Jedro

Tožena stranka (javni zavod - bolnišnica) ni imela podlage in pravice za enostransko urejanje oziroma določanje dodatnega letnega dopusta za delo s težko motenimi ali prizadetimi osebami, temveč je to vprašanje prepuščeno kolektivnim pogodbam. ZDR v 3. odstavku 8. člena namreč predvideva sprejem splošnega akta, s katerim delodajalec določa pravice, ki se v skladu z ZDR lahko urejajo v kolektivnih pogodbah, vendar pa tak splošni akt lahko sprejme le tisti delodajalec, pri katerem ni organiziranega sindikata in ob dodatnem pogoju, da se v njem določijo pravice, ki so za delavca ugodnejša kot to določa zakon oziroma kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca.

Odbor za razlago KPDZSVS je zavzel stališče, da se delavcu glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za intenzivno delo v polnem delovnem času s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami za 15 dni, kar pomeni, da se delavcem zaradi obremenitev letni dopust poveča za 15, 10, 5 ali 2 dni. Zavodu pa je prepuščeno, da določa delovna mesta, na katerih se taki pogoji dela pojavljajo, glede na intenziteto pa se določi povečan dopust iz tega naslova. Takšna razlaga posebnega organa, ki so ga ustanovile stranke kolektivne pogodbe, je na podlagi 11. točke prvega poglavja KPDZSVS obvezna in ima pravno moč kot razlagano določilo kolektivne pogodbe. Iz tega razloga je z internim aktom delodajalec lahko opredelil le delovna mesta, na katerih se opravlja delo z duševno motenimi ali prizadetimi osebami, kar je v obravnavanem primeru tudi storil. Delodajalec je namreč v 24. členu Pravilnika določil delovna mesta, kjer se opravlja delo s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami. Na podlagi tako določene stopnje obremenitve s strani delodajalca se zaposlenim na naštetih delovnih mestih za intenzivno delo v polnem delovnem času dopust glede na obvezno razlago Odbora letni dopust poveča za 15 dni, kar pomeni, da delodajalec ni imel podlage, da bi mimo določbe 5. točke 47. člena KPZZN in 5. točke 36. člena KPDZSVS v povezavi z razlago Odbora v 24. členu Pravilnika nepravilno določil manjše število dodatnega letnega dopusta (12 dni) za posamezna delovna mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam iz naslova dela s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami, poleg priznanega letnega dopusta za leto 2012, še vsaki tožeči stranki priznati dodatne tri dni letnega dopusta za leto 2012, v 8 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka ter da je dolžna tožečim strankam povrniti stroške sodnega postopka v skupnem znesku 1.319,64 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje, do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP, saj stališče Odbora za razlago kolektivne pogodbe z dne 18. 10. 1996, ki ga je priložila tožeča stranka ne predstavlja zavezujoče avtentične razlage po Zakonu o kolektivnih pogodbah ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP, ker je sodišče zmotno odmerilo nagrado na osnovi določil ZOdvT. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožečim strankam pa naloži plačilo do tedaj nastalih pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče zaključilo, da se upoštevaje razlago odbora KPDZSVS z dne 9. 9. 1996 dolžina letnega dopusta razlaga tako, da se delavcu glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za intenzivno delo s polnim delovnim časom z težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami za 15 dni, vsled navedenega pa je zaključilo, da je 24. člen Pravilnika o letnih dopustih z dne 31. 3. 2010, nezakonit. Nesporno je, da letni dopust urejata Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije - KPDZSVS in Kolektivna pogodba za zaposlene v zdravstveni negi - KPZZN. Prav tako drži, da KPZZN v 5. točki 47. člena določa, da delavcem glede na psihične obremenitve za intenzivno delo s polnim delovnim časom z težko motenimi in prizadetimi osebami pripada dodatnih 15 dni letnega dopusta. V 5. točki 36. člena KPDZSVS pa je predvideno, da se delavcu glede na psihične obremenitve za intenzivno delo s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami letni dopust poveča do 15 dni. Sodišče je pravno anomalijo utemeljilo z razlago Odbora za KPDZSVS z dne 18. 10. 1996 in pri tem izpostavilo, da je navedeno stališče odbora avtentično in zavezujoče, saj gre za s kolektivno pogodbo ustanovljen organ za avtentične razlage spornih določil. Stališče odbora z dne 18. 10. 1996 ni obvezna razlaga z zavezujočo pravno veljavnostjo. Avtentične razlage kolektivnih pogodb morajo biti namreč objavljene v Uradnem listu, saj samo z objavo v Uradnem listu lahko slednja doseže vsesplošno pravno veljavnost za stranke kolektivne pogodbe. Iz jezikovne razlage spornih določil kolektivne pogodbe je razvidno, da tožečim strankam pripada do 15 dni letnega dopusta. Tožena stranka tudi izpodbija odločitev o stroških postopka. