U-I-258/07

Up- 2482/06-9

15. 5. 2008

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in ustavne pritožbe družbe Veolia transport Štajerska, d. d., Maribor, prej Certus avtobusni promet Maribor, d. d., Maribor, ki jo zastopa Janko Jerman, odvetnik v Mariboru, na seji 15. maja 2008

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 214/2006 z dne 10. 10. 2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 71/2006 z dne 16. 2. 2006 in s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 364/2005 z dne 1. 12. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnica izpodbija drugi odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki določa roke za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zakonodajalcu očita, da ni določno opredelil trenutka "seznanitve z razlogi", od katerega prične teči 15-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je izpodbijana določba preohlapna in zato omogoča različne razlage, ki vnašajo zmedo pri njeni uporabi. To naj bi izhajalo tudi iz njenega primera, v katerem so sodišča različno razlagala trenutek seznanitve pobudnice kot delodajalke z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi svojemu delavcu.

Pritožnica je hkrati s pobudo vložila ustavno pritožbo zoper odločitev sodišča o razveljavitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delovno sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 8. 2003, ugotovilo, da je tožniku (delavec v delovnem sporu) nezakonito prenehalo delovno razmerje, naložilo pritožnici, naj ga pozove nazaj na delo, in mu iz tega naslova prisodilo vsa prikrajšanja. Ugotovilo je, da je pritožnica izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v zakonskem roku, vendar za izredno odpoved ni izkazala utemeljenega razloga po drugem odstavku 82. člena ZDR. V zvezi z očitanimi dejanji z dne 11. 7. 2003 ni ugotovilo naklepnega ali hudo malomarnega ravnanja tožnika. Zaključilo je tudi, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožbo pritožnice zoper to odločitev je Višje delovno in socialno sodišče zavrnilo. Presodilo je, da je tožnikovo ravnanje treba opredeliti kot krivdno (huda malomarnost oziroma celo naklep), vendar je ocenilo, da je bila kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja manjšega pomena in ni pomembno vplivalo na nadaljnje razmerje med tožnikom in pritožnico. Zoper navedeno odločitev je pritožnica vložila revizijo. Vrhovno sodišče je v nasprotju z nižjima sodiščema presodilo, da ima tožnikovo ravnanje vse znake naklepne hujše kršitve drugih obveznosti iz delovnega razmerja in da ni več mogoče nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Vendar je revizijo zavrnilo, ker je ugotovilo, da pritožnica izredne odpovedi ni podala v zakonskem določenem prekluzivnem roku 15 dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Presodilo je, da je bila pritožnica seznanjena z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, že 13. oziroma 14. 7. 2003 in da do 19. 8. 2003, ko je bil tožnik vabljen na zagovor, na katerega ni pristopil, ni pridobila novih podatkov glede očitanega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po stališču Vrhovnega sodišča je odpoved nezakonita iz tega razloga.

Pritožnica sodiščem v ustavni pritožbi očita, da so napačno uporabila materialno pravo. Sodišču prve in druge stopnje očita napačno uporabo druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker nista ugotovili naklepnega ravnanja tožnika. Vrhovnemu sodišču pa očita napačno uporabo drugega odstavka 110. člena ZDR. Glede na ugotovitev Vrhovnega sodišča, da je imelo tožnikovo ravnanje znake kaznivega dejanja ogrožanja iz 145. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) in razžalitve iz 169. člena KZ, meni, da bi moralo Vrhovno sodišče uporabiti rok za izredno odpoved, ki ga določa drugi odstavek 110. člena ZDR za krivdni razlog, ki ima vse znake kaznivega dejanja. V tem primeru je možna odpoved pogodbe o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon. Tožnik pa je dejanje storil 11. 7. 2003. Ker bi kazenski pregon v tožnikovem primeru zastaral v treh letih, je utemeljitev Vrhovnega sodišča, da je zamudila 15-dnevni prekluzivni rok, po mnenju pritožnice nepravilna. Zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave.

