Jedro

S pritožbenim ponavljanjem navedb pred sodiščem prve stopnje, da čeprav je v zemljiški knjigi njena pravna prednica vpisana kot lastnica tega stanovanja, ona ni njegova dejanska lastnica, kar da naj bi izhajalo iz listin, na katere se sklicuje, in da je ZLNDL določal, da postanejo etažni lastniki nekdanji imetniki pravice uporabe na posameznem stanovanju, ne more doseči presoje, da ni lastnica spornega stanovanja. Te listine namreč ne predstavljalo dokazila o lastništvu nepremičnin niti dokazila o prenosu le-tega. Pritožbena navedba, da tožena stranka stanovanja nima posesti in ga ne uporablja, pa za presojo lastništva ni pomembna.

Če zemljiškoknjižno stanje ob lastninjenju ni ustrezalo dejanskemu, pa se zoper zemljiškoknjižni sklep pravna prednica tožene stranke ni pritožila, lahko še vedno doseže zemljiškoknjižni prenos na „upravičenega“ lastnika po za to predpisanem postopku, npr. na podlagi uskladitvene pogodbe

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 142,79 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 123774/2016-2 z dne 7. 12. 2016 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 427,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter v tretjem odstavku za znesek v višini 100,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). Tretji odstavek izreka izvršilnega sklepa je razveljavilo za znesek 30,00 EUR s pripadki in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 376,71 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki - upravniku zgradbe na T. 6 v L. plačati stroške, povezane z upravljanjem in obratovanjem stanovanja št. 8 v drugem nadstropju te zgradbe za obdobje od oktobra 2015 do maja 2016 v skupni višini 427,01 EUR s pripadki. Svojo odločitev je oprlo na določilo petega odstavka 24. člena SZ-1, iz katerega izhaja, da lastnik stanovanja poleg določenih stroškov iz četrtega odstavka tega člena subsidiarni nosi tudi obratovalne stroške.

Pritožba in odgovor na pritožbo

2. Proti I. in III. točki izreka prvostopenjske sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vztrajala je, da ni lastnica stanovanja ter da stanje v zemljiški knjigi ni usklajeno z dejanskim stanjem. Ponovila je svoje navedbe, ki jih je podala med postopkom pred sodiščem prve stopnje. To med drugim je, da spornega stanovanja nima v posesti in ga ne uporablja, da listine1, ki sta jih predložili stranki dokazujejo, da ni lastnica tega stanovanja, da je Pogodba o opravljanju upravniških storitev št. 34/500/2007-DK z dne 14. 4. 2009 (v nadaljevanju: Pogodba o opravljanju upravniških storitev) ne zavezuje, ker je ni podpisala itd. Sodišču prve stopnje je tudi očitala, da se ni opredelilo do vprašanja dejanskega lastništva, predvsem pa, da se ni izreklo „ali je v takem primeru dejstvo vpisa tisto dejstvo, ki toženki tudi podeljuje pravico, da začne razpolagati s stanovanjem, oziroma da uveljavi svoje lastninske pravice“. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev vseh stroškov postopka s pripadki.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi tudi v I. in III. točki izreka. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena

4. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je tožeča stranka na podlagi Pogodbe o opravljanju upravniških storitev in vpisa v register upravnikov pri Javnem stanovanjskem skladu Občine upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu T. 2, 4 in 6 v L., (2) da je v zemljiški knjigi kot lastnica stanovanja vpisna Občina C. družbena lastnina, (3) da je Občina C. pravna prednica tožene stranke, (4) da je tožeča stranka od zatrjevanega uporabnika stanovanja D. A. neuspešno poskušala doseči plačilo stroškov povezanih s stanovanjem, (5) da je tožeča stranka kot upravnik toženi stranki kot lastnici stanovanja izstavila račune v zvezi s stroški le-tega za obdobje od oktobra 2015 do maja 2016 v skupni višini 427,01 EUR, ki jih tožena stranka ni plačala. Hkrati je presodilo, da je bila Pogodba o opravljanju upravniških storitev veljavno sklenjena,

5. V postopku v sporu majhne vrednosti (primerjaj prvi odstavek 495. člena ZPP) je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga med postopkom ugotovi sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP). Torej je na zgoraj povzete dejanske ugotovitve iz točk (1) do (5) vezano.

6. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očitala, da „praktično ni podalo nobene ocene oziroma ugotovitve“ o tem, da vpis v zemljiški knjigi ne izkazuje njenega lastništva stanovanja, s čemer naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. V 6. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnjeno, da je pravna prednica tožene stranke v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica stanovanja in da pravno nasledstvo ni sporno. Temu pritožnica niti v pritožbi ni oporekala. Za lastnika nepremičnine velja tisti, ki je kot tak vknjižen v zemljiški knjigi. Temu ni česa dodati. Zato je pritožničino stališče pravno zmotno. Torej ne drži, da je sodišče zagrešilo očitano postopkovno kršitev.

7. Iz zgornjih razlogov s pritožbenim ponavljanjem navedb pred sodiščem prve stopnje, da čeprav je v zemljiški knjigi njena pravna prednica vpisana kot lastnica tega stanovanja, ona ni njegova dejanska lastnica, kar da naj bi izhajalo iz listin2, na katere se sklicuje, in da je ZLNDL določal, da postanejo etažni lastniki nekdanji imetniki pravice uporabe na posameznem stanovanju, ne more doseči presoje, da ni lastnica spornega stanovanja. Te listine namreč ne predstavljalo dokazila o lastništvu nepremičnin niti dokazila o prenosu le-tega3. Pritožbena navedba, da tožena stranka stanovanja nima posesti in ga ne uporablja, pa za presojo lastništva ni pomembna.

8. Če zemljiškoknjižno stanje ob lastninjenju ni ustrezalo dejanskemu, pa se zoper zemljiškoknjižni sklep pravna prednica tožene stranke ni pritožila, lahko še vedno doseže zemljiškoknjižni prenos na „upravičenega“ lastnika po za to predpisanem postopku, npr. na podlagi uskladitvene pogodbe. Neutemeljeno pa je pritožbeno pričakovanje, da bo to v predmetnem postopku, torej v pravdi zaradi plačila 427,01 EUR, storilo sodišče, ali da se bo z vprašanjem, kdo bi v resnici moral biti v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik spornega stanovanja, sploh ukvarjalo.

9. Tudi pritožbeno vztrajanje, da Pogodba o opravljanju upravniških storitev ne predstavlja pravne podlage za izstavitev vtoževanih računov, ker na njej tožena stranka ni navedena kot lastnica in je ni podpisala, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ob sklicevanju na drugi odstavek 53. člena SZ-1, v zvezi s prvim odstavkom 49. člena in prvim odstavkom 25. člena istega zakona pravilno obrazložilo, zakaj tem trditvam tožene stranke ni moglo slediti. Zato se pritožbeno sodišče v zvezi s tem vprašanjem v izogib nepotrebnemu ponavljanju le sklicuje na jasne in popolne razloge tega dela izpodbijane sodbe.

10. Do ostalih pritožbenih navedb (o napakah pri urejanju zemljiškoknjižnega stanja in stvarnih pravic na stanovanju) se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj s temi navedbami pritožnica ne more doseči drugačne odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT) priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo ter 2 odstotne materialne stroške (5 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 311,10 točk, preračunano v EUR, ob vrednosti točke 0,459 EUR, pa 142,79 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo 100 točk za pregled odločbe in poročilo stranki ter 100 točko za posvet s stranko, saj sta ti storitvi že zajeti v okviru nagrade za odgovor na pritožbo. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 142,79 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

1 Predvsem: seznam S. iz leta 1991 za stavko na T. z naslovom „Inventura stanovanj„ z dne 20. 6. 1991 (B3), osnutek pogodbe o imenovanju upravnika večstanovanjske hiše T. 2, 4 in 6 v L. iz leta 1992 (B2), osnutek podobe o upravljanju iz leta 1992 (B2), Pogodba o opravljanju upravniških storitev št. 34/500-2007-DK z dne 14. 4. 2009 (A223). 2 To so predvsem pogodbe in listine, ki so naštete pod opombo št. 1 te sodbe. 3 Zadevne listine namreč niso listine, ki bi v skladu z določili ZZK-1 lahko predstavljale pravno podlago za vpis lastninske pravice na drugo osebo v zemljiški knjigi.