Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Čeprav je v 2. odstavku 29. člena ZVZP izrecno navedena le cestnoprometna signalizacija, pa je s sistemsko razlago, ki jo je uporabilo prvostopno sodišče, v okvir vzdrževanja upravljavca ceste moč podvesti tudi prometno opremo.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (1. in 3. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. 0003 Ig 2003/00473 z dne 3. 3. 2004 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 71.943,25 EUR z obrestmi in v 3. točki izreka za znesek 832,21 EUR z obrestmi (1. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe za znesek 26.984,88 EUR z obrestmi je postopek v tem delu ustavilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 4.858,14 EUR z obrestmi (3. točka izreka).
Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Pritožnikovi očitki, da je prvostopno sodišče za leto 2002 uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), moralo pa bi določbe Obligacijskega zakonika (OZ), so sicer utemeljeni, vendar pa navedena nepravilnost na odločitev ni vplivala, saj so določbe OZ o poslovodstvu brez naročila identične določbam ZOR. Te določbe pa je v dani dejanski in pravni situaciji prvostopno sodišče utemeljeno in pravilno uporabilo.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlago za ta spor relevantnih določb Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS št. 29/97; v nadaljevanju ZJC), Zakona o železniškem prometu (ZZelP), Zakona o varnosti v železniškem prometu (Ur. l. RS, št. 85/2000; v nadaljevanju ZVZP), Pravilnika (400) o vzdrževanju signalno varnostnih naprav (SJŽ št. 4711/85) ter Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (Ur. l. RS, št. 46/2000), ki jo podalo prvostopno sodišče in ga je privedla do zaključkov, da stroški vzdrževanja zapornic na nivojskih prehodih bremenijo upravljavca ceste. Čeprav je v 2. odstavku 29. člena ZVZP izrecno navedena le cestnoprometna signalizacija, pa je s sistemsko razlago, ki jo je uporabilo prvostopno sodišče, v okvir vzdrževanja upravljavca ceste moč podvesti tudi prometno opremo.
Ker zapornice niso del javne železniške infrastrukture, kot je to pravilno ocenilo prvostopno sodišče, tudi ni relevantno, kako se financira vzdrževanje železniške infrastrukture, niti niso relevantne določbe Uredbe o načinu opravljanja obvezne gospodarske javne službe vzdrževanja, modernizacije javne železniške infrastrukture ter vodenje železniškega prometa.
Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta št. 2001/14/EC, saj je rok za njeno implementacijo v notranje predpise takratnih držav članic potekel šele 15. 3. 2003, rok za implementacijo v slovensko nacionalno zakonodajo pa 31. 1. 2006, medtem ko se vtoževani računi nanašajo na leto 2001 in 2002. Za sporno razmerje torej ne more biti uporabljiva.
Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da je tožena stranka podala vrsto pripomb na izvedensko mnenje, do katerih se prvostopno sodišče ni opredelilo in predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja. Prvostopno sodišče je mnenju le sledilo, ne da bi ga ocenilo. Izrecno je sicer sprejelo ugotovitve izvedenca, da so obračunani normativi primerni, da je urnina primerna, da je tožeča stranka opravila vsa vzdrževalna dela, katerih plačilo vtožuje, ni pa se opredelilo do ostalih ugotovitev izvedenca v zvezi s spornimi vprašanji, ki so mu bila zastavljena. Tako se tudi ni opredelilo do ugotovitev izvedenca, da so naprave, katerih stroške vzdrževanja vtožuje tožeča stranka, del cestne in železniške infrastrukture, niti do trditev tožene stranke, da tožeča stranka vtožuje stroške za vzdrževanje naprav, ki so evidentno sestavni del proge, ki se nahajajo na progovnem pasu in so del javne železniške infrastrukture.
Ob povedanem se izkaže, da je sodišče pravnoodločilno dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Neutemeljeni pa so očitki pritožnika, da izvedenec na ogled ni povabil pravdnih strank, saj ogleda ni opravil. Pritožbeno sodišče je upoštevaje zgoraj navedeno pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).
Prvostopno sodišče naj se v ponovljenem postopku opredeli do pripomb tožene stranke, ki jih je podala na izvedensko mnenje, zahteva dopolnitev mnenja, po potrebi z zaslišanjem izvedenca, nato pa naj na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov (tudi mnenja izvedenca) odloči o tožbenem zahtevku.
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.