Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 1.555.263,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 291.755,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Ugotovilo je, da se je tožnica dne 22.8.1997 poškodovala v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke.

Utrpela je zvin vratne hrbtenice in udarnino glave. Določilo je odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 450.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 900.000,00 SIT in za premoženjsko škodo 5,263,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zniža prisojeni znesek na 805.263,00 SIT s pripadki. Sklicuje se na izvedensko mnenje dr. V., po katerem je tožničino zdravljenje potekalo ugodno in hitro, ter na ostale ugotovitve o trajanju in intenzivnosti bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Meni, da je sodišče pri oceni telesnih bolečin in nevšečnosti močno pretiravalo. Navaja, da tožnica ni upravičena do odškodnine za strah, saj se ni bala za življenje, pa tudi strah za izid zdravljenja ni bil dolgotrajen in intenziven. Ne strinja se z izvedenčevim mnenjem o 8-odstotnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Ocenjevanje v odstotkih ni naloga izvedenca. Meni da bi bila primerna odškodnina za vso nepremoženjsko škodo 800.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitve sodišča prve in druge stopnje o tožničini nepremoženjski škodi, temeljijo na izvedenskem mnenju dr. B. V. in na tožničini izpovedbi. Po teh ugotovitvah je tožnica tri tedne trpela srednje hude telesne bolečine in sicer en teden stalno in 14 dni občasno, lažje bolečine pa bodo trajne, s prognozo, da se bodo občasno intenzivirale. Tri tedne je nosila vratno opornico, bila je na rentgenskem slikanju in EMG preiskavi ter štirikrat na kirurškem pregledu. Prisojeno odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 450.000,00 SIT upravičuje zlasti slaba prognoza glede bodočih bolečin (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Pri odškodnini za strah je pomembno, da je šlo za poškodbo vratnih vretenc, ki ima lahko v neugodnih okoliščinah katastrofalne posledice. Tožnica se je kot medicinska sestra tega zavedala in je bil zato njen strah razumljiv. Tožnica je povedala, da se je prestrašila tudi ob dogodku. Pri tem tožena stranka opozarja, da ni šlo za smrtni strah. Toda odškodnina za strah je utemeljena, kadar je strah intenziven in se nanaša bodisi na življenje, bodisi na telesno integriteto. Zato dejstvo, da se tožnica ni ustrašila za življenje, samo po sebi ne pomeni, da ni upravičena do odškodnine tudi za to obliko nepremoženjske škode. V obravnavanem primeru je treba upoštevati kratkotrajen intenziven strah ob nesreči in nadaljnji strah pred posledicami poškodbe. Oboje skupaj upravičuje prisojeno odškodnino v znesku 200.00,00 SIT.

Tožničine življenjske aktivnosti so znatno zmanjšane tako na poklicnem, kot na zasebnem področju, zlasti pri športnem udejstvovanju. Zmanjšana gibljivost vratu ob neugodni prognozi glede slabšanja stanja, upoštevajoč tožničino mladost in dosedanjo športno aktivnost ter njen poklic medicinske sestre, so razlog za duševne bolečine, zaradi katerih je tožnica upravičena do prisojene odškodnine 900.000,00 SIT.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.550.000,00 SIT je določena v mejah, ki jih za podobne primere pozna sodna praksa. Načelo individualizacije odškodnin za nepremoženjsko škodo narekuje posamično presojo vsakega primera in upoštevanje posebnih okoliščin, zaradi katerih se odškodnine v navidez podobnih primerih razlikujejo. V obravnavani zadevi je pomembno, da je bila tožnica ob nesreči stara 24 let, da je opravljala poklic medicinske sestre in da je bila športno aktivna. Ob teh dejstvih tožničina nepremoženjska škoda v vseh uveljavljanih oblikah (200. in 203. člen ZOR) utemeljuje prisojeno odškodnino.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).