Jedro

Uredba o prevzemanju odpadnih azbestnocementnih gradbenih izdelkov na odlagališču komunalnih odpadkov in določitvi najvišjih cen njihovega odlaganja je prenehala veljati z dnem uveljavitve Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih 30. 7. 2011. Ali je Vlada v skladu z določbo 8. člena ZKC omenjeni ukrep po preteku enega leta na podlagi predhodne analize stanja obnovila, v postopku ni bilo ugotovljeno, od odgovora na navedeno vprašanje pa je odvisno, ali obstoja pravna podlaga za naložitev ukrepov tožeči stranki, kot je storjeno z izpodbijano odločbo.

Določbe 3. člena zgoraj navedene Uredbe ni mogoče razumeti tako, da bi v ceni, ki je določena kot najvišja za omenjeno storitev (prevzem azbestnocementnih gradbenih izdelkov), morala biti vključena tudi okoljska dajatev ter bi tako cena omenjene storitve dejansko predstavljala s to Uredbo določeno najvišjo ceno, zmanjšano za okoljsko dajatev. Uredba, ki določa najvišjo ceno, je bila namreč sprejeta leta 2006, Uredba o okoljski dajatvi pa leta 2010, kar pomeni, da Uredba iz leta 2006 v ceni, ki jo je določila kot najvišjo, ni mogla zajeti kasneje določene okoljske dajatve.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarstvo, Tržni inšpektorat RS, Območna enota Celje, Inšpekcijska pisarna Šmarje pri Jelšah, št. 0610-7843/2010-9-22013 z dne 30. 3. 2011, se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za gospodarstvo, Tržni inšpektorat RS, Območna enota Celje, Inšpekcijska pisarna Šmarje pri Jelšah, je z odločbo št. 0610-7843/2010-9-22013 z dne 30. 3. 2011, gospodarski družbi Javno podjetje A. d.o.o., zaradi neupoštevanja ukrepa kontrole cen deponiranja odpadnih azbestnocementnih gradbenih izdelkov, po uradni dolžnosti izdala odločbo, s katero je v 1. točki izreka odločila, da je tožnica na odlagališču B., za prevzem azbestnocementnih gradbenih odpadkov, dolžna upoštevati ukrep kontrole cen in koristnikom odlagališča to storitev obračunati do 67 EUR na tono. V 2. točki izreka je odločila, da je zavezanka uporabnikom storitev deponiranja odpadnih azbestnocementnih gradbenih izdelkov na odlagališču B., dolžna vrniti razliko v ceni, v skupni višini 16.549,10 EUR, s pripadajočimi obrestmi in sicer tako, da je navedla posamezne račune, naziv uporabnika in vračilo zneska s pripadajočimi obrestmi. V 3. točki izreka odločbe je bil določen rok za izpolnitev obveznosti in v 4. točki, da stroški v tem postopku niso nastali. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je tržni inšpektor skladno z Zakonom o kontroli cen (v nadaljevanju ZKC) in upoštevaje Uredbo o prevzemanju odpadnih azbestnocementnih gradbenih izdelkov na odlagališču komunalnih odpadkov in določitvi najvišjih cen njihovega odlaganja (v nadaljevanju Uredba), dne 3. 8. 2010, opravil inšpekcijski pregled. Ugotovljeno je bilo, da zavezanka navedeno dejavnost na deponiji B. izvaja za območje Občine C. in okoliških krajev in na samem kraju ugotovljeno, da je zavezanka cenik tovrstnih odpadkov, 83,157 EUR na tono, objavila na vidnem mestu, tudi po medijih, ki jih sicer uporablja pri opravljanju svoje dejavnosti. Ob vstopu v center opravi zavezanka tehtanje in izpolni dovozni list, računovodstvo pa izdaja račune. Po izdanih računih do vključno meseca julija 2010, družba izkazuje ceno za tono tovrstnih odpadkov v višini 61,751 EUR brez DDV, znesku pribije 8,5% DDV, tako da uporablja ceno 67 EUR na tono teh odpadkov ter zneskom dodaja tudi okoljsko dajatev v višini 14,891 EUR, brez DDV, oziroma 16,157 EUR na tono, tako da koristnik njenih storitev, za deponiranje tovrstnih odpadkov, plača zavezanki 83,157 EUR na tono. Zaradi ugotovitve, da zavezanka ni upoštevala cene za storitev odlaganja odpadnih azbetnocementih gradbenih izdelkov, je inšpektor med nadaljevanjem inšpekcijskega pregleda 27. 10. 2010, iz računov izdanih po uveljavitvi Uredbe, zapisniško ugotavljal količino prevzetih odpadkov po uveljavitvi Uredbe in prejet znesek neupravičenega zaračunavanja svojih storitev. Ugotovil je, da je zavezanka na deponijo sprejela 906,96 ton odpadnih azbestnocementnih gradbenih izdelkov ter na ta način neupravičeno zaračunala znesek 15.549,10 EUR. Po uveljavitvi Uredbe je izdala fizičnim in pravnim osebam račune pod označbami, ki so razvidne v izreku odločbe. Prvostopenjski organ je pojasnil, da je z Uredbo Vlada določila kot najvišjo ceno 67 EUR na tono prevzetih azbestnocementnih gradbenih izdelkov, pri čemer je davek na dodano vrednost že vključen vanjo. 9. člen Uredbe podjetja zavezuje, da teh storitev potrošnikom ne smejo zaračunavati nad to ceno, lahko pod njo, zato bi ob kalkulaciji zavezanka morala upoštevati takšen način oblikovanja in uporabe cen. Inšpektor je na podlagi navedenega ugotovil kršitev določbe prve točke prvega odstavka 9. člena ZKC in v skladu s pooblastili drugega in tretjega odstavka 17. člena v odločbi ugotovil previsoko zaračunane cene in v tem obsegu naložil zavezanki izvršitev povračil razlik v ceni, s pripadajočimi obrestmi.

Tožnik odločitvi prvostopenjskega upravnega organa oporeka in navaja, da niso bile pravilno uporabljene določbe ZKC in Uredbe. Prav tako je bilo storjenih več postopkovnih kršitev in posledično nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Z izpodbijano odločitvijo je bila nepravilno uporabljena določba drugega odstavka 17. člena ZKC. Tožnici bi, če bi bila ugotovljena kršitev, moral prvostopenjski organ naložiti izvršitev ukrepa kontrole cen in ne dolžnost upoštevati ukrep kontrole cen. Oporeka tudi ugotovitvi, da je bila kršena določba 3. člena Uredbe. Koristnikom storitev je deponiranje odpadnih azbestnocementnih gradbenih izdelkov zaračunavala zgolj po ceni 61,157 EUR na tono odpadkov, ki ji je prištela 8,5% DDV, torej je zaračunavala v 3. členu Uredbe predpisano ceno 67,00 EUR za tono odpadkov. Tako zaračunanim zneskom je prištela še znesek okoljske dajatve, česar pa ji ni preprečevala niti citirana določba Uredbe, niti katerakoli druga določba materialnega prava. Najvišja cena je predpisana izključno za samo storitev odlaganja odpadnih azbestnocementnih gradbenih izdelkov in ne kar pavšalno za tono prevzetih azbestnocementnih gradbenih izdelkov, kot sta napačno štela oba upravna organa. Če bi namreč zakonodajalec štel, da je v najvišjo predpisano ceno za storitev odlaganja odpadnih azbestnocementnih gradbenih izdelkov treba vključiti poleg DDV še kakšno drugo dajatev, bi to izrecno tudi zapisal. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je nepravilna tudi ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, da naj bi prišlo do preveč zaračunanih storitev v višini 16.549,10 EUR. Izrecno poudarja, da znesek okoljske dajatve nikakor ne predstavlja zaračunavanja storitve odlaganja gradbenih izdelkov, ampak zgolj s strani države predpisano dajatev, ki jo je na podlagi 15. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja, zaradi odlaganja odpadkov, koristnik storitev, preko izvajalca tovrstnih storitev, dolžan plačati državi. Na podlagi navedenega ni dvoma, da cena storitve odlaganja odpadnih azbestnocementnih gradbenih izdelkov ne presega najvišje predpisane cene 67 EUR na tono prevzetih odpadkov, torej nobeden od računov navedenih v izreku odločbe ni v nasprotju s 3. členom Uredbe. Res je sicer, kot je ugotovil prvostopenjski organ, da je tožeča stranka v zneskih za deponiranje odpadkov poleg cene v višini 67 EUR na tono, posameznim uporabnikom zaračunala še okoljsko dajatev 16,157 EUR na tono, vendar ta postavka ni vključena v ceno za deponiranje tovrstnih odpadkov, ampak se zaračunava posebej. K opisanemu načinu kalkulacije cen storitev ravnanja z odpadki, tožečo stranko zavezuje tudi določba drugega odstavka 23. člena Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, po kateri je treba strošek okoljske dajatve prikazovati ločeno od cene storitev zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov. Upoštevati je treba tudi, da za prvostopenjski upravni organ okoljska dajatev ne predstavlja prihodka tožeče stranke, ker se mora ta znesek dajatve plačati Agenciji RS za okolje, oziroma na poseben račun določen s predpisom Ministrstva za finance. Ker tožeča stranka meni, da je zadeva zadosti razjasnjena in narava stvari to dopušča, predlaga da sodišče v sporu polne jurisdikcije izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi in obravnavani postopek ustavi, saj do kršitve 3. člena Uredbe v konkretnem primeru ni prišlo. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K I. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru izpodbijana odločitev temelji na pooblastilu tržnega inšpektorja iz 17. člena ZKC. Tako drugi odstavek navedene določbe tržnemu inšpektorju, ki gotovi, da podjetje ni upoštevalo ukrepov kontrole cen iz 9. ali 13. člena tega zakona nalaga dolžnost izdaje odločbe, s katero naloži podjetju, da ta ukrep izvrši. Sodišče soglaša s trditvijo tožeče stranke, da dikcija drugega odstavka 17. člena ZKC v izreku izpodbijane odločbe ni bila upoštevana, vendar ta nepravilnost po presoji sodišča na samo določnost in jasnost izreka iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe („dolžnost upoštevati ukrep kontrole cen in storitev koristnikom odlagališča to storitev obračunati do 67 EUR“), ni vplivala.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožeča stranka uporabnikom storitev deponiranja odpadnih azbestnocementnih gradbenih izdelkov na odlagališču B., za to storitev zaračunavala ceno določeno v Uredbi. V izpodbijani odločbi ji je bilo naloženo, da storitev obračunava do 67 EUR na tono, tako da osnovni ceni storitve doda DDV ter znesek okoljske dajatve, končni znesek pa ne sme preseči v določbi 3. člena Uredbe določen znesek 67 EUR na tono. Sporno v zadevi je, ali je v ukrep najvišje cene iz Uredbe pravilno vključena tudi okoljska dajatev, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe in kar po mnenju tožeče stranke predstavlja napačno uporabo materialnega prava.

