Jedro

Morebitne posojilne obveznosti tožnika ne morejo utemeljiti nastanka nenadomestljive škode, da bi se izdala začasna odredba, da se zadrži učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da se toženi stranki naloži plačilo 100 % nadomestila plače med sodnim sporom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnika na podlagi izpodbijane izredne odpovedi št.: ... z dne 21. 4. 2011, potrjene s sklepom komisije za pritožbe št.: ... z dne 1. 6. 2011, zadrži do končne odločitve sodišča o tožbenem zahtevku za razveljavitev izpodbijane izredne odpovedi, kot zavrnilo predlog, da je tožena stranka dolžna tožniku plačevati 100 % nadomestilo dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja.

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je v zadevi izkazal pogoje za izdajo začasne odredbe po določbi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in spremembe). Tožena stranka je v neugodni situaciji, v kateri se je takrat nahajal, izrabila možnost, da se ga znebi zaradi uspešnega sindikalnega udejstvovanja. Sodi v kategorijo delavcev, ki so po odločbi 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 2/2002) varovani pred odpovedjo. Dne 13. 4. 2011 je bil vabljen na zagovor, vendar se naroka zagovora iz zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti in ni bil sposoben, da bi ga pripravil tudi v pisni obliki. Tožena stranka je postopek izredne odpovedi uvedla zgolj na podlagi pisnega obvestila Centra za socialno delo ... o razmerah v družini L.. Šlo je za velik in očiten nesporazum ter zlorabo strokovnih delavcev centra in I.Š., saj jim je T.K. izrecno povedala, da ne želi nepotrebnega vpletanja delodajalca. Zato ne drži ugotovitev v sklepu o izredni odpovedi, da je storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja s tem, ko je bil nasilen v družini. V ničemer ni kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kaj šele, da bi bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja. Celo nasprotno, sama izvenzakonska partnerica, ki je prvotno podala kazensko ovadbo, jo je kasneje umaknila in povedala, da ne bo pričala v njegovo škodo. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da mora biti ugotovljena kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in ne kršitev katerekoli obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Pri začasnih odredbah gre za časovno omejeno sredstvo zavarovanja, katerega namen je v ohranitvi obstoječega dejanskega in pravnega stanja. Z začasnimi odredbami se dolžniku prepove določene aktivnosti, da se obstoječe dejansko stanje ne spremeni na škodo upnika, s čimer se zavaruje uspešnost poznejše izvršbe na podlagi naslova, ki ob izdaji začasne odredbe še ne obstoji. Vendar se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno in začasno rešuje. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, kar sicer predstavlja predmet tega spora (zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi), mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem da mora izkazati še obstoj enega od predpisanih pogojev iz določbe 272. člena ZIZ, to je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Vsekakor težko nenadomestljiva škoda ne predstavlja vsakega zmanjšanja premoženja že zato, ker bi ga bilo mogoče le s težavo odpraviti, temveč znatna škoda, ki bi v takšni meri prizadela upnika, da bi jo bilo težko odpraviti. V primeru zavarovanja denarne terjatve pa mora upnik v predlogu izkazati pogoje iz določbe 270. člena ZIZ.

Tožnik je v sporu predlagal izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi sklepov tožene stranke z dne 21. 4. 2011 in 1. 6. 2011, do pravnomočno končanega spora. Poleg tega je tudi predlagal, da mu mora tožena stranka v času spora plačevati 100 % nadomestila plače. V takšnem predlogu se je skliceval na verjetnost izkazane terjatve, to je na nezakonitost izredne odpovedi, da tožena stranka glede njene izdaje ni imela tako dejanske kot pravne podlage ter nadalje na obstoj težko nenadomestljive škode, saj bo zaradi izgube njegove zaposlitve ogroženo tako njegovo preživljanje kot preživljanje dveh mladoletnih otrok, za katera je dolžan skrbeti. Sodišče prve stopnje je preizkusilo predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi tožnikovih navedb in predloženih dokazov ter ga kot neutemeljenega zavrnilo. Ugotovilo je, da glede uveljavljane nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izkazana verjetnost obstoja terjatve, poleg tega ni izkazan tudi zatrjevani pogoj nastanka težko nenadomestljive škode glede preživljanja mladoletnih otrok. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s takšno ugotovitvijo v izpodbijanem sklepu.

Neutemeljena je pritožba, ki uveljavlja neobstoj kaznivega dejanja, ki se tožniku očita v izredni odpovedi. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da je naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 191. člena KZ-1. Iz obrazložitve izredne odpovedi izhaja, da je tožnik opustil dolžnost skrbnega ravnanja policista, da zavaruje orožje pred tatvino, glede na dejstvo, da je prišla do njega neupravičena oseba. S tem ni samo ravnal v nasprotju s predpisi in navodili delodajalca, temveč je hkrati kršil tudi obveznosti iz 19. alinee 14. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka mu je v skladu z navedenimi ugotovitvami izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Poleg tega je ugotovila, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Tožena stranka je tožnika vabila na zagovor ter izvedla postopek izredne odpovedi v predpisanem zakonskem roku. Glede na tako ugotovljene razloge podane izredne odpovedi tudi pritožbeno sodišče meni, da v zadevi verjetnost terjatve, da je v konkretnem primeru tožena stranka nezakonito izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, ni izkazana. Zato se v posledici takšne ugotovitve ne more upoštevati tudi predlog tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačevati nadomestilo plače. Neutemeljena je pritožba, ki uveljavlja obstoj težko nenadomestljive škode tako na strani preživljanja tožnika kot preživljanja njegovih otrok ter zaradi odplačevanja posojila. Iz podatkov v spisu je razvidno, da sta mladoletna otroka v oskrbi pri njegovi zunajzakonski partnerici, ki je samostojna podjetnica z dovolj denarnimi sredstvi, da lahko ustrezno preživlja otroka. Morebitne posojilne obveznosti tožnika pa ne morejo predstavljati takšnih hudih posledic oziroma nenadomestljivo škodo, saj so obstajale že pred izredno odpovedjo, na katere je moral tožnik računati, da jih bo izpolnjeval tudi v bodoče. Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijanem sklepu. Ugotovilo je, da niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).