Jedro

Za presojo odgovornosti pravne osebe ni relevantno zgolj konkretno ravnanje storilca, ki izpolnjuje znake prekrška, pač pa tudi tiste okoliščine, iz katerih izhaja odgovornost pravne osebe - te okoliščine morajo biti v odločbi o prekršku (v zadostni meri) konkretizirane.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana odločba o prekršku in sodba spremenita tako, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo O. d. o. o. ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije Postojna (prekrškovni organ) je dne 3. 11. 2010 zoper O. d. o. o. izdala odločbo zaradi prekrška po b) točki devetega odstavka 70. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in prekrška po b) točki četrtega odstavka 69. člena ZVCP-1 in ji izrekla enotno globo v višini 1.800,00 EUR.

Okrajno sodišče na Vrhniki je zahtevo storilke za sodno varstvo zavrnilo in potrdilo odločbo prekrškovnega organa. Prekrškovni organ in sodišče sta storilki prekrška naložila plačilo stroškov postopka.

2. Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Opozarja, da v izreku odločbe o prekršku ni navedena izvršitvena oblika očitanih prekrškov, ki se nanaša na pravno osebo, temveč je opisano le ravnanje strojnika J. J., ki je na tovorno vozilo naložil beton, ki ga je vozil voznik D. D. Samo dejstvo, da je bila ugotovljena prekoračena skupna masa tovora, po mnenju vrhovne državne tožilke ne zadošča za ugotovitev odgovornosti pravne osebe. Za presojanje pogojev prekrškovne odgovornosti pravnih oseb se na podlagi napotitvene določbe 14. člena ZP-1 uporablja Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Za odgovornost pravne osebe morata biti kumulativno podana vsaj en formalni in materialni pogoj, določena v 4. členu ZOPOKD, pri čemer morata biti kumulativno podana vsaj en formalni in vsaj en materialni temelj. Iz izreka odločbe o prekršku ta dva pogoja ne izhajata oziroma nista konkretizirana, saj je opisano zgolj ravnanje J. J. Izpodbijana odločba torej ne vsebuje vseh potrebnih sestavin, iz katerih bi bil razviden konkreten očitek kršitelju kot pravni osebi, zato tudi izpodbijana sodba nima razlogov o odgovornosti pravne osebe. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in odločbe prekrškovnega organa.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se pa o odgovoru ni izjavila.

B.

4. Odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga je neposredno izvršila druga fizična oseba, je opredeljena v 14. členom ZP-1, ki napotuje na smiselno uporabo določb Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Ob smiselni uporabi določbe 4. člena ZOPOKD je pravna oseba odgovorna za prekršek, če je storilec prekršek storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe. Poleg enega izmed navedenih formalnih pogojev mora biti izpolnjen tudi vsaj en materialni pogoj, in sicer: a) prekršek pomeni izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih ali nadzornih organov b) njeni vodstveni ali nadzorni organi so vplivali na storilca ali mu omogočili, da je storil prekršek, c) pravna oseba pridobi protipravno premoženjsko korist ali predmete, nastale s prekrškom ali d) njeni vodstveni ali nadzorni organi so opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev. Iz navedenega izhaja, da pravna oseba za prekršek, ki ga je storil njegov zaposleni, ni odgovorna objektivno, pač pa njena odgovornost temelji bodisi na njegovem prispevku oziroma prispevku njenih organov k storjenemu prekršku bodisi na pridobitvi premoženjske koristi ali predmetov, ki izvirajo iz prekrška. Za presojo odgovornosti pravne osebe tako ni relevantno zgolj konkretno ravnanje storilca, ki izpolnjuje znake prekrška, pač pa tudi tiste okoliščine, iz katerih izhaja odgovornost pravne osebe. Zato morajo biti tudi te okoliščine v odločbi o prekršku v zadostni meri konkretizirane.

5. V obravnavanem primeru prekrškovni organ v opisu prekrška, ki je vsebovan v izreku izpodbijane odločbe, navaja, pravna oseba O. d. o. o., ker je dne 10. 6. 2010 ob 8.30 uri njihov strojnik J. J. naložil beton, ki ga je po avtocesti št. A1, odseku 56, iz smeri Postojne proti Razdrtem, s tovornim vozilom vozil D. D. in naložili tovor na vozilo tako, da je bila skupna masa prekoračena nad 10 odstotkov predpisane ali s prometnim znakom omejene skupne mase in ne več kot 60 ton – skupna masa prekoračena za 16,99 odstotkov, s čimer so se kršila določila prvega odstavka 70. člena ZVCP-1 in s tem storili prekršek po b. točki devetega odstavka 70. člena istega zakona in pod točko b, da so v istih okoliščinah kot pod točko a naložili tovor tako, da je skupna masa presegala največjo dovoljeno maso nad 10 do vključno 20 odstotkov – prekoračena za 10,17 odstotkov, s čimer so se kršila določila prvega odstavka 69. člena ZVCP-1 in s tem storil prekršek po b. točki četrtega odstavka 69. člena istega zakona.

6. Vrhovna državna tožilka sicer uveljavlja 8. točko prvega odstavka 155. člena ZP-1, vendar iz obrazložitve izhaja, da uveljavlja tudi kršitev materialnih določb zakona na podlagi 1. točke 156. člena ZP-1, s tem, ko navaja, da morata biti za odgovornost pravne osebe izpolnjena formalni in materialni pogoj, določena v 4. členu ZOPOKD, pri čemer morata biti pri izreku podana vsaj en formalni in vsaj en materialni temelj. Iz izreka odločbe o prekršku pa ta dva pogoja ne izhajata oz. nista konkretizirana, zato odločba o prekršku ne vsebuje vseh potrebnih sestavin, iz katerih bi bil razviden konkreten očitek kršitelju kot pravni osebi. Pravilno je stališče vrhovne državne tožilke, da iz odločbe o prekršku ne izhajata formalni in materialni pogoj, ki morata biti kumulativno podana. Iz izreka odločbe o prekršku ta dva pogoja ne izhajata oziroma nista konkretizirana, saj je opisano zgolj ravnanje strojnika J. J. Opis torej ne vsebuje navedb, katero dolžno nadzorstvo je bilo opuščeno.

V izreku odločbe o prekršku bi morala biti kršitev dolžnostnega ravnanja konkretizirana na primer z navedbami (seveda, če bi bile te okoliščine v postopku o prekršku ugotovljene), da pravna oseba ni opravljala rednega osebnega nadzora nad nakladanjem. V izreku odločbe o prekršku, niti v njenih razlogih ni navedena nobena takšna opustitev pravne osebe, ki bi pomenila konkretizacijo opustitve dolžnega nadzorstva. Samo dejstvo, da je do očitanega prekrška prišlo pa za ugotovitev odgovornosti pravne osebe, ne zadošča oziroma nedopustno uvaja objektivno odgovornost pravne osebe za storjeni prekršek.

7. Vrhovno sodišče je tako zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki ter odločbo prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo O., d. o. o., ustavilo. Zaradi ugotovljene kršitve materialnega zakona Vrhovno sodišče ni presojalo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 8. V skladu s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1 bremenijo stroški ustavljenega postopka proračun.