetna nepremičnina v družbeni lastnini od leta 1956 do leta 2008. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da toženi stranki ni moglo biti znano, da je bila predmetna nepremičnina v denacionalizacijskem postopku. Še posebej pa je takšna trditev ovržena ob dejstvu, da je bila tožena stranka zaradi konverzije svoje terjatve v lastniške deleže solastnica zastavitelja V. d.d. in je bila njena predstavnica R. J., članica nadzornega sveta, zato ni verjetno, da ni vedela za obseg zastaviteljevega premoženja. Navaja, da je iz vpogleda v kazenski spis Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. II K 26654/2011, ki ga je predlagala na vpogled v dokazne namene, razvidno, da je priča M. B., zaslišan kot bivši direktor zastavitelja V., izpovedal, da je bilo v času, ko je bila tožena stranka solastnica zastavitelja, to je v letih od 2003 do 2007, vse premoženje, ki je bilo v lasti zastavitelja že v celoti obremenjeno s hipotekami in zastavitelj ni imel bremen prostih nepremičnin, kar toženi stranki ni moglo biti neznano. Neutemeljena in kot pritožbeno novota nedopustna je pritožbena navedba, da je tožena stranka na podlagi knjigovodskih izkazov štela predmetno parcelo za premoženje zastavitelja, ker takšnih navedb tožena stranka do konca glavne obravnave ni podala niti zanjo ni predložila nobenega dokaza. Glede na to, da so bile vse nepremičnine, ki so bile predmet dodatnega hipotekarnega zavarovanja po notarskem zapisu Sporazuma o ustanovitvi hipoteke pod SV 233/2009 v času sklepanja sporazuma oz. nedavno pred tem v družbeni lastnini, tožena stranka kot bančna ustanova pa bi morala poznati Zakone o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in vsa možna pravna razmerja glede takšnih nepremičnin, je sklicevanje na to, da je zaupala v zemljiško knjigo in pri ogledu postopala v skladu s standardno poslovno prakso, je bilo preverjanje lastništva na tak način opravljeno premalo skrbno oz. malomarno, zaradi česar se ne more sklicevati na dobro vero. Tožeča stranka je zadruga kmetov vinogradnikov, ki nima zaposlenega pravnega strokovnjaka. V teku denacionalizacije zadružnega premoženja, do katerega je bila upravičena, so ji bile nepremičnine, po dolgotrajnem postopku vrnjene z večjim številom odločb, po katerih je bila vknjižena v zemljiško knjigo. Tudi odločbi za X bi morali biti v zemljiški knjigi izvedeni po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali odločba vsebuje zemljiškoknjižno odredbo ali ne. Ob dejstvu, da je odločba vsebovala odredbo o izvedbi v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti, tožeča stranka ni imela razloga dvomiti, da tudi ta odločba ne bo izvedena v zemljiški knjigi. Neutemeljena in kot nedopustna pritožbena novota je sklicevanje tožene stranke na postopanje sodišča v zemljiškoknjižnem postopku vpisa družbene lastnine na podlagi ZLNDL, saj se v zemljiškoknjižnem postopku, ki je formalne narave, presojajo le formalni pogoji vpisa. Še zlasti pa je neutemeljeno in nedopustno kot pritožbena novota pritožbeno zatrjevanje o možnosti tožeče stranke za zavarovanje svojih pravic v denacionalizacijskem postopku in postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Tožeča stranka je v zavarovanje zahtevka za denacionalizacijo X vložila predlog za izdajo začasne odredbe, kateremu je bilo ugodeno, tako, da je bilo pravnemu predniku zastavitelja V. p.o., kot imetniku pravice uporabe nepremičnin v družbeni lastnini, s sklepom z dne 3. 5. 1993 prepovedano vsako razpolaganje z nepremičninami do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, z odredbo o zaznambi prepovedi v zemljiški knjigi. X pa tudi ni bil predmet lastninskega preoblikovanja zastavitelja, kar je razvidno iz izpovedi stečajnega upravitelja V. d.d. Z. H., zaslišanje katerega je tožena stranka predlagala v tem postopku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo niti uveljavljanih niti tistih procesnih pravil, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in se sklicuje na pravilne, jasne in natančno utemeljene razloge v izpodbijani sodbi.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe Upravne enote Brežice št. 363-15/93-5 z dne 21.8.1995 v zvezi z dopolnilno odločbo z dne 27.12.1995. Po prehodu sporne nepremičnine v last tožeče stranke sta zastavni dolžnik in tožena stranka dne 14.4.2009 sklenila sporazum po 142. čl. SPZ, s katerim je zastavni dolžnik dovolil vknjižbo hipoteke na sporni nepremičnini zaradi zavarovanja terjatve, ki jo ima tožena stranka proti zastavnemu dolžniku.

