Jedro

Pritožba zmotno meni, da mora sodišče prve stopnje v primeru prepozne vložitve tožbe po 300. členu ZFPPIPP, preizkusiti trditve strank in v zadevi vsebinsko razsoditi, saj so zakonske posledice povsem jasne in sodišče mora po zakonu samem tožbeni zahtevek zavrniti, ne da bi v sporu vsebinsko presojalo. ZFPPIPP predpisuje materialnopravno posledico prepozno vložene tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve in sodišče prve stopnje ne more presoditi drugače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom I Pg 118/2019 z dne 7. 1. 2020 izreklo: ″Tožba se zavrže.″

2. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožeča stranka 4. 3. 2019 vložila tožbo, s katero je zahtevala, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 190.134,62 EUR s pripadki. Navedlo je, da je v tožbi tožeča stranka pojasnila, da je okrožno sodišče v Celju s sklepom St 3512/2017 z dne 15. 12. 2017 začelo stečajni postopek zoper toženo stranko, v katerem je tožeča stranka prijavila svojo terjatev in da je iz končnega seznama preizkušenih terjatev razvidno, da je stečajni upravitelj prerekal celotno terjatev tožeče stranke. Nadalje izhaja iz izpodbijanega sklepa, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo in vlogi z dne 17. 12. 2019 navajala, da je tožeča stranka tožbo vložila prepozno. Sklep o preizkusu terjatev in ločitvenih ter izločitvenih pravic je bil izdan in objavljen 14. 12. 2018. Glede na določilo 300. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) bi tožeča stranka tožbo lahko vložila v roku enega meseca, to je do 14. 1. 2019, iz tožbe pa je razvidno, da je ta bila vložena šele 5. 3. 2019, torej prepozno. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je po vpogledu v zadevo ugotovilo, da je tožeča stranka 4. 3. 2019 vložila tožbo zaradi ugotovitve obstoja terjatve tožeče stranke v znesku 190.134,62 EUR s pripadki. Po določbi prvega odstavka 300. člena ZFPPIPP mora upnik, katerega terjatev je prerekana, tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve vložiti v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev. Sklep o preizkusu terjatev je bil na spletni strani AJPES objavljen 14. 12. 2018 in bi tako tožeča stranka morala vložiti tožbo do dne 14. 1. 2019, da bi bila pravočasna. Tožeča stranka je tožbo vložila 4. 3. 2019, kar pomeni, da jo je vložila prepozno, zato jo je bilo zavreči. 3. Zoper ta sklep je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

4. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo, s katero je zahtevala, da se ugotovi obstoj njene terjatve v znesku 190.134,62 EUR s pripadki. Nesporno dejstvo je, da je tožeča stranka v stečajnem postopku St 3512/2017 prijavila svojo terjatev pravočasno, kar je razvidno iz stečajnega spisa kakor tudi iz seznama preizkušenih terjatev, ki je bil objavljen v elektronskem spisu dne 14. 12. 2018. Glede na zemljiškoknjižno stanje, ki je izkazano v zemljiški knjigi in je bilo podlaga tudi za prijavo terjatve, je tožeča stranka povsem utemeljeno prijavila svojo ločitveno pravico.

5. Pritožba nadalje navaja, da je iz stečajnega spisa razvidno, da je upnik pri prijavi svoje terjatve predložil dokazne listine, potrdila sodišča o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi kot povsem relevantni dokazni predlog. Glede na takšen dokazni predlog, je kakršnakoli navedba stečajne upraviteljice, ki je prerekala navadno terjatev in s tem tudi ločitveno pravico, brez dejanske in pravne podlage. Tožeči stranki ni bilo potrebno nobeno dodatno dokazovanje glede obstoja navadne terjatve v stečajnem postopku, s tem pa tudi ne dokazovanje ločitvene pravice, na podlagi katere je bila prijavljena navadna terjatev.

6. Pritožba trdi, da ne glede na dejstvo, kdaj je bila vložena tožba oziroma , če je bila vložena prepozno, sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni presojalo materialne podlage za vložitev tožbe tožeče stranke, temveč je zgolj in povsem nedopustno tožbo zavrglo iz razlogov prepozne vložitve.

7. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje z zavrženjem tožbe tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, posledično pa zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po mnenju pritožbe bi moralo sodišče prve stopnje dejansko presoditi verodostojnost predloženih posojilnih pogodb, vse v zvezi s pravnomočnimi in izvršljivimi sklepi o izvršbi in šele potem dokazno odločiti.

8. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

9. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeno niso izpodbijane za odločitev v zadevi odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje in sicer: - da je tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko priglasila svojo terjatev v znesku 190.134,62 EUR s pripadki; - da je njena terjatev v stečajnem postopku bila prerekana, kar izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev in da je bila s sklepom o preizkusu terjatev, ki je bil na spletni strani AJPES objavljen 14. 12. 2018, napotena, da svojo prerekano terjatev uveljavlja v pravdnem postopku; - da je tožeča stranka tožbo vložila 4. 3. 2019; - da je rok za vložitev tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve skladno z določbo prvega odstavka 300. člena ZFPPIPP mesec dni od objave sklepa o preizkusu terjatev in da se je rok iztekel 14. 1. 2019;

12. Na podlagi teh pritožbeno nespornih dejstev, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve vložila prepozno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in je pritožbeni očitek o nasprotnem neutemeljen.

13. Sodišče prve stopnje je glede na takšne pravilne ugotovitve sicer zmotno uporabilo materialno pravo kot izhaja iz določbe 300. člena ZFPPIPP, ko je tožbo zavrglo, saj je zakonska posledica zamude roka pri vložitvi tožbe glede na četrti odstavek 300. člena ZFPPIPP prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika.

14. Pritožba zmotno meni, da se mora sodišče prve stopnje v primeru prepozne vložitve tožbe po 300.členu ZFPPIPP, preizkusiti trditve strank in v zadevi vsebinsko razsoditi, saj so zakonske posledice povsem jasne in sodišče mora po zakonu samem tožbeni zahtevek zavrniti, ne da bi v sporu vsebinsko presojalo. ZFPPIPP predpisuje materialnopravno posledico prepozno vložene tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve in sodišče prve stopnje ne more presoditi drugače. 15. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbo zavrglo, namesto da bi razsodilo, da se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, je sicer materialno pravno in procesno napačna, vendar pritožbeno sodišče ne more spremeniti odločitve, saj bi s tem samo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Po določbi 359. člena ZPP pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodne odločbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

16. V zadevi se je pritožila le tožeča stranka in zavrženje tožbe v procesnem smislu ne pomeni negativne procesne predpostavke za primer, da bi tožeča stranka vložila novo tožbo v isti zadevi (ne gre za res iudicata) in je zato odločitev sodišča prve stopnje za pritožnico ugodnejša. Seveda pa je v okoliščinah konkretnega primera nujno upoštevati , da je treba tožbo vložiti v roku enega meseca od objave sklepa o preizkusu terjatev in če je ta rok zamujen, nastopijo zakonske posledice zamude, to pa je prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika.

17. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno v skladu 2. točko 365. člena ZPP in prvim odstavkom 366. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbe ( prvi odstavek 165.člena ZPP).