Jedro

Že po 5. točki 1. odstavka 50. člena SZ je upravnik pooblaščen sprejemati plačila etažnih lastnikov in plačevati obveznosti iz pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami (prim. še 2. odstavek 48. člena SZ). V zvezi s tem je že v 1. odstavku 71. člena SZ določena tudi njegova dolžnost, da brez odlašanja izpolni zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. In prav na tej podlagi tožeča stranka od tožene stranke terja plačilo, sklicujoč se na svoj poziv toženi stranki z dne 17. 11. 2005, naj sporoči oziroma posreduje podatke o etažnih lastnikih, ki niso plačali svojega dela obveznosti, kar je skladno z 2. odstavkom 71. člena SZ potrebno tožniku za vložitev tožbe zoper tiste etažne lastnike, ki svojega dela obveznosti niso poravnali. Ker teh podatkov od tožene stranke tožeča stranka ni prejela, je zato utemeljeno sklepala, da je tožena stranka v celoti od etažnih lastnikov prejela plačila, ni pa izpolnila svoje obveznosti posredovanja plačila izpolnitve zapadle obveznosti do tožeče stranke. Drugače povedano: Tožeča stranka je utemeljeno sklepala, da tožena stranka v nasprotju s 1. odstavkom 71. člena SZ zadržuje od etažnih lastnikov zbrana sredstva, prejeta za poplačilo tožeče stranke. Zatrjevanega dejstva poziva tožeče stranke toženi stranki na posredovanje podatkov o neplačnikih in neposredovanja teh podatkov tožeči stranki tožena stranka ni prerekala, kot tudi ne, da je na navedeni poziv odgovorila zgolj z navedbo, da računi niso pravilni.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0005 Ig 2005/09675 z dne 14. 12. 2005 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati še 730,36 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila." Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, dolžna pa je tožeči stranki povrniti 423,64 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0005 Ig 2005/09675 z dne 14. 12. 2005 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožena stranka kot upravnik večstanovanjskih hiš, na katere se nanaša storitev po vtoževanih računih, ni pasivno legitimirana v tem sporu. Upravnik po presoji prvostopenjskega sodišča po SZ v razmerju do tretjih nastopa le v imenu in za račun etažnih lastnikov, tožeča stranka pa ni dokazala, da je tožena stranka po pogodbi, sklenjeni med njo in lastniki večstanovanjskih zgradb, upravičena in dolžna stopati v odnose s tretjimi v svojem imenu. Zato tožeča stranka tudi ni imela podlage niti v SZ niti v pogodbi, (ker tega ni dokazala), da je vtoževane račune naslovila na toženo stranko.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo listine (vtoževane račune), pri čemer je štelo, da je bila na njihovi podlagi kot plačnik le-teh navedena tožena stranka kot upravnik. Iz računov (v prilogah A3 do A8) namreč izhaja, da so kot kupci (in torej plačniki storitev) navedeni lastniki večstanovanjskih hiš, le naslovnik računov je bila tožena stranka kot upravnik teh hiš. Dostava računov toženi stranki pa je v funkciji upravnikove dolžnosti razdelitve stroškov med etažne lastnike (prim. 3. točko 1. odstavka 50. člena SZ) in njegove skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov (2. odstavek 48. člena SZ). Dejstvo, da v teh računih niso navedeni posamezni lastniki, na pravilnost računov ne vpliva. Če je namreč pravni posel sklenjen v imenu etažnih lastnikov, po 2. odstavku 68. člena SZ zadostuje, da vsebuje navedbo "etažni lastniki" skupaj z natančno označbo večstanovanjske stavbe, torej za sklenitev pravnega posla ni potrebna poimenska navedba posameznega etažnega lastnika. Čim pa je tako, lahko tudi račun glasi na "etažne lastnike" z označbo stanovanjske stavbe. Temu je torej tožeča stranka z izdajo vtoževanih računov zadostila.