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožeče stranke podajajo odgovor na pritožbo in v celoti prerekajo pritožbene navedbe ter navajajo, da je sodba sodišča prve stopnje po njihovi oceni zakonita in pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožečim strankam pripadajo dodatni 3 dnevi dopusta, pri čemer se je sklicevalo na določila KPDZSVS in KPZZN. Tožena stranka ne upošteva stališča Odbora za razlago KPDZSVS. V tej zvezi je namreč Odbor za razlago KPDZSVS dne 8. 10. 1996 glede citirane določbe sprejel razlago, da se delavcem glede na psihične obremenitve za delo s polnim delovnim časom s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami poveča letni dopust za 15 dni. Obe kolektivni pogodbi, ki veljata za stranke tega individualnega delovnega spora, torej dajeta tožnikom dodatnih 15 dni dopusta. Razlaga kolektivne pogodbe je obvezna za vse, za katere kolektivna pogodba velja. Ob tem je potrebno meniti tudi, da je že Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. X Pd 805/2010 z dne 3. 11. 2010, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. X Pdp 1434/2010 z dne 17. 3. 2011 ugotovilo, da je 24. člen Pravilnika o letnih dopustih tožene stranke z dne 31. 3. 2008 v nasprotju s KPDZSVS in KPZZN. Tako je tožena stranka s sprejemom novega pravilnika brez ustrezne pravne podlage želela obiti določila kolektivne pogodbe. Tako je ponovno kršila pravice delavcev s tem, da jim je priznala manj pravic, kot jim jih dajejo kolektivne pogodbe. Zmotna je tudi pritožbena graja tožene stranke glede odmere pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki so jih predložile tožeče stranke in tožena stranka ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna iz naslova dela s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami poleg priznanega letnega dopusta za leto 2012 priznati še dodatne 3 dni letnega dopusta za leto 2012. Tožena stranka je tožečim strankam z obvestilom direktorja z dne 30. 3. 2012 odmerila redni letni dopust po kriteriju za delo z duševno motenimi oziroma prizadetimi osebami v trajanju 12 dni. V nadaljevanju pa so tožeče stranke toženo stranko pozvale, da jim omogoči izrabo dodatnih 3 dni rednega letnega dopusta, pri čemer je direktor tožene stranke zavrnil takšen poziv z dopisom z dne 25. 5. 2012. Tožena stranka je navedla, da je 31. 3. 2010 direktor sprejel Pravilnik o letnih dopustih in v 24. členu določil, da se delavcu glede na psihične obremenitve, letni dopust poveča za intenzivno delo v polnem delovnem času z duševno motenimi oziroma duševno prizadetimi osebami, in da se za delo s težko motenimi ali prizadetimi osebami na oddelku za psihiatrijo, socialnim delavcem, kliničnim psihologom in drugim delovnim terapevtom letni dopust poveča za 12 dni, kot to določa 3. alinea 1. odstavka 1. točke 24. člena Pravilnika.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR) v 159. členu ureja trajanje letnega dopusta in sicer ima delavec pravico do letnega dopusta v posameznem koledarskem letu, ki ne more biti krajši kot 4 tedne, ne glede na to, ali dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. ZDR pa tudi v 160. členu določa, da daljše trajanje letnega dopusta, kot je določeno v prejšnjem členu, se lahko določi s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Med strankami v postopku ni bilo sporno, da pri toženi stranki veljata kolektivni pogodbi in sicer Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 s sprem. - KPDZSVS) in Kolektivna pogodba za zaposlene v zdravstveni negi (Ur. l. RS, št. 60/98 s sprem. - KPZZN). Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da nobena od strank ni zatrjevala, da pri toženi stranki ni organiziranega sindikata, pa tudi sicer iz izvedenih dokazov izhaja, da je direktor sprejel Pravilnik o letnih dopustih po predhodnem mnenju reprezentativnih sindikatov pri toženi stranki. Tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka ni imela podlage in pravice za enostransko urejanje oziroma določanje dni trajanja dodatnega letnega dopusta za delo s težko motenimi ali prizadetimi osebami, temveč je to vprašanje prepuščeno kolektivnim pogodbam. ZDR v 3. odstavku 8. člena namreč predvideva sprejem splošnega akta, s katerim delodajalec določa pravice, ki se v skladu z ZDR lahko urejajo v kolektivnih pogodbah, vendar pa tak splošni akt lahko sprejme le tisti delodajalec, pri katerem ni organiziranega sindikata in ob dodatnem pogoju, da se v njem določijo pravice, ki so za delavca ugodnejša, kot to določa zakon oziroma kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca.

KPZZN v 5. točki 47. člena jasno določa, da delavcem glede na psihične obremenitve za intenzivno delo v polnem delovnem času s težko duševno motenimi in prizadetimi osebami pripada dodatnih 15 dni letnega dopusta. V 5. točki 36. člena KPDZSVS pa je predvideno, da se delavcu glede na psihične obremenitve za intenzivno delo v polnem delovnem času z duševno motenimi oziroma duševno prizadetimi osebami v bolnišnicah, posebnih socialno varstvenih zavodih, socialno varstvenih zavodih za usposabljanje ter varstveno delovnih centrih, in sicer: - za delo s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami letni dopust poveča do 15 dni, - za delo s težje motenimi ali prizadetimi osebami letni dopust za 10 dni, - za delo z zmerno motenimi ali prizadetimi osebami za 5 dni, - za delo z lažje motenimi ali prizadetimi osebami za 2 dni.

Navedeno določilo je Odbor za razlago KPDZSVS (v nadaljevanju: Odbor) v stališču z dne 8. 10. 1996 razlagal tako, da se delavcu glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za intenzivno delo v polnem delovnem času s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami za 15 dni, kar pomeni, da se delavcem zaradi obremenitev letni dopust poveča za 15, 10, 5 ali 2 dni. Zavodu pa je prepuščeno, da določa delovna mesta, na katerih se taki pogoji dela pojavljajo, glede na intenziteto pa se določi povečan dopust iz tega naslova. Takšna razlaga posebnega organa, ki so ga ustanovile stranke kolektivne pogodbe, je na podlagi 11. točke prvega poglavja KPDZSVS obvezna in ima pravno moč kot razlagano določilo kolektivne pogodbe. Z navedeno razlago je bila dosežena enotna uporaba določb kolektivne pogodbe glede dolžine trajanja dodatnega letnega dopusta za vse uporabnike, tudi za toženo stranko. Iz tega razloga je z internim aktom delodajalec lahko opredelil le delovna mesta, na katerih se opravlja delo z duševno motenimi ali prizadetimi osebami, kar je v obravnavanem primeru tudi storil. Delodajalec je namreč v 24. členu Pravilnika določil delovna mesta na Oddelku za psihiatrijo, kjer se opravlja delo s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami. Na podlagi tako določene stopnje obremenitve s strani delodajalca se zaposlenim na naštetih delovnih mestih za intenzivno delo v polnem delovnem času dopust glede na obvezno razlago Odbora letni dopust poveča za 15 dni, kar pomeni, da delodajalec ni imel podlage, da bi mimo določbe 5. točke 47. člena KPZZN in 5. točke 36. člena KPDZSVS v povezavi z razlago Odbora v 24. členu Pravilnika nepravilno določil manjše število dodatnega letnega dopusta (12 dni) za posamezna delovna mesta. Tako tožena stranka ni imela nobene podlage, da bi mimo določbe 5. točke 47. člena KPZZN in 5. točke 36. člena KPDZSVS določila v pravilniku manjše število letnega dopusta za tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče ob navedenem izrecno poudarja, da je navedeno odločitev sprejelo tudi iz razloga, ker mora sodišče v enakih ali podobnih sporih soditi enako. Enotna in ustaljena sodna praksa je namreč pogoj, da se strankam zagotavlja pravna varnost za vse udeležence postopkov. O navedenem pravnem vprašanju pa je pritožbeno sodišče že odločalo in to v kolektivnem delovnem sporu opr. št. X Pdp 1434/2010 z dne 17. 3. 2011, kjer je bila nasprotna udeleženka prav tožena stranka.

Glede odmere stroškov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da na strani tožnikov nastopa sedem tožnikov in tako po določilih Zakona o Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT) ob tarifni postavki 3100 ter 3102 potrebno upoštevati tarifno postavko 1200, ki predvideva povišanje nagrade za količnik 0,3 za vsako dodatno odvetnikovo stranko, pri čemer vsota vseh povišanj ne sme prekoračiti količnika 2. Glede na navedeno, ker je tožnikov sedem, je pravilna odmera po količniku 2,0, torej je sodišče pravilno odmerilo potrebne stroške postopka na podlagi določil 154. člena in 155. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožniki pa iz razloga, ker njihov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.