Jedro

Tožena stranka je sicer pravilno ugotovila, da se določbe ZPIZ-1 o prenehanju delovnega razmerja delovnemu invalidu (od člena 102 do 106) sprva niso uporabljale do 1.1.2004, nato pa celo do 1.1.2005, zato v skladu s predpisi invalidskega zavarovanja delovnemu invalidu do 1.1.2005 skoraj ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi, saj so do takrat praktično uživali varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti oziroma poslovnega razloga. Sprememba in dopolnitev ZPIZ-1, s katero je bil noveliran 101. člen ZPIZ-1 (ki pa na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel vpliva, saj je samo omogočil uresničitev pravic priznanih delovnemu invalidu) je bila sprejeta kasneje (Uradni list RS, št. 135/2003), enako pa tudi zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI -UPB-1, Uradni list RS 100/2005), zato na njihovi podlagi ni bila možna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu.

Ker v času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delovnemu invalidu ob upoštevanju veljavnih zakonskih določil ni bilo mogoče odpovedati na način in pod pogoji, kot je to storila tožena stranka, je odločitev obeh nižjih sodišč, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavi in da je tožnica ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki še tudi po poteku odpovednega roka, to je po 12.11.2003, pravilna in zakonita.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 25.8.2003, ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljena in da tožnici traja delovno razmerje tudi od 13.11.2003 dalje z vsemi pravicami iz dela.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče uporabilo določbo 90. člena ZDR namesto 116. člena ZDR, ki napotuje na uporabo predpisov invalidskega zavarovanja. Zmotno je uporabljena tudi določba 240. člena ZDR v povezavi s 116. členom ZDR, uporabljene pa tudi niso bile določbe 101., 102 do 105. člena ZPIZ-1. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita in tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revidentka je revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka navajala samo formalno, ne da bi ga tudi vsebinsko obrazložila, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede teh kršitev ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Po določbi prvega odstavka 116. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene delovne invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Določbe 240. člena ZDR urejajo samo možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidom, ki nimajo statusa delovnih invalidov, zato jih v spornem primeru ni možno uporabiti.

Ker je tožnica delovni invalid II. kategorije invalidnosti že od 26.3.1991, s pravico do zaposlitve s polovičnim delovnim časom, so za ugotavljanje primernosti drugega ustreznega dela, kar sicer pravilno navaja revizija, določena pravila invalidskega zavarovanja in ne pravila ZDR, čeprav gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Iz odločbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25.8.2003 izhaja, da je pri delodajalcu zaradi poslovnega razloga prenehala potreba po delu tožnice na delovnem mestu skladiščnik-odpremljevalec. Dalje je iz nje razvidno, da je tožena stranka tožnici ponudila pogodbo o zaposlitvi na drugem delu (katero je to delo v pogodbi ni navedeno), kar je tožnica zavrnila. Iz ponudbe za zaposlitev na drugem delu z dne 24.7.2003 pa izhaja, da je bilo tožnici ponujeno delo na delovnem mestu pripravljalec polizdelkov in dodelovalec jermenov. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ponudbe ni sprejela, ker ponujeno delo zanjo zaradi zdravstvenega stanja ni bilo primerno, strokovnega mnenja o primernosti tega delovnega mesta zaradi zdravstvenega stanja tožnice pa tožena stranka v dokaznem postopku ni predložila.

Po določbah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1-UPB-1, Uradni list RS, št. 26/2003), ki so veljale v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se je po določbi 446. člena ZPIZ-1 takrat uporabljal 101. člen ZPIZ-1, ki je določal , da mora delodajalec invalida II. ali III. kategorije obdržati v delovnem razmerju in ga premestiti na delovno mesto, primerno njegovi delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti. Določeno je bilo tudi, da pri razporejanju, oziroma če delavec meni, da delovno mesto ne ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, poda mnenje o tem, na zahtevo delavca ali delodajalca, invalidska komisija (možno je tudi, da mnenje poda na podlagi 20. člena zakona o varstvu pri delu - Uradni list RS, št. 56/99 in nadalj. - pooblaščeni zdravnik). Ker tožena stranka takega mnenja ni zahtevala (ker gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dokazno breme na njej) niti od invalidske komisije niti od pooblaščenega zdravnika, ni možen zaključek, da je bilo delovni invalidki ponujeno ustrezno delovno mesto v skladu s prepisi invalidskega zavarovanja, zato že zgolj zato odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila v skladu z veljavnimi predpisi.

Tožena stranka je sicer pravilno ugotovila, da se določbe ZPIZ-1 o prenehanju delovnega razmerja delovnemu invalidu (od člena 102 do 106) sprva niso uporabljale do 1.1.2004 , nato pa celo do 1.1.2005, zato v skladu s predpisi invalidskega zavarovanja delovnemu invalidu do 1.1. 2005 skoraj ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi, saj so do takrat praktično uživali varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti oziroma poslovnega razloga. Sprememba in dopolnitev ZPIZ-1, s katero je bil noveliran 101. člen ZPIZ-1 (ki pa na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel vpliva, saj je samo omogočil uresničitev pravic priznanih delovnemu invalidu) je bila sprejeta kasneje (Uradni list RS, št. 135/2003), enako pa tudi zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI-UPB-1, Uradni list RS 100/2005), zato na njihovi podlagi ni bila možna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu.

Ker v času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delovnemu invalidu ob upoštevanju veljavnih zakonskih določil ni bilo mogoče odpovedati na način in pod pogoji, kot je to storila tožena stranka, je odločitev obeh nižjih sodišč, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavi in da je tožnica ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki še tudi po poteku odpovednega roka, to je po 12.11.2003, pravilna in zakonita.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.