Načeloma je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da upravnik večstanovanjske stavbe nastopa v razmerju do tretjih v imenu in za račun etažnih lastnikov. Glede na izdane vtoževane račune je tožeča stranka to tudi upoštevala. Pravilno pa tožeča stranka opozarja, da je že po 5. točki 1. odstavka 50. člena SZ upravnik pooblaščen sprejemati plačila etažnih lastnikov in plačevati obveznosti iz pogodb sklenjenih s tretjimi osebami (prim. še 2. odstavek 48. člena SZ). V zvezi s tem je že v 1. odstavku 71. člena SZ določena tudi njegova dolžnost, da brez odlašanja izpolni zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. In prav na tej podlagi tožeča stranka od tožene stranke terja plačilo, sklicujoč se na svoj poziv toženi stranki z dne 17. 11. 2005, naj sporoči oziroma posreduje podatke o etažnih lastnikih, ki niso plačali svojega dela obveznosti, kar je skladno z 2. odstavkom 71. člena SZ potrebno tožniku za vložitev tožbe zoper tiste etažne lastnike, ki svojega dela obveznosti niso poravnali. Ker teh podatkov od tožene stranke tožeča stranka ni prejela, je utemeljeno sklepala, da je tožena stranka v celoti od etažnih lastnikov prejela plačila, ni pa izpolnila svoje obveznosti posredovanja plačila izpolnitve zapadle obveznosti do tožeče stranke. Drugače povedano: Tožeča stranka je utemeljeno sklepala, da tožena stranka v nasprotju s 1. odstavkom 71. člena SZ zadržuje od etažnih lastnikov zbrana sredstva, prejeta za poplačilo tožeče stranke. Zatrjevanega dejstva poziva tožeče stranke toženi stranki na posredovanje podatkov o neplačnikih in neposredovanja teh podatkov tožeči stranki tožena stranka ni prerekala, kot tudi ne, da je na navedeni poziv odgovorila zgolj z navedbo, da računi niso pravilni. Poslovno korektno bi namreč bilo, da tožeči stranki pojasni, v čem je nepravilnost računov, na katero se je tožena stranka sklicevala tudi ves čas prvostopenjskega postopka, njihovo nepravilnost pa pojasnila šele po izrecnem pozivu sodišča na naroku za glavno obravnavo, da plačnik v računih bi bil pravi. Glede na njene navedbe v pripravljalni vlogi z dne 4. 7. 2007, da je po prejemu računov vedno najprej tretjim sama plačevala iz lastnih sredstev, šele nato pa založeni znesek razdelila med etažne lastnike (tak način svojega poslovanja pa ponavlja tudi v odgovoru na pritožbo), pa tožena stranka smiselno priznava, da je bila sama (očitno po dogovoru z etažnimi lastniki, za katerega pa tožeča stranka ni mogla vedeti, če ji tega tožena stranka ni sporočila) plačnik opravljenih storitev vzdrževanja skupne kotlovnice, zaračunanih v vtoževanih računih.

Tako se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo račune in glede na zgoraj opisano dejansko stanje, ki sta ga navajali obe pravdni stranki, zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in na podlagi 2. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz dispozitiva te sodbe.

Sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev pritožbenega sodišča o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela, ji gredo stroški prvostopenjskega postopka v znesku 730,36 EUR (400 točk nagrade pooblaščencu za sestavo prve pripravljalne vloge, 300 točk za drugo pripravljalno vlogo, 400 točk za zastopanje na prvem naroku in 200 točk z zastopanje na drugem naroku, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV). Sodišče pa tožeči stranki ni priznalo stroškov za posvet s stranko, ker so ti stroški že zajeti v nagradi za sestavo pripravljanih vlog, ter sodne takse za sodbo, ker ni izkazala, da jo je plačala. Tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki plačati tudi pritožbene stroške, saj je tožeča stranka s pritožbo v celoti uspela. Ti znašajo 423,64 EUR (142,74 EUR sodne takse za pritožbo in nagrado pooblaščencu za sestavo pritožbe 500 točk, materialne stroške 2 % in 20 % DDV). Stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo v plačilo na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP.