Jedro

Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje je res v času sklenitve pogodbe tekel pravni promet tudi z nepremičninami, ki niso bile vpisane v zemljiško knjigo. Vendar je tudi za prenos izven zemljiške knjige potrebno ugotoviti, ali je obstajala listina, ki je primerna za vpis lastninske pravice v korist kupca v zemljiško knjigo. ZVNDL je določal, da se pravica uporabe na nepremičnini, ki je družbena lastnina, vknjiži na podlagi pravnomočne odločbe, s katero sodišče ali drug pristojen organ ugotavlja, da ima določena pravna oseba to pravico, kot tudi na podlagi overjene pogodbe, kadar zakon določa, da se ta pravica lahko prenese s tako pogodbo (4. člen). Za veljaven prenos lastninske pravice na sporni stavbi bi torej tožeča stranka morala izkazati, da je bil podpis na Pogodbi overjen, česar ni uspela.

Če stranka v pravdi uspe v celoti in se sodišče strinja s predloženim stroškovnikom, praviloma zadostuje, če v obrazložitvi navede le, da je odločilo v skladu s predloženim stroškovnikom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.119,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je imetnica stavbne pravice na nepremičnini ID znak: parcela 0000, in sicer uporabe in vzdrževanja ene polovice zgrajenega montažnega objekta oziroma stavbe, ki je v kataster stavb vpisana z ID številko 0001, na naslovu v Ljubljani (I. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna izročiti zemljiško knjižno dovolilo, s katerim bo tožeči stranki izrecno in brezpogojno dovolila vknjižbo stavbne pravice na nepremičnini ID znak parcela 0000, in sicer uporaba in vzdrževanja ene polovice zgrajenega montažnega objekta oziroma stavbe, ki je v kataster stavb vpisano z ID številko 0001, na naslovu v Ljubljani, sicer bo zemljiškoknjižno dovolilo nadomestila ta sodba (II. točka izreka).

Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja denarne terjatve do tožene stranke v višini 50.617,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 1994 iz naslova povračila kupnine po kupoprodajni pogodbi z dne 11. 1. 1994 (III. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek v višini 50.617,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 1994 kot povračilni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po kupoprodajni pogodbi z dne 11. 1. 1994 (IV. točka izreka).

Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi povrniti 4.685,16 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje drugemu sodniku. Priglasila je stroške postopka.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa v roku 15 dni naloži povrnitev stroškov tožeče stranke s pritožbenim postopkom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in izdalo sklep I Cpg 735/2020 z dne 24. 2. 2021, s katerim je sodbo sodišča prve stopnje XI Pg 2408/2018-25 z dne 28. 2. 2020 razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje, v katerem je bila nato izdana izpodbijana sodba.

6. Kot že ugotovljeno v prejšnjem postopku je bil zoper toženo stranko s sklepom St 000/2017 z dne 5. 6. 2017 začet stečajni postopek, v katerem je tožeča stranka prijavila izločitveno pravico na stavbni pravici polovice montažnega objekta (v nadaljevanju: stavba) in na denarni terjatvi do tožene stranke v višini 50.617,95 EUR s pripadki. S sklepom o dodatnem preizkusu terjatev je bila tožeča stranka napotena na pravdo, v kateri uveljavlja primarni zahtevek na ugotovitev obstoja izločitvene pravice na pridobljeni stavbni pravici na polovici montažnega objekta ter podrejeno ugotovitev obstoja terjatve v višini 50.617,95 EUR s pripadki iz naslova povrnitve kupnine iz prodajne pogodbe oziroma iz naslova neupravičene obogatitve.

**Glede pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov višjega sodišča**

7. Pritožbeno sodišče je ob prvem sojenju v tej zadevi dalo sodišču prve stopnje naslednje napotke : Za ugoditev primarnemu zahtevku je bilo treba odgovoriti na naslednja vprašanja: - ali je tožena stranka pridobila stavbno pravico uporabe in vzdrževanja spornega objekta - ali je tožena stranka sporni objekt prodala A. A. s.p. - ali je sporni objekt del skupnega premoženja med A. A. in tožnico - ali znaša tožničin delež na skupnem premoženju 90%.

Šele po pozitivnem odgovoru na vsa zgoraj navedena vprašanja (od prvega do zadnjega) je mogoče ugoditi primarnemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je sledilo napotkom in najprej ugotavljalo, ali je bila sklenjena kupoprodajno pogodba med toženo stranko in A. A. Ker je bil odgovor na vprašanje negativen, je odpadlo ugotavljanje vseh nadaljnjih dejstev in izvajanj dokazov v zvezi z njimi ter je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.

Za ugoditev podrednemu zahtevku je bilo treba odgovoriti na vprašanja: - ali je pogodba med toženo stranko in B. d.o.o z dne 11. 1. 1994 nična - ali je A. A. plačeval B. p.o. kupnino za sporni objekt - ali je plačeval kupnino iz skupnega premoženja - ali znaša tožničin delež na skupnem premoženju 90%.

Šele po pozitivnem odgovoru na vsa zgoraj navedena vprašanja je mogoče ugoditi podrednemu zahtevku.

Glede podrejenega zahtevka je prvostopenjsko sodišče prav tako sledilo napotkom višjega sodišča in ugotovilo, da A. A. ni plačal kupnine za sporni objekt, zato ni bilo potrebe po ugotavljanju naslednjih vprašanj in izvajanju dokazov zanje ter je zavrnilo tudi podredni zahtevek.

**Glede primarnega zahtevka na ugotovitev obstoja stavbne pravice**

8. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni presojalo, ali je tožena stranka pridobila na stavbi stavbno pravico uporabe in vzdrževanja, temveč je presojalo le, ali je bila kupoprodajna pogodba z dne 1. 6. 1994 (v nadaljevanju: Pogodba) sklenjena. Primarni zahtevek je tožeča stranka temeljila na drugem odstavku 271. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ta določa, da če lastnik zemljišča in zgradbe na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo SPZ, ni isti, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, lastnik zgradbe pa pridobi na nepremičnini stavbno pravico, ki traja toliko časa, dokler stoji zgradba. Da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali je A. A. stavbno pravico pridobil na podlagi drugega odstavka 271. člena SPZ, je moralo torej najprej ugotoviti, ali je pridobil lastninsko pravico na stavbi v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo SPZ. Ker je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji trdila, da je A. A. lastninsko pravico na stavbi pridobil na podlagi Pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno najprej presojalo veljavnost Pogodbe.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da Pogodba ni bila sklenjena, ker na njej podpis prodajalca ni bil overjen in ni bila predložena pristojnemu davčnemu organu zaradi odmere davka za promet z nepremičninami. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je zaradi takratnega družbenolastniškega sistema za prenos lastninske pravice na stavbi veljal drugačen režim, a ne pojasni, kakšen naj bi ta režim bil. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je res v času sklenitve pogodbe tekel pravni promet tudi z nepremičninami, ki niso bile vpisane v zemljiško knjigo. Vendar je tudi za prenos izven zemljiške knjige potrebno ugotoviti, ali je obstajala listina, ki je primerna za vpis lastninske pravice v korist kupca v zemljiško knjigo. Takrat veljavni Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (ZVNDL) je določal, da se pravica uporabe na nepremičnini, ki je družbena lastnina, vknjiži na podlagi pravnomočne odločbe, s katero sodišče ali drug pristojen organ ugotavlja, da ima določena pravna oseba to pravico, kot tudi na podlagi overjene pogodbe, kadar zakon določa, da se ta pravica lahko prenese s tako pogodbo (4. člen). Za veljaven prenos lastninske pravice na sporni stavbi bi torej tožeča stranka morala izkazati, da je bil podpis na Pogodbi overjen, česar ni uspela. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je Pogodba enaka kupoprodajni pogodbi z dne 11. 1. 1994, sklenjeni med B. in toženo stranko, niso pomembne. Brez veljavnosti Pogodbe se namreč lastninska pravica na stavbi na A. A. ni mogla prenesti, ne glede na veljavnost omenjene pogodbe med B. in toženo stranko. Prav tako za presojo v obravnavanem primeru ni pomembno dejstvo, da je stečajni upravitelj ugotovil, da pripada lastninska pravica na polovici montažne hale v stečajno maso tožene stranke. Kot neutemeljen se izkaže tudi pritožbeni argument, da drugi odstavek 271. člena SPZ ustanovitve stavbne pravice v korist lastnika stavbe ne pogojuje z overitvijo ali predložitvijo pogodbe na pristojni davčni urad. Omenjena določba nastanka stavbne pravice res ne pogojuje z overitvijo ali predložitvijo pogodbe na davčni urad, pogojuje pa pridobitev stavbne pravice z lastništvom zgradbe oziroma stavbe (ki je drugačno kot lastništvo zemljišča). Lastništva A. A. na stavbi tožeča stranka ni dokazala.

10. Glede na to, da za prenos lastninske pravice na sporni stavbi niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih določa materialno pravo, tožeča stranka tudi z drugimi predlaganimi dokazi ne bi uspela spremeniti odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zato ostale dokazne predloge v zvezi z veljavnostjo Pogodbe pravilno zavrnilo kot nepotrebne.

**Glede podrednih zahtevkov na ugotovitev obstoja denarne terjatve v višini 50.617,95 EUR**

11. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo argumentirane razloge in dokaze tožeče stranke, da je bila kupnina plačana s strani A. A. osebno. Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe namreč prepričljivo pojasnilo, da je ugotovilo, da so potrdila o plačilih, ki jih je kot dokaz predložila tožeča stranka, prirejena za potrebe tega postopka. Odločitev o zavrnitvi podrednih tožbenih zahtevkov ter preostalih dokaznih predlogov v zvezi s tem, je sodišče prve stopnje sprejelo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, v katerem je ugotovilo, da so bila tako potrdila kot tudi Pogodba prirejena za sam postopek,1 čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in drugačne odločitve ne utemeljuje niti dejstvo, da tri potrdila niso bila predrugačena. Ker je bilo torej pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi navedenega, je sodišče prve stopnje ostale dokazne predloge glede opravljenih izplačil pravilno zavrnilo kot nepotrebne.2 Pritožbene navedbe, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, se izkažejo kot neutemeljene.

**Glede odločitve o stroških**

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede odločitve sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov. Če stranka v pravdi uspe v celoti in se sodišče strinja s predloženim stroškovnikom, praviloma zadostuje, če v obrazložitvi navede le, da je odločilo v skladu s predloženim stroškovnikom.3 V točki 17 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je sodišče toženi stranki priznalo priglašene stroške po njenem specificiranem stroškovniku in jih odmerilo, kot izhaja iz uradnega zaznamka na listovni številki 157 spisa. Ker iz pritožbe ni razbrati, da se s priznanjem katere izmed postavk po omenjenem stroškovniku in odmero ne strinja, je pritožbeno sodišče tudi sklep o stroških potrdilo.

13. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke tako znašajo 1.500 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 1.119,96 EUR.

1 Glej točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 To je sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 5 izpodbijane sodbe. 3 VSRS Sklep III Ips 34/2015 z dne 28. 11. 2014.