Jedro

Tožniku je bila s pravnomočno odločbo z dne 16. 9. 2009 priznana pravica do starostne pokojnine. Tožnik je na podlagi potrdila delodajalca o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju pri toženki podal vlogo, ki jo je naslovil pritožba na odločbo z dne 11. 9. 2009. Toženka je tožnikovo vlogo obravnavala kot pritožbo na odločbo z dne 11. 9. 2009 in jo kot prepozno vloženo zavrgla. Pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da bi morala tožena stranka pri obravnavi tožnikove vloge izhajati iz njene vsebine ter pri tem ravnati v skladu z določili ZUP. Tožnik je v svoji vlogi jasno navedel svoj zahtevek, ki se nanaša na to, da bi morala toženka pri pokojninski osnovi upoštevati tudi nadure, kakor izhajajo iz potrdila, ki jih je tožnik opravil v spornem obdobju. Tožena stranka ni ravnala v skladu s tem in je v posledici tega prvostopenjsko sodišče izpodbijana upravna akta utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 9. 2015 in sklep št. ... z dne 25. 8. 2015 ter zadevo vrnilo toženki v ponovno upravno odločanje. Kot razloge za svojo odločitev je navedlo, da je tožena stranka v postopku odločanja ravnala v nasprotju z določbo 7. člena in v nasprotju s tretjim odstavkom 9. člena, prvega odstavka 138. člena in 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP, ko je laično vlogo tožnika zavrgla. Toženka pri priznavanju pravice do starostne pokojnine tožniku ni odločala o vštevanju plač za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Tožnik ob upokojitvi ni predložil potrdila o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa, je pa iz odločbe z dne 16. 9. 2009 razvidno, da je tožnik v letu 1989, 1990, 2002, 2003, 2004, 2008 opravljal nadure, ki so upoštevane za izračun pokojninske osnove. Iz vloge tožnika, ki jo je dne 17. 6. 2015 podal pri toženki je razvidno, da zahteva vštevanje nadur v pokojninsko osnovo. Priložil je tudi Potrdilo o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa A. d. d. v obdobju od leta 1974 do 1985 z dne 27. 5. 2008. Toženka mora o navedeni vlogi odločiti vsebinsko.

2. Pritožuje se toženka, ki meni, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP), saj so razlogi v sodbi o odločilnih dejstvih nejasni in v nasprotju med seboj in se zato sodba ne da preizkusiti. Sodišče je toženki očitalo, da je ravnala v nasprotju z določbo 7. člena ZUP in ostalimi načeli upravnega postopka, po drugi strani pa je sodišče ugotavljajo, da je iz vsebine vloge z dne 16. 6. 2015 jasno razvidno, da želi tožnik uveljaviti ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem podatkov o nadurnih delih in navaja pri tem določbo 183. člena ZPIZ-2. Toženka je tožnikovo vlogo, poimenovano pritožbo z dne 16. 6. 2015 zoper odločbo z dne 16. 9. 2009, kot prepozno vloženo zavrgla. Tožnik je nato sklep in odločbo tožene stranke s tožbo izpodbijal ter navajal, da je opravljal nadurno delo ter v sodnem postopku predlagal, da toženka vsebinsko odloči o vštevnosti nadur v pokojninsko osnovo na podlagi potrdila A. z dne 27. 5. 2015. Po mnenju toženke gre v tožnikovem primeru le za prepozen poizkus izpodbijanja pravnomočne upokojitvene odločbe z dne 16. 9. 2009. Vloga tožnika z dne 16. 6. 2016 je bila jasna in nedvoumna in tožnik pri toženki nikoli ni uveljavljal izrednega pravnega sredstva. Tožnik je vlogo naslovil kot pritožbo zoper odločbo z dne 16. 9. 2009, to je tudi jasno izhajalo iz vsebine te vloge. Pritožba meni, da je sodišče vezano s prvim odstavkom 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1), ko odloča v socialnem sporu, na tožbeni zahtevek in na obseg socialnega spora, ki je opredeljen z odločitvijo iz predsodnega postopka. Toženka glede na jasnost tožnikove vloge ni bila dolžna postopati v skladu s 7. členom ZUP, saj je bila tožnikova vloga z dne 16. 6. 2015 jasna. Prvostopenjsko sodišče je tako napačno uporabilo določbe 6., 7., 138. in 144. člena ZUP in z njihovo nepravilno uporabo prišlo do absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka. Nikakor ni moglo zaključiti, da naj toženka v ponovnem upravnem odločanju vsebinsko odloči o tožnikovi zahtevi glede vštetja nadur v pokojninsko osnovo. Tudi, če se bi tožnikova vloga obravnavala kot izredno pravno sredstvo, tožnik ne bi pridobil več pravic kot mu gredo po pravnomočni odločbi z dne 16. 9. 2009. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in upoštevajoč drugi odstavek 350. člena ZPP. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tiste, ki jo zatrjuje pritožba.