Sodišče pojasnjuje, da sporna odločitev temelji na Uredbi, veljavni v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 97/2006 dne 19. 9. 2006 in ki je (7. člen) začela veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu. Uredba je bila izdana na podlagi 2. točke prvega odstavka 8. člena ZKC. Iz slednje izhaja, da Vlada z uredbo določi ustrezne ukrepe kontrole cen, kadar gre za dejavnosti, v katerih ima posamezno podjetje ali enota, ki samostojno opravlja dejavnost ali nekaj podjetij monopolni ali obvladujoč položaj, pa so te dejavnosti nujne za zadovoljevanje potreb ljudi in organizacij. Iz drugega odstavka 8. člena ZKC pa izhaja, da ukrep kontrole cen traja, dokler obstaja zanj razlog iz prejšnjega odstavka, vendar ne dalj kot šest mesecev. Vlada lahko v utemeljenih primerih po tem času na podlagi predhodne analize stanja ukrep kontrole cene obnovi. Iz tretjega odstavka 8. člena ZKC pa nadalje izhaja, da ne glede na drugi odstavek sme trajati ukrep zaradi razlogov iz 2. točke prvega odstavka najdalj eno leto, Vlada pa ga lahko obnovi v skladu s prejšnjim odstavkom. Uredba je prenehala veljati z dnem uveljavitve Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, 30. 7. 2011. Ali je vlada v skladu z omenjeno določbo 8. člena ZKC omenjeni ukrep po preteku enega leta, na podlagi predhodne analize stanja obnovila, v postopku ni bilo ugotovljeno, od odgovora na navedeno vprašanje pa je odvisno, ali obstoja pravna podlaga za naložitev ukrepov tožeči stranki, kot je storjeno z izpodbijano odločbo.

Če bo v ponovljenem postopku odločanja ugotovljeno, da v zadevi pravna podlaga za izrek ukrepa obstoji, pa bo treba ceno prevzema odpadnih azbestnocementnih gradbenih izdelkov oblikovati skladno z določbo 3. člena Uredbe, ki določa, da je najvišja cena, ki jo za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določi upravljavec odlagališča komunalnih odpadkov 67,00 EUR na tono prevzetih odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov, pri čemer je davek na dodano vrednost vključen v to ceno. Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor, da citirane določbe 3. člena Uredbe ni mogoče razumeti tako, da bi v navedeni ceni, ki je določena kot najvišja za omenjeno storitev, morala biti vključena tudi okoljska dajatev ter bi tako cena omenjene storitve dejansko predstavljala s to Uredbo določeno najvišjo ceno, zmanjšano za okoljsko dajatev. Uredba, ki določa najvišjo ceno, je bila namreč sprejeta leta 2006, Uredba o okoljski dajatvi pa leta 2010, kar pomeni, da Uredba iz leta 2006 v ceni, ki jo je določila kot najvišjo, ni mogla zajeti kasneje določene okoljske dajatve. Utemeljen je tudi tožbeni ugovor tožeče stranke, da okoljska dajatev ni prihodek tožnice, pač pa je prihodek proračuna države ali občine, kar izhaja iz 112. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) in Zakona o financiranju občin (ZFO-1A, tretji odstavek 7. člena) in utrjuje stališče, da odločitev prvostopenjskega organa in tožene stranke, da bi morala biti okoljska dajatev že zajeta v ceni, ki je kot najvišja določena z Uredbo, ni pravilno.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Sodišče tožnici pojasnjuje, da njenemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikacije ni sledilo. Po določbi 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1 sme sodišče s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je sodišče na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Glede na vsebino 65. člena ZUS-1 zakon sodišču le omogoča tovrstno odločanje in ga k njemu ne zavezuje. Sodno odločanje o pravici (iz 2. člena ZUS-1) je tako izjema od pravila, da se o upravni stvari odloča v postopku upravnega odločanja, sodna odločitev pa takšen način odločanja lahko nadomesti zgolj v primeru, ko bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva, kar pa v obravnavani zadevi ni podano.

K II. točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 EUR, ki jih je skupaj z DDV sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).