Jedro

Tožniku (vozniku avtobusa) je bilo izdano pisno opozorilo pred odpovedjo, ker od potnic ni pobral voznine in jim ni izdal vozovnice. Tožnik je izpodbijal utemeljenost pisnega opozorila po prvem odstavku 83. člena ZDR, zato bi sodišče prve stopnje moralo vsebinsko preveriti njegovo utemeljenost. Tudi če kršitev, zaradi katere je bila podana redna odpoved, sama zase morda ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnja opozorila niso dosegla svojega namena in je tožnik s kršitvami nadaljeval.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 10. 1. 2013 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 11. 2. 2013, ampak še vedno traja (točka II izreka), toženi stranki pa je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas od prenehanja delovnega razmerja prizna in izplača vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo (točka III izreka) in mu povrne stroške postopka v višini 765,55 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila tožniku redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR, ker je kršil obveznosti iz delovnega razmerja tako, da 11. 12. 2012 ob 7.57 uri ni opravil prevoza v skladu z delovno nalogo in voznim redom, 5. 12. 2012 je predčasno odpeljal z avtobusne postaje, 4. 12. 2012 je imel nepravilen in nekorekten odnos do potnikov, 11. 12. 2012 pa je kršil tudi obveznost v zvezi z izdajo vozovnic na relaciji A. - B., saj potnici, ki je za prevoz plačala, ni izdal vozovnice. Opozarja, da je bil zaradi predhodnih kršitev že pisno opozorjen dne 25. 5. 2012, saj je bilo ob kontroli dne 15. 5. 2012 ugotovljeno s strani kontrolorjev C.C. in D.D., da je tožnik v trenutku, ko je na postaji zagledal kontrolorja, natisnil vozovnico in jo spravil, kar sta kontrolorja opazila ter mu vozovnico odvzela, ob nadaljnji kontroli pa ugotovila, da je bila ena potnica na avtobusu brez vozovnice. Tožena stranka je tudi prejela pritožbo 82-letne potnice E.E., ki jo je tožnik z avtobusa poslal zamenjati denar, nato pa je odpeljal, ne da bi jo počakal. Potniki so se tudi v letu 2010 in 2011 pritoževali nad tožnikom zaradi neizdajanja vozovnic, izpuščanja postaj, nespoštovanja voznega reda ter neprimernega odnosa. O kršitvah z dne 4. 12. 2012 in 5. 12. 2012 je toženo stranko obvestila potnica F.F., ki je pri toženi stranki dne 6. 12. 2012 podala pisno pritožbo, v kateri je natančno opisala kršitve. Potnice F.F. prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo. Dne 11. 12. 2012 je tožnik ponovno kršil obveznosti povezane z izdajanjem vozovnic na relaciji A. - B., o čemer je bila tožena stranka obveščena s strani potnice, da ji tožnik večkrat ne izda vozovnice ter da se vedno izgovarja, da stroj za izdajo vozovnic ne dela. Iz pritožbe z dne 11. 12. 2012, ki jo je podal G.G. v imenu svoje babice izhaja, da je tožnik od potnice denar sprejel, vozovnice pa ni izdal z izgovorom, da mu stroj za izdajo vozovnic ne dela, prav tako pa potnici ni izdal „belice“, to je karte, ki se izda v primeru nedelovanja stroja. Sodišče prve stopnje G.G. ni zaslišalo v zvezi s kršitvijo, glede katere je podal pritožbo. Dne 11. 12. 2012 tožnik ni opravil prevoza v skladu z delovno nalogo in voznim redom, o izpadu linije pa ni obvestil prometnika, čeprav bi to moral storiti, da bi lahko prometnik odredil nadomestno vozilo. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo, kljub temu pa je navedlo, da kršitvi z dne 11. 12. 2012 ne predstavljata hude kršitve, ki bi opravičevala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je dne 5. 12. 2012 hčerka potnice F.F. želela vstopiti na avtobus v smeri A.. Avtobus je zapeljal mimo, zaradi česar je potnica hčerko z avtom peljala proti avtobusni postaji H.. Tožnik je z avtobusne postaje H. odpeljal tri minute prezgodaj, zaradi česar je potnica hčerko peljala na avtobusno postajo I., kjer je končno hčerka vstopila na avtobus. Ko mu je povedala, da je odpeljal predčasno, je odgovoril, da naj bo tiho, saj jo bo sicer vrgel iz avtobusa. Dne 4. 12. 