7. V obravnavanem primeru gre za zahtevek na temelju izbrisne tožbe kot posebne stvarno pravne tožbe, ki je namenjena varovanju vknjižene pravice na nepremičnini pred omejevanjem ali oškodovanjem, ki ga povzroči materialnopravno neveljavna vknjižba pravice nekoga drugega, zaradi česar varovana pravica preneha, se spremeni ali omeji. Razlog neveljavne vknjižbe je neobstoj razpolagalne sposobnosti zastavnega dolžnika, saj med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka na podlagi odločbe državnega organa v postopku denacionalizacije na originaren način na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico. V času zastavitve torej zastavni dolžnik ni imel več razpolagalne sposobnosti saj je pravica razpolaganja pridržana lastniku. Z dnem, ko je torej tožeča stranka na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico, je zastavni dolžnik izgubil pravico z njo razpolagati. Ker je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila še pred ustanovitvijo zastavne pravice, torej pred sklenitvijo Sporazuma o ustanovitvi hipoteke, sporazum za lastnika, ki ni bil stranka navedenega sporazuma, ne velja, zaradi česar je vknjižba zastavne pravice materialnopravno neveljavna, kar posledično pripelje do vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

8. Vendar je treba upoštevati omejitev, da izbrisna tožba po 3. odstavku 244. člena ZZK-1 ni dopustna proti dobrovernim osebam, v korist katerih je bila vknjižena pridobitev ali izbris pravice. V obravnavani zadevi je torej bistveno, ali je tožena stranka ob sklenitvi oz. ustanovitvi zastavne pravice bila v dobri veri, da je zastavni dolžnik lastnik nepremičnin, ki so bile predmet zavarovanja z zastavno pravico.

9. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je temeljno načelo, ki zagotavlja pravno varnost prometa z nepremičninami. Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiško knjigo, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (10. člen SPZ). Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je posebej opredeljeno tudi v 8. členu ZZK-1, ki določa, da oseba, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Citirani zakonski določbi zagotavljata varstvo osebi, ki se je v pravnem prometu zanesla na podatke, ki so vpisane v zemljiški knjigi, če je ravnala pošteno. Vendar se le dobroverna oseba lahko uspešno sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, pri čemer se dobra vera domneva (9. člen SPZ). Pri presoji dobre vere je odločilno ne le, ali je tisti, ki se sklicuje na zaupanje v zemljiško knjigo vedel, marveč tudi ali bi moral vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih razmerij.

10. Tožena stranka se sklicuje na dobro vero, ker se je zanesla na podatke zemljiške knjige, iz katerih je izhajalo, da je lastnik nepremičnine zastavni dolžnik.

11. Ni dvoma, da je bil s prehodom lastništva seznanjen zastavni dolžnik, po izvedenem dokaznem postopku pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je s prehodom lastništva v last tožene stranke ob pridobitvi zastavne pravice bila oz. bi morala biti seznanjena tudi tožena stranka. Presoja temelji na oceni vseh izvedenih dokazov, izpovedbah, kakor tudi predloženih listinah ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja, in je zato prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da je tožeča stranka uspela izpodbiti dobrovernost tožene stranke. Res posamezen dokaz izločen iz celote sam zase ne pripelje do ugotovitve o nedobrovernosti tožene stranke, vendar pa primerjava posameznih dokazov med seboj ter končna ocena vseh dokazov skupaj s prepričljivostjo pripelje do ugotovitve, da tožena stranka ob pridobitvi zastavne pravice ni bila v dobro veri. Vrednotenje posameznih dokazov in posledično ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno, jasno in dosledno obrazloženo.

12. Tožena stranka kot bančna ustanova je bila dolžna spremljati pozitivno zakonodajo na področju stvarno pravnih pravic ter ji je moralo biti znano, da je bilo v Republiki Sloveniji izvedeno lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini pod zakonskimi pogoji glede na vrsto in status nepremičnine ter da so v tem časovnem obdobju potekali tudi denacionalizacijski postopki in odločanja o tovrstnih zahtevkih. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč ni mogoče zanašati izključno na podatke v zemljiški knjigi, temveč bi tožena stranka morala upoštevati vse zakone, ki urejajo te vrste nepremičnin ter pravna razmerja in upravičenja v zvezi z njimi, zaradi česar ne more z uspehom trditi, da za ta pravna upravičenja ni vedela in da je bila ob sklepanju pogodbe v dobri veri.

