Jedro

Lastnik, ki želi doseči pravico proste razpolage s stanovanjem, mora s tožbo zajeti tudi zavezanca za zagotovitev drugega primernega stanovanja iz 2. odst. 155. čl. SZ oziroma 2. odst. 156. čl. SZ in svoje pravice iz 1. odst. 155. čl. SZ ne more uspešno uveljavljati le z izpraznitvenim tožbenim zahtevkom zoper toženca - imetnika pravice do uporabe. Za izdajo sodbe zaradi izostanka zato ni izpolnjen pogoj iz 4. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zaradi izostanka razsodilo, da se je toženec dolžan izseliti iz 1-sobnega stanovanja na E. cesti 12 v L. in izročiti prazno stanovanje tožeči stranki v 15 dneh, poleg tega pa mu je naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi navaja, da je hudo bolna in da je bila v bolnici. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP). Čeprav toženec v pritožbi konkretno ne navaja pritožbenega razloga, omenjeni preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da je sodišče v nasprotju z določbami zakona izdalo sodbo zaradi izostanka, kar predstvalja kršitev določb pravdnega postopka iz 6. tč. 2. odst. 254. čl. ZPP.

Sodišče izda sodbo na podlagi izostanka, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 332. čl. ZPP, med drugim, če izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (4. tč. navedenega določila). Tožeča stranka zahteva od toženca izselitev iz 1- sobnega stanovanja na E. cesti 12 v L. in izročitev praznega stanovanja v 15 dneh. Svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi 155. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), saj je lastnica tega stanovanja tožnica, tožencu pa ga je v uporabo dodelila SSS Ljubljana Vič Rudnik.

Omenjeno določilo SZ ureja razmerje treh subjektov: lastnika stanovanja kot upravičenca, imetnika pravice do uporabe kot zavezanca in zavezanca iz 2. odst. 155. čl. SZ oziroma iz 2. odst. 156. čl. SZ, katerih interesi pa si medsebojno nasprotujejo. Lastnikovi pravici namreč stoji nasproti pravica imetnika pravice do uporabe, da mu tisti, ki mu je to pravico dodelil (2. odst. 155. čl. SZ) oziroma občina, na območju katere je stanovanje ali stanovanjska hiša (2. odst. 156. čl. SZ, s čemer je dopolnjen 2. odst. 155. čl. SZ), priskrbi oziroma zagotovi drugo primerno stanovanje. Pravici lastnika in imetnika pravice do uporabe sta torej soodvisni tako, da je pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka na izselitev imetnika pravice do uporabe zagotovitev drugega primernega stanovanja. Realizacija obeh pravic gre v breme zavezanca iz 2. odst. 155. čl. SZ oziroma 2. odst. 156. čl. SZ, ki se seveda lahko te svoje obveznosti v postopku tudi brani. Navedeno pa pomeni, da mora lastnik, če želi doseči pravico proste razpolage s stanovanjem, s tožbo zajeti tudi zavezanca za zagotovitev drugega primernega stanovanja. Tožnica zato svoje pravice iz 1. odst. 155. čl. SZ ne more uspešno uveljavljati le z izpraznitvenim tožbenim zahtevkom zoper toženca - imetnika pravice do uporabe.

Vse navedeno pa kaže, da ni izpolnjen prej omenjeni pogoj za izdajo sodbe zaradi izostanka iz 4. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP. V 1. odst. 332. čl. ZPP so določene procesne predpostavke za izdajo zamudne sodbe. Četudi je pedpostavka iz 4. tč. po svoji vsebini materialnopravne narave, pa jo zakon zaradi specifičnosti sodbe zaradi izostanka opredeljuje kot pocesno predpostavko in torej njena kršitev pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. tč.

2. ost. 354. čl. ZPP, kar ima za posledico razveljavitev sodbe na podlagi 1. odst. 369. čl. ZPP in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Resda sodišče v primeru, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne (kar pa ni več sodba zaradi izostanka), vendar le ob nadaljnjem pogoju, da tožba na naroku ni bila spremenjena (4. odst. 332. čl. ZPP). To pa narekuje sodišču prve stopnje, da v okviru pooblastil in dolžnosti materialnega vodstva (298. čl. ZPP), pozove tožnika, da dopolni navedbe tako, da bo uveljavljani zahtevek sklepčen. Šele, če tožnik na poziv ne reagira, sodišče izda zavrnilno sodbo. Vse navedeno naj torej sodišče prve stopnje upošteva v novem postopku.