Jedro

Tožnica je gospodarska družba (z omejeno odgovornostjo), kar tudi pomeni, da ne sodi med pravne osebe, ki so po 10. členu ZBPP opredeljene kot upravičenke do BPP. Glede na taksativno naštete upravičence v 10. členu ZBPP pa zakonskih določb tudi ni mogoče širiti na osebe, ki v tem členu niso zajete.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrgel prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 23. 12. 2013 za pravno svetovanje in zastopanje v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom A.A., ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru St 826/2012, v zvezi s priglasitvijo terjatev zaradi neplačanih opravljenih gradbenih del. V obrazložitvi navaja, da je tožnica pravna oseba, za katero pa glede na 10. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ni podlage za dodelitev BPP. Pravne osebe so lahko upravičenke le, če tako določa drug zakon. Takega predpisa pa trenutno v Sloveniji ni. Organ je zato prošnjo na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrgel. Tožnica v tožbi navaja, da izpodbijani sklep ni razumljiv, ker ne vsebuje razlogov glede na podane pravne podlage. Zgolj pavšalno organ navaja 10. člen ZBPP. Nima pa sklep jasne obrazložitve, zakaj pravna oseba ne bi imela pravice do BPP. Meni, da so pravne osebe protiustavno izločene iz sistema BPP. Pravna oseba je tako v neenakopravnem položaju z ostalimi subjekti, za katere je predvidena BPP. Zaradi ekonomskih težav je tožnici onemogočen dostop do sodišča. Zato so kršeni 14., 22. in 23. člen Ustave RS. Ker pravna oseba nima denarja, ne more najeti odvetnika oziroma pridobiti BPP, s čimer je poseženo v njeno pravico do dostopa do sodišča. Izpostavlja, da ni dobila plačila za opravljeno delo po podizvajalski pogodbi z dne 27. 10. 1999, sklenjeni s B. d.o.o. v višini 49.599,50 EUR in je žrtev poslovne goljufije. Podjetje je v mirovanju in ne posluje, nima nobenih denarnih sredstev in čaka na poplačilo od družbe B. d.o.o., ki je v stečaju. Zato so potrebni ustrezni pravni postopki in tožnica potrebuje odvetnika oziroma BPP, saj za to denarja nima. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje ter odloči, da je toženka dolžna tožnici povrniti tudi stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz podatkov spisa izhaja (in kar je med strankama nesporno), da je tožnica gospodarska družba (z omejeno odgovornostjo). To pa tudi pomeni, da ne sodi med pravne osebe, ki so po 10. členu ZBPP opredeljene kot upravičenke do BPP. Po 4. točki prvega odstavka tega člena so upravičenci po tem zakonu namreč tudi nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene. Med te pa tožnica nedvomno ne sodi. Iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da bi bi bila tožnica upravičena do BPP, za kakršno je zaprosila (tožnica je zaprosila za pravno svetovanje in zastopanje v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom A.A., ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru St 826/2012, v zvezi s priglasitvijo terjatev zaradi neplačanih opravljenih gradbenih del), po določbah drugega zakona ali mednarodne pogodbe (5. točka prvega odstavka 10. člena ZBPP). Glede na taksativno naštete upravičence v 10. členu ZBPP pa zakonskih določb tudi ni mogoče širiti na osebe, ki v tem členu niso zajete.

Izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z zatrjevano kršitvijo pravil postopka, saj je iz njegove obrazložitve jasno razvidno ugotovljeno dejansko stanje in materialnopravna podlaga za odločitev.

Sodišče se tudi ne strinja s tem, da bi bil 10. člen ZBPP protiustaven. Ne gre namreč za kršitev enakosti pred zakonom, saj je osnovni namen ZBPP v tem, da se nudi BPP fizičnim osebam, kar izhaja iz prvega odstavka 1. člena ZBPP, kjer je navedeno, da je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Iz tega določila je povsem jasno razvidno, da je namen ZBPP reševanje socialnega položaja fizičnih oseb, pri katerih je ogroženo njihovo preživljanje in preživljanje njihove družine, pravna oseba pa se ne more primerjati s fizično osebo, ker gre za povsem drugačne vrste subjektov, ki s fizičnimi osebami sploh niso primerljivi, zato ne gre za kršitev enakosti pred zakonom iz 14. člena ustave. Prav tako pa 10. člen ZBPP tudi ni v nasprotju z 22. in 23. členom ustave, po katerih je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (22. člen ustave), ter da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (23. člen ustave). Tožnica ima povsem enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi in povsem enak dostop do sodišča kot drugi subjekti, ki so po svoji statusni obliki enaki tožnici, torej tako kot vse ostale gospodarske družbe, ki so po svoji pravno organizacijski obliki enake tožnici. Tudi za ostale take pravne osebe namreč velja, da jim pravica do BPP ne pripada. To pa še ne pomeni, da nimajo varstva pravic pred sodišči in drugimi organi, le da jim BPP ne pripada.

Sodišče je glede na povedano tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je akt pravilen in na zakonu utemeljen.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.