Jedro

Ni mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje da zato, ker je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek in se bo tekom postopka unovčevala stečajna masa, zaradi česar bo (oziroma je že) tožena stranka z dejavnostjo prenehala, plačilo sodne takse "ne bo ogrozilo njene dejavnosti".

Pri odločanju o predlogu za oprostitev ali odlog plačila sodne takse je potrebno upoštevati tudi to, da pravne osebe v stečajnih postopkih zavezujejo glede plačevanja stroškov posebna pravila, določena v ZFPPIPP in da njihove prilive predstavljajo predvsem zneski od unovčenja premoženja, iz katerih stečajni dolžnik financira stroške stečajnega postopka, vključno s sodnimi taksami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke z dne 31.3.2022 v zvezi z njegovo dopolnitvijo z dne 19.4.2022 za oprostitev plačila sodne takse, podredno predlog za odlog plačila sodne takse za postopek s pritožbo.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožena stranka zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na podlagi poročila stečajnega upravitelja ugotovilo, da je stanje na fiduciarnem računu tožene stranke na dan 31.3.2022 7.167,57 EUR, da stroški znašajo 645,53 EUR in da ima tožena stranka premoženje v višini 7.000,00 EUR, kar zadošča za takojšnje plačilo sodne takse v celotni višini v enkratnem znesku.

5. Utemeljeno pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je sicer povzelo njene navedbe: da mora pred kakršnimikoli plačili z bančnega računa v skladu z osmim odstavkom 233. člena ZFPPIPP - Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, najprej vrniti založeni predujem (2.281,11 EUR, sklep o dolžnosti vrnitve z dne 19.4.2022) in da je že pred vložitvijo pritožbe (v zvezi s katero predlaga oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse) imela zapadle neporavnane obveznosti, ki so časovno dospele pred njeno vložitvijo, da pa se o njih ni opredelilo.

6. Drži ugotovitev sodišča prve stopnja, da so sodne takse v pravdnih postopkih v zvezi s stečajnim postopkom del stroškov stečajnega postopka in da v enaki meri ogrožajo izvedbo stečajnega postopka in poplačilo upnikov kot drugi stroški stečajnega postopka. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, ne obstoji noben predpis, ki bi opravičeval oprostitev plačila sodne takse zgolj zato, ker je bil nad pravdno stranko začet stečajni postopek. Odločitev o oprostitvi teh stroškov temelji zgolj na presoji okoliščin konkretne osebe o tem, da nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti, ne da bi bilo ogroženo njeno nadaljnje poslovanje. Sodno takso je torej treba plačati enako kot ostale stroške stečajnega postopka, vendar pa obstaja možnost, da je pod določenimi pogoji stranka te obveznosti lahko oproščena oz. je njena izpolnitev razdeljena na več obrokov ali pa je odložena.

7. Ni pa mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje da zato, ker je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek in se bo tekom postopka unovčevala stečajna masa, zaradi česar bo (oziroma je že) tožena stranka z dejavnostjo prenehala, plačilo sodne takse „ne bo ogrozilo njene dejavnosti“.

8. Pri odločanju o predlogu za oprostitev ali odlog plačila sodne takse je potrebno upoštevati tudi to, da pravne osebe v stečajnih postopkih zavezujejo glede plačevanja stroškov posebna pravila, določena v ZFPPIPP in da njihove prilive predstavljajo predvsem zneski od unovčenja premoženja, iz katerih stečajni dolžnik financira stroške stečajnega postopka, vključno s sodnimi taksami.

9. Tožena stranka je v svojem predlogu navedla, da nima sredstev za plačilo sodne takse, ima pa še neunovčeno premoženje (opredmetena osnovna sredstva, ovrednotena na 18.500,00 EUR, del katerih je bil že unovčen), za katerega še potekajo postopki prodaj. Pojasnila je, da sicer stanje denarnih sredstev na njenem transakcijskem računu na dan 15.4.2022 znaša 7.167,57 EUR, ob tem pa je potrebno upoštevati, da mora vrniti založeni predujem za začetek postopka v znesku 2.281,11 EUR, njene že zapadle neporavnane obveznosti na dan 31.3.2022 znašajo 3.376,29 EUR, poleg tega pa stečajnemu upravitelju pripadajo še nadomestila za otvoritveno poročilo in preizkus terjatev v višini najmanj 2.946,12 EUR. Pojasnila je, da navedene obveznosti dolžnika presegajo znesek na transakcijskem računu, stroški pa bodo v nadaljevanju postopka še nastajali in dodatno povečevali obveznost tožene stranke. Zaradi navedenega bi bilo s plačilom sodne takse ovirano nadaljevanje stečajnega postopka.

10. Pritožnica navaja, da je v skladu s pravili glede plačila stroškov stečajnega postopka najprej poplačala že zapadle obveznosti (3.376,29 EUR), predvsem pa vrnila predujem (2.281,11 EUR). Iz pritožbenih navedb izhaja, da je na računu 2.6.2022 imela še znesek 2.765,77 EUR, kar bi sicer zadostovalo za plačilo celotne sodne takse, vendar pa višje sodišče soglaša s pritožbo, da bi bilo zaradi tako nizkega zneska ogroženo nadaljevanje stečajnega postopka, saj ne bi bilo mogoče poravnavati v vmesnem času nastalih stroškov stečajnega postopka.

11. Postopek unovčenja premoženja stečajnega dolžnika še poteka, to pa pomeni, da bo naknadno unovčeno njegovo premoženje, ki bo prešlo v splošno stečajno maso, iz katere se bo plačala sodna taksa. Sodišče prve stopnje je po oceni višjega sodišča sicer utemeljeno zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse, ni pa mogoče pritrditi drugemu delu izpodbijanega sklepa, v katerem je zavrnilo tudi predlog za odlog plačila sodne takse za postopek s pritožbo.

12. Višje sodišče sicer ocenjuje, da bi, glede na navedeno, bilo primerno taksno obveznost tožene stranke odložiti do takrat, ko bi unovčila dovolj premoženja in bi lahko poplačala svojo obveznost v celoti (predlagala je odlog za štiri mesece). Ker pa iz zadnjega poročila upravitelja (z dne 21.10.2022) izhaja, da je tožena stranka vnovčila že vse premoženje in razpolaga z dovolj denarnimi sredstvi za plačilo sodne takse (stanje na TRR znaša na dan poročanja 13.311,78 EUR), bi bil sklep o kakršnem koli odlogu plačila sodne takse namenjen le samemu sebi.

13. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).