2012 pa je hčerka potnice čakala na Avtobusni postaji B., tožnik je z avtobusom zapeljal mimo postaje in ustavil šele za postajo na cesti, kjer je eden izmed potnikov izstopil, tožnik pa je nadaljeval vožnjo proti bolnišnici. Potnica je zato morala v šolo peš in je zamudila 45 minut pouka. Iz pritožbe tudi izhaja, da je tožnik mladoletno hčerko potnice vabil na kavo ter jo ščipal za roko in nogo. Takšno pritožbo je potrdil tudi K.K., ki je izpovedal, da se je potnica oglasila na sedežu podjetja, opisala kršitve in navedla, da je tožnik hčerko v preteklosti tudi otipaval in ščipal. K.K. je tudi izpovedal, da mu je voznik izjavil, da naj bo srečna, da jo je spustil gor, da naslednjič bo „mulo okrog ušes“. Tožnik je K.K. tudi povedal, da je 4. 12. 2012 videl potnico sedeti v B. na začetku postajališča, ampak da je zaradi gneče ustavil spredaj tako, da potnica ni vstopila, kar potrjuje navedbe, ki jih je potnica podala v svoji pritožbi dne 6. 12. 2012. Do izpovedi K.K., ki potrjuje navedbe potnice, se sodišče prve stopnje ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj njegove izpovedbe ni upoštevalo. Priča L.L. je nadalje izpovedala, da se potniki praviloma ne pridejo pritoževat na sedež firme. V tem primeru pa je potnica F.F. s hčerko prišla na sedež podjetja in je bila po oceni L.L. v stiski ter je glede očitanja kršitev delovala prepričljivo. Tudi do te izpovedbe se sodišče prve stopnje ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo njegove izpovedi, da je potnica bila v stiski in da je delovala prepričljivo. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati F.F., katere zaslišanje je tožena stranka predlagala. Zaključki sodišča so vsaj preuranjeni in bi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja moralo zaslišati tudi to pričo. Zaradi navedenega ni bilo zgolj zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, temveč sodišče ni obrazložilo, zakaj priče ni zaslišalo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko toženi stranki ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, pa je sodišče prve stopnje tudi kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnik ni neprimerno obnašal do potnice oziroma, da naj bi se celo ona neprimerno obnašala do njega. Sodišče ni pojasnilo, kako je lahko kljub predhodnim kršitvam upoštevalo izpoved tožnika, češ da postaj ni izpuščal in da ni kršil voznega reda oziroma, da ni imel neprimernega odnosa do potnikov. Zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priča K.K. je potrdila, da s tahografom ni mogoče ugotoviti, kje je tožnik ustavil, prav tako je izpovedala, da je satelitski nadzor možen samo na območju mestnega prometa M., kršitve dne 4. 12. in 5. 12. 2012 pa so bile storjene v B., torej izven območja (satelitskega) nadzora. Zato se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi lahko tožena stranka z vpogledom v tahograf preverila vožnje tožnika oziroma ugotovila, kje se je ustavil. Tožnik se je s pogodbo o zaposlitvi v 3. členu zavezal, da bo vozil v skladu z voznim redom, delovnim nalogom in potnim nalogom. Na podlagi koncesijske pogodbe in po Zakonu o prevozih v cestnem prometu je tožena stranka dolžna ustavljati na vsakem postajališču. To nadzoruje inšpektorat, sankcija za kršitev pa je lahko celo odpoved koncesijske pogodbe. Koncesijska pogodba pa je vitalnega interesa za toženo stranko, saj na njeni podlagi opravi 70 do 80 % linij. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni potrebno ustavljati na postajališčih, oziroma na postajah, v nasprotju z zakonom o prevozih v cestnem prometu, ki v 45. členu določa, da je javni linijski prevoz prevoz potnikov v cestnem prometu med avtobusnimi postajami in avtobusnimi postajališči na določeni liniji po naprej določenem voznem redu, splošnih prevoznih pogojih in ceniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik dne 11. 12. 2012 res ni opravil prevoza v skladu z voznim redom in o tem ni obvestil prometnika ter je na lastno pest odpeljal na servis, vendar pa je zmotno štelo, da okoliščina, da ni obvestil prometnika, ne predstavlja tako hude kršitve, da bi bila zanjo upravičena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Za odpoved se ne zahteva huda kršitev, temveč zgolj kršitev pogodbenih obveznosti. Ne glede na to pa tožena stranka meni, da gre v konkretnem primeru za hudo kršitev, ki opravičuje odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve, ki jih je tožnik storil, so po svoji naravi tako resne in težke, da opravičujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Tudi glede kršitve z dne 11. 12. 2012, ko tožnik potnici ni izdal vozovnice, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da sicer gre za kršitev obveznosti, ki pa ni tako huda, da bi bila edina sorazmerna sankcija odpoved. Opozarja, da je tožnik dne 11. 12. 2012 nemoteno od 7.10 do 14.33 izdajal vozovnice, v tem času izdal 68 vozovnic, od tega 35 na postaji A., ker naj mu sistem ne bi deloval. Že dejstvo, da je na postaji izdal 35 kart potrjuje, da niso resnične navedbe, da strojček ni deloval. Tega dne tožnik ni zahteval zamenjave stroja, kar je potrdil K.K., oziroma na stroju ni grajal nobenih napak. Potnica je v pritožbi navedla, da je voznino plačala, voznik pa ji karte ni izdal ter se je izgovarjal na nedelovanje sistema. Gre za klasično goljufanje pri pobiranju voznine, ko voznik prevoz zaračuna, karte pa ne izda. Plačilo ni evidentirano in ga lahko voznik zadrži. Odpoved je bila izdana zaradi štirih kršitev, ki jih je tožnik storil v kratkem obdobju, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri odločitvi. Sodišče torej ni zaslišalo potnic F.F., E.E., N.N. in G.G., ki so bodisi podali pritožbe oziroma jim tožnik ni izdal vozovnic oziroma je imel do njih neprimeren odnos. Prav tako ni zaslišalo kontrolorjev O.O., P.P., C.C. in D.D., ki so tožnika zalotili pri kršitvah, ki so predmet tega postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, zato ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo predlagane priče F.F. ter da je s tem onemogočilo toženi stranki pravico do sodelovanja v postopku, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, za katere je štelo, da so bistveni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Ker je štelo, da izvedeni dokazi zadoščajo za sprejem odločitve, mu ni bilo treba izvajati še ostalih dokazov. Tudi če sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj nekaterih dokazov ni izvedlo, je svojo odločitev kljub temu obrazložilo. Zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da je z nezakonitim postopanjem kršilo pravico tožene stranke do sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj verjame tožniku, da postaje ni izpuščal in da ni kršil voznega reda oziroma, da ni imel neprimernega odnosa do potnikov kljub njegovim predhodnim kršitvam. Zato v tem delu ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa sodba nima razlogov glede utemeljenosti pisnega opozorila z dne 25. 5. 2012, ki ga je tožena stranka podala tožniku po določbi prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), zato v tem delu ni mogoče preizkusiti sodbe, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede kršitev pogodbenih obveznosti, ki so predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in so podrobneje obrazložene v nadaljevanju, pa sodba temelji na delno nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje najmanj preuranjena.

Tožnik je dne 28. 12. 2009 sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „voznik avtobusa“ za nedoločen čas od 1. 1. 2010 dalje. Skladno s 3. členom pogodbe o zaposlitvi je bil tožnik dolžan v sklopu zaposlitve opravljati delo voznika avtobusa ter izvrševati naslednja opravila: a) dnevni prevzem vozila in dokumentacije, pregled vozila; b) vožnja avtobusa v skladu z voznim redom, delovno nalogo in potnim nalogom v primestnem, medkrajevnem in mednarodnem prometu, skladno s predpisi in navodili prometne in razporedne službe in veljavno zakonodajo za vožnjo avtobusa v prostem prevozu; d) skrb za tehnično brezhibnost vozila med vožnjo; e) predajanje izpolnjene dokumentacije vozniku; f) obveščanje o morebitnih napakah na vozilu in izvajanje predpisov varstva pri delu VPD ter kontroliranje vozovnic pri potnikih in samoinkasiranje in h) obračun voznine.

Tožniku je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Pogoj za zakonitost takšne odpovedi je, da je bil delavec v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR, pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbe in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Takšno pisno opozorilo mora delodajalec podati najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve. Redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako ni možno podati za prvo kršitev pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, temveč mora biti delavcu pred tem v navedenih rokih vročeno pisno opozorilo zaradi neke druge kršitve, ki je bila storjena pred kršitvijo zaradi, katere je delavcu dana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odpoved vročena tožniku 11. 1. 2013, ker naj bi večkrat kršil delovne in druge obveznosti iz delovnega razmerja ter da je bil tožnik že 25. 5. 2012 predhodno pisno opozorjen v smislu prvega odstavka 83. člena ZDR o možnosti odpovedi, ko je kontrola pri toženi stranki ugotovila, da ni pobral voznine od potnic in jim ni izdal vozovnice. Tožnik je v postopku najprej navajal, da se ne spomni, da bi pisno opozorilo z dne 25. 5. 2012 sploh prejel, kasneje pa je trdil, da ravnanje, ki se mu je očitalo v pisnem opozorilu, sploh ne predstavlja kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je torej tožnik izpodbijal utemeljenost pisnega opozorila po prvem odstavku 83. člena ZDR, bi sodišče prve stopnje moralo vsebinsko preveriti utemeljenosti pisnega opozorila, saj je le ugotovilo, da je bil tožnik na možnost odpovedi v smislu 83. člena ZDR opozorjen dne 25. 5. 2012 in sicer po tem, ko je kontrola pri toženi stranki ugotovila, da ni pobral voznine od potnic in jim ni izdal vozovnice. Ker je sodišče prve stopnje vsebinsko obravnavalo kršitve, ki so predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je mogoče domnevati, da je sodišče prve stopnje štelo, da je pisno opozorilo utemeljeno, in da zaradi tega redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni nezakonita. Vendar sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov, saj zgolj povzema trditev tožene stranke, da je bil tožnik predhodno pisno opozorjen, kar pa ne zadošča za sklepanje o tem, da je bilo opozorilo utemeljeno. Že zaradi navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, saj gre za bistveno kršitev določb postopka, ki je ni mogoče sanirati v pritožbenem postopku.

Pritožba pa je utemeljena tudi v delu, v katerem očita, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo nekaterih prič ter da je zaradi tega zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka je tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 1. 2013 (A4) očitala, da je kršil svoje delovne obveznosti s tem, potem ko je bil že prej zoper njega uveden disciplinski postopek dne 19. 9. 2012 in ko je bil 25. 5. 2012 pisno opozorjen na prenehanje kršitev delovnih obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve ter tožniku očitala, da je nadaljeval s kršitvami in sicer da je od 4. 12. 2012 do 11. 12. 2012 kršil obveznosti tako: - da dne 4. 12. 2012 ni ustavil na avtobusni postaji v B, temveč je ustavil naprej od postajališča, zaradi česar potnica ni uspela priti na avtobus in je morala oditi v šolo peš; - da je dne 5. 12. 2012 predčasno, po oceni potnice tri minute prezgodaj, zapustil avtobusno postajo H. in avtobusno postajo I., poleg tega pa se je do potnice obnašal nekorektno in neprimerno; - da dne 11. 12. 2012 ob 7.57 uri ni opravil prevoza v skladu z delovno nalogo in voznim redom, kar je ugotovila kontrolna služba; - da dne 11. 12. 2012 potnici ni izdal vozovnice na relaciji A. - B..

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje glede prve kršitve, da je tožnik 4. 12. 2012 zapeljal mimo postajališča v B. in na njem ni ustavil, temveč je ustavil naprej, na podlagi pisne izjave potnice ter izpovedi tožnika ugotovilo, da se je tožnik v B. običajno ustavil na prvem delu postajališča, ker prihajajo ob tisti uri za njim tudi drugi avtobusi. Tožnik je izpovedal, da je potnica sedela pred bivšo lekarno v B., 20 do 30 metrov od postajališča ter zatrdil, da je avtobus ustavil na postajališču, saj v tem času nanj vstopajo delavke iz B., ki gredo v službo v bolnišnico in je imela potnica nedvomno dovolj časa, da pride do avtobusa, a je kar sedela dalje. Sodišče je štelo, da tožena stranka ni uspela dokazati te kršitve, glede na to, da je izkustveno bolj prepričljiva izpoved tožnika, ker avtobusna postaja v B. velja za večjo avtobusno podajo in je pričakovati, da bo na njej večje število potnikov vstopilo in izstopilo. Razlogovalo je, da če bi tožnik res zapeljal mimo postajališča in se ustavil izven postajališča, kjer je nekdo izstopil, bi pouk zamudil še kakšen dijak in bi delo zamudila tudi kakšna delavka, posledično pa bi bilo tega dne več pritožb čez delo tožnika.

V zvezi s kršitvijo, da je 5. 12. 2012 tožnik prehitro speljal iz avtobusne postaje H., pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika, priče K.K., vodje prometne operative pri toženi stranki ter listinske dokumentacije v spisu ugotovilo, da je verjetneje, da sta bila pritožnica F.F. in njena mati (pravilno: hčerka) v zamudi glede na vozni red avtobusa in ga nista ujeli ne na postajališču v H. in ne na H.H., temveč približno dva kilometra stran na postajališču I.. Štelo je, da se tožnik v skladu z uveljavljeno prakso pri toženi stranki ni bil dolžan ustaviti na praznem postajališču H.H., njegovo ravnanje pa ne predstavlja kršitve delovnih obveznosti, ki bi bila podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena stranka je tožniku tudi očitala, da se je do potnic tega dne vedel neprimerno in nedostojno, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da izjava ne predstavlja razloga za odpoved, ne glede na vsebino te izjave.

V zvezi s kršitvijo, da tožnik dne 11. 12. 2012 ni zagotovil nadomestne linije oziroma pred zapustitvijo linije ni o tem obvestil prometnika, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v konkretnem primeru kršitev podana, vendar je štelo, da ta kršitev ni tako huda, da bi utemeljevala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da bi tožnik moral imeti pri sebi belice (prazne neizpolnjene vozovnice) v primeru okvare sistema ali blokade ter izdajati ročno izpolnjene vozovnice. Zato je ugotovilo kršitev in sicer, da 11. 12. 2012 tožnik ni imel pri sebi belic ter ni pobral voznine, potnica pa je opravila pot brezplačno. Na podlagi ugotovitve, da ni imel pri sebi praznih neizpolnjenih vozovnic ter da ni pobral voznine, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tudi ta kršitev podana, vendar ni takšne narave, da bi utemeljevala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Štelo je, da sta sicer dokazani obe očitani kršitvi z dne 11. 12. 2012, vendar nista takšne narave, da bi povzročili odvzem koncesije oziroma, da bi utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V zvezi z obema kršitvama, ki ju sodišče prve stopnje šteje za dokazani, je bistveno, da tudi če kršitev, zaradi katere je bila podana redna odpoved, sama zase morda ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in je tožnik s kršitvami nadaljeval. Pri presoji utemeljenega krivdnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi se ne upošteva zgolj dejstvo, da ne gre za prvo kršitev, temveč za ponavljanje, čeprav je bil delavec v zvezi s predhodno kršitvijo pisno opozorjen na možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve, pač pa tudi druge okoliščine v zvezi z delavčevim delom in kršitvijo. Pri presoji teže in pomena kršitve, kot utemeljenega odpovednega razloga, ZDR v drugem odstavku 88. člena nalaga presojo tudi z vidika prognoze delavčevega dela, to je, ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. V tem smislu je bistvena prognoza, ali je glede na storjeno kršitev (dejansko ponavljanje kršitev) še mogoče pričakovati, da bo delavec obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v bodočnosti korektno izpolnjeval. Za tako presojo je pomembno tudi siceršnje obnašanje delavca na delu oziroma v zvezi z delovnimi obveznostmi. Ni vseeno, ali gre za sicer vestnega in zanesljivega delavca, ali pa za delavca, ki je pri delu nezanesljiv, ne reagira niti na ustna in ne na pisna opozorila in na delo katerega se delodajalec izkustveno ne more zanesti (tako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 172/2011 z dne 6. 2. 2012). To pomeni, da je potrebno utemeljenost redne odpovedi nujno presojati v povezavi s kršitvijo, ki je predmet pisnega opozorila.

Če bi se torej v novem sojenju izkazalo, da je bil tožnik že utemeljeno pisno obveščen o možnosti kršitve, bi obe kršitvi z dne 11. 12. 2012, ki jih sodišče prve stopnje šteje za dokazane, ob pravilni uporabi materialnega prava zadoščali za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Glede kršitev z dne 4. 12. 2012 in 5. 12. 2012 pa so dokazni zaključki sodišča neprepričljivi, saj temeljijo na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s tema kršitvama zaslišati potnico F.F.. Dejstvo, da se kritičnega dne 4. 12. 2012 ni pri toženi stranki pritožila nobena druga potnica, ki dnevno potuje na delo v A., oziroma v šolo, ne daje podlage za sklepanje, da je tožnik ravnal pravilno. Ker je tožnik potnico videl na postaji, je zaključek sodišča prve stopnje, da bi potnica lahko prehodila 20 do 30 metrov do avtobusa, najmanj preuranjen, saj temelji na domnevi, da je tožnik ustavil na označenem prostoru na koncu postaje, tožena stranka pa je na podlagi pritožbe F.F. štela, da se tožnik ni ustavil na postajališču, temveč naprej od postajališča in potnica ni uspela priti na avtobus in je morala v šolo peš.

Preuranjena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik dne 5. 12. 2012 ni 3 minute predčasno zapustil avtobusne postaje H.. Tudi glede te kršitve bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati F.F., ki je hčerko peljala na avtobusno postajo I., kjer je končno hčerka vstopila na avtobus. Tožena stranka je tudi trdila, da odhoda s postaje ni mogoče z gotovostjo ugotoviti na podlagi podatkov tahografa, satelitski nadzor pa je možen le na območju M.. Torej je mogoče predčasni odhod s postajališča, ki ni v skladu z voznim redom, dokazovati s pričami, oziroma ni mogoče zgolj na podlagi izpovedi tožnika odločiti, da je postajo zapustil v skladu z voznim redom, ne da bi se opredelilo do prepričljivosti izpovedbe priče, ki tožniku očita predčasen odhod. V zvezi s kršitvama se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe prič K.K. in L.L., planerja pri toženi stranki, ki je izpovedal, da je potnica (v tem delu priča govori o pritožbi z dne 6. 12. 2012, ki se nanaša na F.F. - B9) prišla s hčerko na sedež podjetja, bila je „v stiski“ in je delovala prepričljivo, čeprav sta bili njuni izpovedbi relevantni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.

Ker je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. in 355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej predvsem ugotoviti utemeljenost pisnega opozorila z dne 25. 5. 2012 in dopolniti dokazni postopek v zvezi s kršitvama z dne 4. 12. in 5. 12. 2012. V zvezi s predhodnim pisnim obvestilom bo moralo zaslišati tožnika ter kontrolorja C.C. in D.D. ter tako vsebinsko preveriti očitek iz pisnega opozorila. V zvezi s kršitvama z dne 4. 12. in 5. 12. 2012 pa z dodatnim zaslišanjem tožnika, prič F.F., K.K., L.L. ter po potrebi tudi z izvedbo drugih dokazov osvetliti vsa vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje, da kršitvi nista podani. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko ponovno odločilo o utemeljenosti odpovednega razloga.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejstev, ki se nanašajo na pisno opozorilo tožniku po prvem odstavku 83. člena ZDR, nepopolno in nepravilno pa je ugotovilo dejansko stanje v zvezi s kršitvama z dne 4. 12. in 5. 12. 2012. Če bi sodišče druge stopnje samo ugotavljalo vsa dejstva v zvezi z redno odpovedjo tožniku, bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ter upoštevaje z Ustavo RS zajamčeno pravico strank do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje, dopolnitev postopka s strani pritožbenega sodišča ni možna.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.