Jedro

Tožnici je bil poziv za dopolnitev tožbe vročen na dan, ko je sodno pošiljko za družbo (tožnico) prevzela sicer za to ne posebej pooblaščena mati tožničine zakonite zastopnice, ki živi na sedežu družbe in pošiljke v odsotnosti hčerke tudi za družbo dejansko redno sprejema.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišče v Ljubljani VL 14398/2014 z dne 24. 10. 2014 v 1. in 3. točki ter tožnici naložilo, da toženki plača 440,28 EUR stroškov postopka. Odločitev je posledica ugotovitve, da tožnica ni pravočasno reagirala na pozivni sklep, naj vloži popolno tožbo, po tem, ko se je zaradi toženkinega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zadeva preselila v pravdo.

2. Proti sklepu se je tožnica pritožila, češ da je bila vročitev pozivnega sklepa za popravo tožbe napačna, saj je bil ta vročen AA, materi tožničine direktorice BB, ki živi na istem naslovu kot je sedež družbe, a za sprejem pošiljk ni pooblaščena oseba. AA je pošto hčeri izročila 23. 1. 2015 rekoč, da jo je tistega dne tudi prevzela, čeravno jo je očitno prevzela že dan prej, a je glede na njena leta (76) to lahko razumljivo. Dopolnjeno tožbo je tožnica nato poslala 9. 2. 2015, o čemer sodišče ne reče nič, očita pritožba. Predlaga razveljavitev sklepa in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženka je na pritožbo vložila odgovor; sklepati je, da pritožbi nasprotuje, a je druga stran te vloge prazna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče si je glede na pritožbene očitke v skladu z določbo tretjim odst. 346. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) priskrbelo poročilo o kršitvah določb postopka. Iz povratnice za pozivni sklep z dne 20. 1. 2015 sicer izhaja, kot da je pisanje prevzela pooblaščena oseba in se šteje, da je resnično, kar je v tej listini navedeno. Vendar ima stranka pravico, da dokazuje nasprotno. Ker na povratnici ni žiga in je podpis nečitljiv, se o pritožbenem očitku pritožbeno sodišče sicer ni moglo izreči. 6. Po tej poti se je izkazalo, da je pošiljko za tožnico nesporno prevzela ga. AA, mati tožničine zakonite zastopnice, ki za kaj takega ni imela pooblastila. Nadalje pa se je izkazalo, da je ga. AA, ki živi na naslovu družbe – tožnice, redno oz. večkrat dejansko sprejemala tožničino pošto. Tožnica je to slednje po vpogledu v poročilo o kršitvah (346.a čl. ZPP) sicer zanikala, a je ugotovitev sodišča glede tega zanesljivo oprta na izpovedbe te osebe (ga. AA), tožničine zakonite zastopnice in poštarja.

7. V prvem odst. 133. čl. ZPP določa: „Državnim organom, pravnim osebam in podjetnikom posameznikom se vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu.“ Če vročevalec ob poskusu vročitve na sedežu družbe ne najde osebe, pooblaščene za sprejem pisanj, se sme pošiljka torej vročiti osebi, ki jo vročevalec najde „na sedežu“.(1) Če je naslov družbe isti kot pa je prebivališče neke fizične osebe, lahko družba računa, da se bodo pisanja zato kdaj vročila tudi tej osebi. Družba je na svojem sedežu dolžna ustrezno zagotoviti sprejem sodnih pošiljk.(2) Posledice očitnih pomanjkljivosti v organizaciji poslovanja družbe trpi ta družba sama.

8. Po povedanem je jasno, da je bil tožnici poziv za dopolnitev tožbe vročen 22. 1. 2015, to je dan, ko je sodno pošiljko za družbo prevzela sicer za to ne posebej pooblaščena mati tožničine zakonite zastopnice, ki živi na sedežu družbe in pošiljke v odsotnosti hčerke tudi za družbo dejansko redno sprejema. Izkaže se torej, da je bila dopolnitev njene tožbe z 9. 2. 2015 prepozna, vložena po preteku 15 dnevnega roka, sklep o zavrženju tožbe pa pravilen in zakonit. 9. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti, s stroškovno zahtevo pritožnice vret (prvi odst. 165. čl. in prvi odst. 154. čl. ZPP), in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj stališče V. Rijavec v Komentarju Zakona o pravdnem postopku, 1. knjiga, str. 542, ki se pri tem sklicuje tudi na Juharta, Udeta in Wedam Lukićevo.

Op. št. (2): Primerjaj razloge Vrhovnega sodišča RS v sklepu III Ips 120/2000.