13. Že samo dejstvo, da je bil predmet zavarovanja nepremičnina, na kateri stoji X, ob povezavi zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige za sporno nepremičnino, kjer je izkazan način pridobitve teh nepremičnin v letu 1947 in njihov prehod v splošno ljudsko premoženje v letu 1949, in šele v letu 2009 prehod pravice uporabe v lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, ob dejstvu, da so v povezavi z zastavnim dolžnikom potekali različni denacionalizacijski postopki, tudi vračilo zadružnega premoženja ter prenosi kmetijskih zemljišč na RS, so že dovolj tehtni razlogi, da bi tožena stranka ob potrebni skrbnosti morala vsaj pri upravnem organu preveriti in pridobiti potrdilo, ali je vložena zahteva za vrnitev zadružnega premoženja na podlagi 65. člena Zakona o zadrugah ter preveriti kdo ima X v dejanski posesti. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da že način zbiranja podatkov bremen prostih nepremičnin zastavitelja nakazuje na nedobrovernost tožene stranke. Ob dejstvu, da je bila tožena stranka tudi solastnica zastavitelja v letih od 2003 do 2007, to je že po izdaji odločbe, na podlagi katere je bilo tožeči stranki vrnjena v last in posest sporna nepremičnina, je tožena stranka vedela oz. bi morala vedeti za obseg oz. lastništvo nepremičnin, katere solastnica je bila, prav tako pa bi ji kot bivši solastnici in še prej poslovnemu partnerju zastavitelja moralo biti znano, da zastavni dolžnik ni imel v posesti navedene nepremičnine X, zaradi česar je preverjanje lastništva le z vpogledom v zemljiško knjigo in z ogledom „na daleč“ opravila premalo skrbno, zaradi česar se ne more sklicevati na dobro vero.

14. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da je bil Sporazum o ustanovitvi hipoteke, sklenjen pred notarjem, saj slednjemu ni mogoče naprtiti odgovornosti za opustitev potrebne skrbnosti pri preverjanju lastništva nepremičnin, poleg tega pa je v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je pri ustanovitvi hipoteke sodeloval področni notar, zaradi česar bi mu moralo biti znano da naj bi bila posest tožeče stranke na Zadružnem domu jasno izražena in vidna, predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

15. Zatrjevanje tožene stranke v pritožbi, da bi morala tožeča stranka v postopku denacionalizacije in v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja V. svoje zatrjevane pravice tudi zavarovati, so v skladu z določbo 286. člena ZPP prepozne in jih prvo sodišče pravilno ni upoštevalo.

16. Pritožbeno zatrjevanje, da zastavni dolžnik, družba V. ni vedela za dopolnilno odločbo, s katero je bilo naloženo zemljiškoknjižnemu sodišču naj pri predmetni nepremičnini po uradni dolžnosti opravi vpis lastninske pravice tožeče stranke, ni verjetno (sicer pa tožena stranka navedeno ni z ničemer izkazala), saj je zastavni dolžnik aktivno sodeloval v denacionalizacijskem postopku. Vedenje tožene stranke, da je imela družba V. v času pred Miklavžem leta 1995 požar na upravni stavbi, pri čemer je družbi zgorela vsa dokumentacija, pa bi toženo stranko moralo še bolj napeljevati k raziskovalni dolžnosti glede dejanskega lastništva in posesti nepremičnin.

17. V konkretnem primeru so torej po mnenju pritožbenega sodišča obstajale takšne posebne okoliščine, zaradi katerih bi vsak povprečno skrben gospodarstvenik zaradi ugotavljanja obstoja morebitnih izvenknjižnih pravic, ki bi ovirale njegovo pridobitev zastavne pravice, moral v naravi ugotoviti posest sporne nepremičnine ter opraviti poizvedbe pri pristojnem upravnemu organu o morebitnem postopku denacionalizacije.

18. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z naziranjem sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni mogoče očitati, da ni pravočasno poskrbela za vpis lastninske pravice, saj se morajo spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločbe o denacionalizaciji po njeni pravnomočnosti na podlagi 3. odstavku 66. člena Zakona o denacionalizaciji izvesti po uradni dolžnosti. Tožeča stranka pa tudi ni bila opozorjena na nemožnost vpisa oz. zemljiškoknjižne izvedbe teh odločb v zemljiško knjigo.

19. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo in sicer nagrado za postopek po tarifni št. 3210 ZOdvT v višini 1.422,40 EUR, pavšal po tarif. št. 6002 v višini 20,00 EUR z 22 % DDV (1. odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).