Jedro

Zakon o denacionalizaciji je natančno določil premoženje, ki je predmet vračanja v denacionalizacijskem postopku in pogoje za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije. Če pogoji, določeni v Zakonu o denacionalizaciji, niso izpolnjeni, denacionalizacije ni mogoče uspešno uveljavljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.3.2004, s katero je ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe in odpravila sklep Upravne enote Ruše z dne 17.3.2003, in dopolnilno odločbo Upravne enote Ruše z dne 25.2.2003, ter sama odločila, da se zahteva za denacionalizacijo premičnega premoženja, ki naj bi bilo podržavljeno B.B., zavrne.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bilo v obravnavani zadevi podržavljenje premoženja izvršeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Mariboru - okolica, z dne 3.8.1946. Iz dokumentacije v spisih je razvidno, da se je B.B. zoper to odločbo pritožila in je s pritožbo tudi uspela. Drugostopenjsko sodišče - Okrožno sodišče v Mariboru je namreč s svojim sklepom z dne 18.4.1947, njeni pritožbi ugodilo in navedeno odločbo o podržavljenju glede B.B. razveljavilo, hkrati pa je tudi odločilo, da se B.B. zaplenjeno premoženje vrne. V obrazložitvi tega sklepa pa je še pojasnjeno, da ni podlage za ugotovitev, da bi bila B.B. oseba nemške narodnosti, saj je Slovenka in se je kljub temu, da je bil njen mož Nemec in nacist, skušala kot Slovenka tudi uveljaviti. Navedeno je bilo še, da ta sklep ne more biti v korist njenemu možu, ki je Nemec, in je bil član Kulturbunda, zaradi tega ostane zaplembena odločba v delu, kjer se nanaša na njenega moža, V.B., nespremenjena. S tem, ko je pritožbeno sodišče odločilo, da se B.B. zaplenjeno imetje vrne, je dejansko odpadla pravna podlaga za podržavljenje, ki bi bila podana samo, če bi ostalo pri prvotni ugotovitvi, da je B.B. oseba nemške narodnosti. Če je sodišče meritorno odločilo, da se B.B. podržavljeno premoženje vrne, ni mogoče kar a priori sklepati, da te sodne odločbe ni bilo mogoče uveljaviti. Sklepanje, da bi bilo to v tistih časih nevarno, ne more vzdržati logične presoje ob dejstvu, da se je B.B. zoper odločbo o zaplembi njenega premoženja pritožila. Ker sta torej s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 18.4.1947 odpadla tako pravna kot dejanska podlaga podržavljenja in je sodišče odločilo, da se B.B. podržavljeno premoženje vrne, je bila odločitev tožene stranke pravilna. Stališča tožene stranke, da listini prijave stanja zalog živil z dne 19.5.1945 in inventura z dne 20.5.1945 ne dokazujeta, da so bile popisane stvari res tudi podržavljene ter da predmetne zaloge živil v trgovini ne predstavljajo stvari večje vrednosti, ki bi bile predmet vračanja glede na določbo 17. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), sodišče ni presojalo, saj bi bila presoja relevantna le v primeru, če bi obstajali ostali pogoji za denacionalizacijo, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka (14. točka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo že dokazano dejstvo, da se je fizično podržavljenje opravilo že leta 1945, ter da so bile premične stvari odnešene iz trgovine že leta 1945. Do podržavljenja premoženja pa je v obravnavi zadevi prišlo z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ-a, z dnem 6.2.1945, kot to navaja ustavno sodišče v odločbi št. Up-547/02 z dne 7.11.2003. To kaže na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v času podržavljenja, o temelju in načinu podržavljenja, pa sodišče ni uporabilo zakona na način, kot ga je ustavno sodišče interpretiralo v 8. točki navedene ustavne odločbe, ter je s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka (14. točka 339. člena ZPP) s tem, ko je ugotovilo, da je bilo podržavljenje opravljeno z odločbo na podlagi Odloka AVNOJ-a, v nadaljevanju sodbe pa ugotavlja, da za upravičenko ni veljal Odlok AVNOJ-a, ker ni bila oseba nemške narodnosti. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, ki ima podlago v predloženih spisih, materialno pravo pravilno uporabljeno.

Zakon o denacionalizaciji je natančno določil premoženje, ki je predmet vračanja v denacionalizacijskem postopku in pogoje za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije. Če pogoji, določeni v Zakonu o denacionalizaciji, niso izpolnjeni, denacionalizacije ni mogoče uspešno uveljavljati.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila zaplembena odločba z dne 3.8.1946 s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 18.4.1947 razveljavljena in je bilo odločeno, da se pritožnici B.B. zaplenjeno premoženje vrne. Ta sklep Okrožnega sodišča v Mariboru je tudi med predloženimi spisi. Z razveljavitvijo zaplembene odločbe pa je odpadla pravna in tudi dejanska podlaga podržavljenja, s tem pa tudi podlaga za uveljavljanje denacionalizacije v obravnavani zadevi. Pri tem pa za odločitev o zadevi ni pravno pomembno, zakaj je bil izdan navedeni sklep Okrožnega sodišča v Mariboru. Na podlagi denacionalizacije pa ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava, saj denacionalizacija nima elementov, ki so temelj odškodninske odgovornosti po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odgovorilo na vse tožbene ugovore, s tem pa, ko je citiralo pravno podlago za izdajo zaplembene odločbe in povzelo vsebino sklepa instančnega sodišča, ni kršilo določb postopka v upravnem sporu, kot to zatrjuje tožeča stranka, saj to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo vloženo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.