B. – I.

Na podlagi 45. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 103/07 – ZDR-A) se je izpodbijana določba spremenila. Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Na podlagi drugega odstavka 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) lahko presoja predpise, ki so po vloženi pobudi prenehali veljati ali bili spremenjeni ali dopolnjeni, če niso bile odpravljene posledice neustavnosti (prvi odstavek 47. člena ZUstS). Pobudnik mora za presojo takšnega predpisa izkazati tako imenovano pravovarstveno potrebo. Pobudnica pravovarstveno zahtevo za oceno ustavnosti izpodbijane določbe izkazuje z ustavno pritožbo št. Up-2482/06, s katero izpodbija odločitev sodišča o razveljavitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Procesna predpostavka za preizkus obravnavane pobude je zato izpolnjena.

Pobudnica izpodbija drugi odstavek 110. člena ZDR v delu, v katerem določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.[1] Iz njenih navedb o nedorečenosti pojma "od seznanitve z razlogi" izhaja, da po vsebini zatrjuje neskladje izpodbijane ureditve z načelom jasnosti in določnosti pravnih norm iz 2. člena Ustave. To načelo zahteva, da so zakonske norme jasne in razumljive, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti njihovo vsebino in namen.

Na vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, je odgovorila sodna praksa. Iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja (tako npr. v sodbi in sklepu št. VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006 ter sklepu št. VIII Ips 70/2007 z dne 2. 10. 2007), da je ta ugotovitev odvisna od okoliščin vsakega posamičnega primera. Glede na okoliščine v konkretnem primeru pa se delodajalec z obstojem razlogov lahko seznani takoj, ko je do njih prišlo, lahko se z njimi dejansko seznani šele kasneje vse do zagovora delavca, ki je predviden po drugem odstavku 83. člena ZDR. V vsakem primeru je temeljnega pomena dejanska seznanitev z razlogi. Od tega časa teče prekluzivni rok za izredno odpoved. Zato je očitek, da je drugi odstavek 110. člena ZDR v neskladju z 2. členom Ustave, neutemeljen.

Navedbe pobudnice o neprimernosti uporabe drugega odstavka 110. člena ZDR v konkretnem primeru pa same po sebi ne morejo biti predmet presoje ustavnosti predpisa, temveč so lahko predmet presoje v okviru ustavne pritožbe zoper odločitev, pri kateri je bil nedoločen pravni pojem uporabljen.

Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka tega sklepa).

B. – II.

V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Z očitkom Vrhovnemu sodišču, da je v nasprotju z drugim odstavkom 110. člena ZDR presodilo, da izredne odpovedi ni podala v zakonsko določenem prekluzivnem roku 15-ih dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, uveljavlja pritožnica napačno uporabo materialnega prava. V presojo pravilnosti uporabe prava se Ustavno sodišče ne spušča. Predmet ustavnosodne presoje bi bila lahko morebitna očitna napačnost izpodbijane odločitve, kar bi utemeljevalo kršitev 22. člena Ustave. Vendar pa takšne kršitve izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Sodišče je za svojo odločitev navedlo bistvene pravne argumente in odločitev temelji na sklepih, ki so mogoči glede na pravila razlage pravnih norm. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je tožnik naklepoma ravnal, je pritožničin očitek nižjima sodiščema, da sta v tem delu napačno uporabili pravo, ker sami tega nista ugotovili, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin brezpredmeten.

Očitek pritožnice Vrhovnemu sodišču, da bi moralo v njenem primeru upoštevati subjektivni in objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen za krivdni razlog, ki ima vse znake kaznivega dejanja (tj. razlog po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), je neutemeljen. Pritožnica tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga, niti ni sodišče odpovednega razloga prekvalificiralo v krivdni razlog, ki ima vse znake kaznivega dejanja, in že zato uporaba teh rokov ne prideta v poštev. Tudi če bi Vrhovno sodišče upoštevalo navedena roka, pa to na pravočasnost in torej na zakonitost izredne odpovedi ne bi moglo vplivati, ker je pritožnica zamudila tudi 15-dnevni subjektivni prekluzivni rok za ta odpovedni razlog (tj. rok 15 dni, ki teče, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca).

Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 14. člena Ustave. Ker je očitek neobrazložen, ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

Ker kršitve človekovih pravic, ki jih zatrjuje pritožnica, niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka tega sklepa).

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sodnica mag. Marta Klampfer je bila pri odločanju v zadevi izločena. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

[1]Drugi odstavek 110. člena ZDR se je v celoti glasil: "Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon."