Jedro

Sodišče je v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti v zvezi z njegovo neogibno potrebnostjo za varstvo ljudi navedlo, da nekontrolirano spravljanje beguncev preko meje Republike Slovenije in njihovo gibanje po slovenskem ozemlju gotovo ogroža varnost državljanov in ljudi s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in tudi ljudi, ki jih storilci spravljajo preko državnih meja, ker da ti ljudje za svojo pot v izbrano državo izročajo organizatorjem velikokrat ves svoj prihranek, včasih tudi celotno premoženje, pri čemer pa so za storilce zgolj "le nekaj", s čimer se da dobro zaslužiti, ter da osnovne življenjske potrebe niso nikomur več pomembne. Ti razlogi ne zadostujejo, saj so v tolikšni meri posplošeni, da bi se lahko nanašali na katerikoli primer storitve kaznivega dejanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ. Neogibnost pripora je treba utemeljiti z okoliščinami, razvidnimi iz konkretnega primera.

Izrek

Zahtevi zagovornice obdolženega M.M. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Sodišče prve stopnje mora odločiti o predlogu za odreditev pripora v 24-ih urah po prejemu te odločbe.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 21.09.2002 na podlagi 3. točke 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) odredila pripor, ki teče od 20.09.2002 od 16.05 ure dalje, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost. Izvenobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedeno pravnomočno odločbo pritožbo zagovornice obdolženega M.M. zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je obdolženčeva zagovornica iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 2. odstavkom 202. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da izpodbijani pravnomočni sklep ne vsebuje opisa kaznivega dejanja, glede katerega naj bi bil podan utemeljen sum, da ga je storil obdolženec. Poudarja tudi, da sodišče ni ugotovilo obstoja konkretne in realne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje ter da je sklep o neogibnosti pripora utemeljilo s posplošenimi trditvami ter si ta pravni standard tudi nedopustno ekstenzivno razlagalo.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obdolženega M.M. odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. poudarja, da v zahtevi navedene kršitve niso podane. Zato se zavzema, da Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obdolženega M.M. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pogoji za odreditev pripora so: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, b) obstoj pripornega razloga in c) neogibnost pripora za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Pisni sklep, s katerim preiskovalni sodnik odredi pripor, mora po 2. odstavku 202. člena ZKP vsebovati tudi obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, in (kar pride v poštev v obravnavani zadevi) obrazložiti odločilna dejstva iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi.

Očitek v zahtevi, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora niso opisana kazniva dejanja, katerih je obdolženi M.M. utemeljeno osumljen, je protispisen. Iz odločbe, napadene z zahtevo, je razvidno, da so v njej navedeni opisi petih kaznivih dejanj po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, ki naj bi jih storil ta obdolženec, in tudi okoliščine, na katere je sodišče oprlo sklep o obstoju utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za pripor.

Zahteva s trditvami, da so navedbe v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da naj bi šlo pri obdolžencu za trdovratno odločenost izvrševati tovrstna kazniva dejanja, kar da je zgolj insinuacija, da sodišče sklepanja o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti ne bi smelo opreti na dejstvo, da je bil že pravnomočno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, ker da je šlo za temeljno obliko tega kaznivega dejanja, zoper sodbo pa da je obdolženec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri še ni odločeno, da je obdolženec stalno zaposlen in edini, ki preživlja petčlansko družino, ter da bi mu z odreditvijo pripora nastala velika gmotna škoda, socialno pa bi bila ogrožena njegova družina, da niti obdolženčeve osebne lastnosti, niti njegovo prejšnje življenje, niti okolje, v katerem živi, ali kakšne druge posebne okoliščine, ne kažejo na realno nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje, izpodbija obstoj pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP. Vložnica zahteve tako ponuja drugačno dokazno presojo od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, v katerem je sodišče sklep o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti oprlo na njegovo vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, o tej pa sklepalo na podlagi njihovega števila, upoštevalo obdolženčevo vlogo, ki naj bi jo imel v okviru dobro organiziranih in povezanih posameznikov, ki naj bi delovali v različnih sestavah, vendar z natančno in vnaprej določenimi vlogami, da naj bi kazniva dejanja storil iz koristoljubnosti, da naj bi z njihovim izvrševanjem nadaljeval tudi potem, ko je bil v letu 2000 pri Okrožnem sodišču na Ptuju obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in kljub temu, da naj bi bili nekateri vozniki iz njegove skupine, ki so prevažali prebežnike, že izsledeni. S tem ko vložnica izpodbija tako dokazno oceno, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Prav tako zagovornica obdolženega M.M. ne more izpodbiti zakonitosti napadenega pravnomočnega sklepa z navedbo, da se v tej zadevi izvaja inkluzija dokazov in se pri tem sklicuje na sklep preiskovalne sodnice, s katerim je ta po 4. odstavku 213.b člena odredila nadzor obdolženčevih pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov obdolženca z osebami zunaj zavoda. Sklepa o odreditvi pripora, s sklicevanjem na poznejši sklep, ki ga je preiskovalna sodnica sprejela že po pravnomočnosti odločbe napadene z zahtevo za varstvo zakonitosti, tudi ni mogoče izpodbiti.

Pritrditi pa je treba zahtevi, ko navaja, da obrazložitev glede neogibnosti pripora za varnost ljudi, v napadenem sklepu posplošena ter da storitev očitanega kaznivega dejanja sama na sebi še ne pomeni neposrednega ogrožanja varnosti ljudi ljudi ter da taka ekstenzivna razlaga, kot jo je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sprejelo sodišče, ne zadošča. Na ta način vložnica v zahtevi po vsebini zatrjuje, da je izpodbijani sklep pomanjkljiv, ker v njem ni navedeno, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi.

Sodišče je glede tega pogoja za pripor v sklepu navedlo, da nekontrolirano spravljanje beguncev preko meje Republike Slovenije in njihovo gibanje po ozemlju Slovenije gotovo ogroža varnost državljanov in ljudi s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, pa tudi ljudi, ki jih storilci spravljajo preko državnih meja, ker da ti ljudje za svojo pot v izbrano državo izročajo organizatorjem velikokrat ves svoj prihranek, včasih tudi celotno premoženje, pri čemer pa so za storilce tovrstnih kaznivih dejanj zgolj "le nekaj", s čimer se da dobro zaslužiti ter da osnovne življenjske potrebe prebežnikov niso nikomur več pomembne.

Taki razlogi, s katerimi je sodišče obrazložilo neogibnost pripora, so v tolikšni meri posplošeni, da bi se lahko nanašali na katerikoli primer storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ. Če bi obveljalo tako naziranje, bi v nasprotju z veljavno procesno ureditvijo to praktično pomenilo, da je za tovrstna kazniva dejanja odreditev pripora obvezna.

Zgolj narava kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil obdolženi M.M., sama po sebi ne kaže na izpolnjenost neogibnosti pripora za varnost ljudi, pač pa jo je treba utemeljiti z okoliščinami, ki so razvidne iz konkretnega primera. Take okoliščine pa mora sodišče v skladu z 2. odstavkom 202. člena ZKP v sklepu tudi navesti (na primer prevoz prebežnikov, ne da bi jim bila zagotovljena voda in hrana ter dovolj svežega zraka, torej na način, ki ogroža njihovo zdravje, včasih tudi življenje; prehod državne meje na območju in v vremenskih in drugih razmerah, v katerih je varnost prebežnikov ogrožena: puščanje teh ljudi brez kakršnihkoli pojasnil in sredstev v zanje neznanem praviloma neobljudenem okolju in podobno). Nobena od okoliščin, ki bi se nanašala na kazniva dejanja, ki naj bi jih storil obdolženec, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati o neogibnosti pripora, v sklepu, izpodbijanim z zahtevo, ni navedena. Zgolj posplošene in nekonkretizirane navedbe, ki bi lahko veljale prav za vsak primer kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja, in so v tolikšni meri nekonkretizirane, da preizkusa utemeljenosti sklepa v tem delu sploh ne omogočajo, ne zadoščajo. Če take okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje o neogibnosti pripora za varnost ljudi, niso podane, zoper obdolženca pripora ni mogoče odrediti.

Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva zagovornice obdolženega M.M. za varstvo zakonitosti utemeljena, ji je na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Določilo je tudi, da mora sodišče prve stopnje o priporu odločiti v roku 24-ih ur po prejemu tega sklepa, seveda če na podlagi določbe 2. odstavka 205. člena ZKP pred tem rokom še ni odločilo o podaljšanju pripora.