5. Predmet tega socialnega spora je v skladu z 81. členom upoštevajoč 63. člen ZDSS-1 dokončna odločba tožene stranke z dne 30. 9. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper sklep Območne enote B. z dne 25. 8. 2015. S slednjim je Območna enota B. zavrgla prepozno vloženo pritožbo z dne 16. 6. 2015 zoper odločbo z dne 16. 9. 2009. 6. Tožniku je bila z odločbo z dne 16. 9. 2009 priznana pravica do starostne pokojnine od 11. 9. 2009 dalje in se mu je odmerila v višini 698,66 EUR. Odločba je postala pravnomočna, saj pritožba ni bila vložena.

7. Tožnik je na podlagi potrdila delodajalca A. d. d. z dne 27. 5. 2015 o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1974 do 1985 pri toženki podal vlogo, ki jo je naslovil pritožba na odločbo z dne 11. 9. 2009. Iz nje po vsebini izhaja, da toženka ni upoštevala pri izračunu pokojninske osnove nadure, ki jih je obvezno moral opraviti in so navedene v prilogi potrdila njegovega delodajalca. Glede takšne vsebine je bila podana tudi pritožba zoper izdani sklep z dne 22. 8. 2015. 8. Tožena stranka je tožnikovo vlogo z dne 11. 6. 2015 obravnavala kot pritožbo na odločbo z dne 11. 9. 2009 in jo kot prepozno vloženo zavrgla.

9. Pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da bi morala tožena stranka pri obravnavi tožnikove vloge izhajati iz njene vsebine ter pri tem ravnati v skladu z določili ZUP (7. člen, tretji odstavek 9. člena, prvi odstavek 138. člena in 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP). Tožnik je v svoji vlogi jasno navedel svoj zahtevek, ki se nanaša na to, da bi morala toženka pri pokojninski osnovi upoštevati tudi nadure, kakor izhajajo iz potrdila z dne 27. 5. 2015, ki jih je tožnik opravil v obdobju od leta 1974 do 1985. Tožena stranka ni ravnala v skladu s tem in je v posledici tega prvostopenjsko sodišče izpodbijana upravna akta utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Pri tem prvostopenjskemu sodišču ni moč očitati, da je preseglo okvire odločanja v socialnem sporu v smislu 63. člena ZDSS-1. Toženka bi glede na vlogo tožnika morala upoštevati vsebino vloge in kaj želi tožnik z vlogo doseči in katere pravice uveljaviti. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno opozorilo toženo stranko, da citirane določbe ZUP-a nalagajo uradni osebi dolžnost, pa pravno neuki in nevedni stranki zagotovi nujno pomoč pri uveljavljanju njenih pravic, kdaj in na kakšen način mora to storiti, odvisno od narave in pomena zahtevane pravice in okoliščin posameznega primera. Pravica do pokojnine in njena višina je vsekakor takšna pravica pri kateri bi tožena stranka morala ravnati še posebej pazljivo.

10. Prvostopenjskemu sodišču ni moč očitati absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba vse razloge o pravno odločilnih dejstvih in se jo da tudi preizkusiti.

11. Tožena stranka bo tako morala v ponovljenem postopku ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za spremembo in razveljavitev dokončne in pravnomočne odločbe z dne 16. 9. 2009 po 183. členu ZPIZ-2, oziroma za izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine z vštevanjem plače iz naslova dela preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. V primeru, da so ti pogoji izpolnjeni, bo potrebno odločiti tudi, ali so izpolnjeni pogoji za vštevanje nadur v pokojninsko osnovo.

12. Na podlagi navedenega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.