Jedro

Ker je oškodovanec ob jasnem vremenu, normalnem prometu ter suhem vozišču, ob postavljeni prometni signalizaciji, čez jasno viden rob odrezanega asfalta pripeljal z neprilagojeno hitrostjo, je njegov soprispevek k nastali škodi v višini 50%.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in izpodbijana sodba v ugodilnem delu spremeni tako, da je tožena stranka tožeči dolžna plačati znesek 718,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.8.2007 dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 1.436,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.8.2007 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.504,50 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa kot neutemeljen zavrnilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da zavarovanec tožene stranke (C. p. K.) ni z ustrezno prometno signalizacijo označil izvajanja obnovitvenih del na cesti Gozd Martuljek Podkoren (krivdna odgovornost), v posledici česar je tožniku nastala škoda (poškodba prednjega platišča kolesa motorja, ki ga je vozil tožnik) v dosojeni višini, in sicer zaradi udarca kolesa motorja v strojno odrezan rob asfaltnega vozišča z višinsko razliko 5 do 7 cm kljub vožnji v okvirih dovoljenja hitrosti.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodba pomanjkljiva, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, kajti sodišče se je pri odločitvi oprlo na nezatrjevana dejstva. Tožba se je namreč opirala na napačno pravno podlago (pravila o objektivni odgovornosti), kar je imelo za posledico neustrezno trditveno podlago glede protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Sodišče je kot podlago upoštevalo neustrezno prometno signalizacijo, pri čemer gre pri tem za vprašanje protipravnosti, to pa mora dokazati tožnik. In ker trditev o protipravnosti ni bilo, sodišče tega ne bi smelo upoštevati. Sodišče je tudi enostransko presojalo izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke T. J., ni pa se opredelilo, zakaj je odločilo, da postavljena prometna signalizacija ni bila ustrezna. Ustreznost postavitve prometne signalizacije je potrebno presojati z vidika, ali je bil voznik primerno opozorjen na nevarnost na cesti in ali je torej navedeno oviro lahko pričakoval. Na možnost poškodbe vozišča, kar predstavlja tudi narebričena površina in prednji rob, ki nastane zaradi struganja asfalta, je opozarjal prometni znak „delo na cesti“, kar je potrdil tudi izvedenec. Na taki podlagi so vozniki lahko pričakovali tudi neravnine na vozišču, kot so bile v obravnavanem primeru. Temu pa pritrjuje tudi izpovedba tožnika. Iz razlogov sodbe tudi izhaja, da bi moral zavarovanec tožene stranke v konkretnem primeru postaviti še drug prometni znak, pri čemer pa navedeni znaki (I-8, I-9, ali I-10) predstavljajo le različne oblike neravnin, vse to pa je zajeto s prometnim znakom „delo na cesti“ (I-19) kar je povedal tudi izvedenec v zapisu, da za tem prometnim znakom lahko pričakujemo med drugim tudi poškodovano vozišče. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. V odgovoru navaja, da ne drži trditev tožene stranke o nenavajanju oziroma nedokazanosti protipravnosti ravnanja njene zavarovanke. Dejstvo je namreč, da je tožena stranka nepravilno označila razmere na cesti, tožeča stranka pa je zatrjevala, da bi tožena stranka morala del pasu zapreti. Na način, kot je zavarovanec tožene stranke označil stanje ceste, tožnik ni mogel pričakovati, da bo naletel na oviro, na kakršno je naletel. Take trditve je podkrepil tudi sodni izvedenec in zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Neutemeljena je tudi trditev, da je izvedenec odločitev o temu, ali je bilo delo na cesti ustrezno označeno, prepustil sodišču. Iz mnenja izvedenca jasno izhaja, kakšna signalizacija bi bila ustrezna in kaj pomeni signalizacija, kot je bila na kraju dogodka postavljena. Glede na stanje delovišča, postavljeni prometni znaki niso bili ustrezni. Glede različnih prometnih znakov pa je dejstvo, da znaki ne opozarjajo na enako nevarnost, kar je ustrezno opisal izvedenec.

Pritožba je delno utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je zaradi protispisnosti povsem neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke o neobstoju tožbenih trditev glede protipravnega ravnanja zavarovanke tožene stranke z neustrezno označitvijo delovišča na cesti s prometno signalizacijo. Ne le, da take trditve izhajajo smiselno iz tožbenih trditev, temveč neposredno izhajajo tudi iz tožbi priloženega izvedenskega mnenja J. V., ki ga je potrebno upoštevati kot trditve tožeče stranke in ne kot izvid in mnenje izvedenca (to je kot dokaz). Protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke (opustitev dolžne skrbnosti) pa je sodišče prve stopnje utemeljilo ne le z ugotovitvami izvedenca cestnoprometne stroke T. J., temveč še posebej z ugotovitvijo da 89. člen Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah v zvezi s 3. odstavkom 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) nalaga zavarovancu tožene stranke, da mora biti prometna signalizacija in prometna oprema na javnih cestah načrtovana in postavljena tako, da jo bodo udeleženci v cestnem prometu zlahka in pravočasno opazili in dojeli njen pomen ter da se bodo na podlagi postavljene prometne signalizacije in prometne opreme cest ravnali v skladu s pomenom oziroma zahtevami, ki so določene s posamezno prometno signalizacijo. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno podprto ugotovitvijo o neustrezno označenem vozišču (delovišču) – prometno signalizacijo, nujno potrebno za preprečitev obravnavane škode – ob ugotovljenem dejstvu, da bi tožnik tudi pri bistveno nižji hitrosti od 40 km na uro ob obstoječi prometni signalizaciji utrpel enake poškodbe (vsaka hitrost, višja od 10 km na uro, bi lahko v obravnavanem primeru povzročila poškodbo platišča).

Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo uveljavljanega soprispevka tožnika zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo glede na obstoječo prometno signalizacijo in pričakovanost navedene ovire (prečni rob, ki je nastal zaradi struganja asfalta), na kar je opozarjal prometni znak „delo na cesti“, kot tudi vidnost ovire. Po 171. členu Obligacijskega zakonika (OZ) z naslovom „Deljena odgovornost“ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (1. odstavek); sodišče prisodi odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera, kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja (2. odstavek). Upoštevajoč, da je do škodnega dogodka prišlo 11.9.2006 okrog 14.00 ure ob jasnem vremenu, normalnem prometu ter suhem vozišču, kot tudi upoštevajoč obstoječo prometno signalizacijo (prometna znaka „delo na cesti“ ter omejitev hitrosti na 40 km/h in drugo signalizacijo), je bil tožnik ob jasno vidnem robu odrezanega asfalta (glej fotografije v spisu) evidentno premalo previden in pazljiv pri vožnji na navedenem odseku ceste, na katerem je potekalo delo (vožnji preko opisanega odrezanega roba asfalta), zaradi česar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ob navedenih dejanskih okoliščinah ni upoštevalo soprispevka tožnika k nastali mu škodi, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je soprispevek tožnika v višini 50% (½). Na podlagi pete alineje 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožena stranka tožeči dolžna plačati zgolj polovico po sodišču prve stopnje dosojene odškodnine, to je polovico zneska 1.436,22 EUR, kar znaša 718,11 EUR s pripadki. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (glede polovice dosojene odškodnine).

Na podlagi 1. in 2. odstavka 165. člena v zvezi s 2. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče glede vseh pravdnih stroškov odločilo, da jih pravdni stranki krijeta vsaka svoje, upoštevajoč pri tem tako uspeh v pravdi, višino nastalih stroškov, stroške pritožbenega postopka, kot tudi nepotrebnost pritožbenih stroškov tožeče stranke.