Jedro

V pogodbi o pristopu k dolgu je bilo izrecno določeno, da tožeča stranka pristopa k dolgu dolžnika po Kreditni pogodbi (prvi odstavek 2. člena) in da bo plačevala obveznosti po Kreditni pogodbi v istih rokih, pod istimi pogoji in v isti višini, kot veljajo za dolžnika (tretji odstavek 2. člena). Ni šlo torej za vzpostavitev samostojne, od dolžnice neodvisne obveznosti, kot to protispisno trdi pritožnica, pač pa ravno nasprotno – obveznosti tožeče stranke so lahko le takšne, kot veljajo za dolžnico. To je nenazadnje tudi glavna značilnost pogodbe o pristopu k dolgu, saj se z njo tretji upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika (prim. 432. člen Obligacijskega zakonika). V predmetni zadevi pa ni sporno, da upnik (tožena stranka) nasproti dolžnici ni imela terjatve na plačilo stroškov priglasitve terjatve v stečajnem postopku. Torej je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ne more imeti niti do tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 554,21 EUR nadomesti z zneskom 485,13 EUR.

II. Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 777,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka) ter ji v roku 8 dni povrne 554,21 EUR pravdnih stroškov s pripadki (III. točka izreka). Obstoja terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 777,13 EUR ni ugotovilo (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper III. točko izreka sodbe in sicer v delu, v katerem ji stroški niso bili priznani, se je pritožila tožeča stranka iz razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču je predlagala, da III. točko izreka sodbe spremeni tako, da ji prizna celotno priglašeno nagrado za odsotnost iz pisarne in izdatke oziroma, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Ker se pritožba tožeče stranke nanaša na stroške postopka, ki v izpodbijanem delu ne presegajo 800 EUR, se pritožba tožeče stranke ni vročala toženi stranki v odgovor (prvi odstavek 366. člena ZPP).

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. V predmetni zadevi je tožena stranka kot upnica s samostojno podjetnico A. - M.R., s. p. (v nadaljevanju dolžnica) dne 29. 3. 2007 sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 000/07 (v nadaljevanju Kreditna pogodba) po kateri je dolžnica prejela kredit v znesku 100.000,00 EUR. Tožeča stranka je nato s toženo stranko in dolžnico dne 11. 7. 2008 sklenila pogodbo o pristopu k dolgu, na podlagi katere je tožeča stranka pričela odplačevati obveznosti dolžnice po Kreditni pogodbi in kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Sporno pa je bilo, ali je tožena stranka iz računa tožeče stranke upravičeno prenesla sredstva v vtoževani višini. Tožena stranka je namreč trdila, da si je s tem na podlagi 2. člena Kreditne pogodbe poplačala stroške, ki jih je imela s prijavo terjatve v postopku osebnega stečaja nad dolžnico. Po oceni tožeče stranke pa tega stroška ni dolžna kriti, zato je bila tožena stranka s pobotanjem te terjatve s sredstvi na računu tožeče stranke neupravičeno obogatena.

8. Sodišče prve stopnje je (v relevantnem delu za odločanje o pritožbi) ugotovilo, da je na podlagi 2. člena Kreditne pogodbe dolžnica dolžna plačati toženi stranki vse stroške, ki bi ji nastali zaradi neizpolnjevanja obveznosti dolžnice po tej pogodbi, kot tudi stroške eventualne izterjave. Po presoji sodišča prve stopnje je vsebina citiranega člena zastavljena široko, tako da bi bilo medenj mogoče umestiti več različnih stroškov. Vendar se je v konkretnem primeru nad dolžnico začel postopek osebnega stečaja. Po določbi 129. člena ZFPPIPP pa mora vsak upnik v postopku zaradi insolventnosti sam kriti svoje stroške, med katere sodijo tudi stroški prijave terjatve. Pomeni, da ta strošek toženi stranki kot upnici v stečajnem postopku, v primeru, da bi ga prijavila, ne bi bil priznan. Zato tudi dogovor, da bi dolžnica toženi stranki pokrila stroške prijave terjatve v stečajnem postopku, ni mogoč. Ker torej ti stroški v 2. členu Kreditne pogodbe niso (ne morejo biti) vsebovani, po oceni sodišča prve stopnje tudi ne morejo bremeniti tožeče stranke kot pristopnice k dolgu.

9. Tožena stranka v pritožbi trdi, da se je s podpisom pogodbe o pristopu k dolgu med pravdnima strankama vzpostavilo novo, od dolžnice neodvisno razmerje, zato je tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti stroške izterjave, četudi k plačilu teh stroškov dolžnica ni zavezana. Po presoji višjega sodišča je takšno stališče pritožnice materialnopravno zmotno. V pogodbi o pristopu k dolgu (A3) je bilo namreč izrecno določeno, da tožeča stranka pristopa k dolgu dolžnika po Kreditni pogodbi (prvi odstavek 2. člena) in da bo plačevala obveznosti po Kreditni pogodbi v istih rokih, pod istimi pogoji in v isti višini, kot veljajo za dolžnika (tretji odstavek 2. člena). Ni šlo torej za vzpostavitev samostojne, od dolžnice neodvisne obveznosti, kot to protispisno trdi pritožnica, pač pa ravno nasprotno – obveznosti tožeče stranke so lahko le takšne, kot veljajo za dolžnico. To je nenazadnje tudi glavna značilnost pogodbe o pristopu k dolgu, saj se z njo tretji upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika (prim. 432. člen Obligacijskega zakonika). V predmetni zadevi pa ni sporno, da upnik (tožena stranka) nasproti dolžnici ni imela terjatve na plačilo stroškov priglasitve terjatve v stečajnem postopku. Torej je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ne more imeti niti do tožeče stranke. In da mora, ker si je ta strošek neupravičeno pobotala s sredstvi na računu tožeče stranke, vtoževani znesek vrniti tožeči stranki. Višje sodišče je zato pritožbo tožene stranke v I. in II. točki izreka zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala v celoti, čeprav v III. točki izreka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Višje sodišče je zato v tem delu napravilo uraden preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki kot potrebne priznalo potne stroške njenega odvetnika na relaciji Sežana – Ljubljana – Sežana v višini 58,46 EUR (skupaj z 22% DDV 71,32 EUR). Kot potrebni stroški za pravdo se namreč ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kar velja za konkretni primer (prim. tudi VSL II Cp 746/2015, VSL I Cpg 1883/2014, VSL Cpg 1949/92). Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave Republike Slovenije sicer izhaja pravica do zastopanje po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka torej ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP (tudi sicer tožeča stranka ni pojasnila razloga za izbiro ravno konkretnega odvetnika). Iz enakega razloga višje sodišče tudi ni sledilo pritožbi tožeče stranke, kjer se zavzema, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati strošek po četrtem odstavku 6. člena OD (tj. urnino zaradi odsotnosti iz pisarne).

11. Je pa pritožba tožeče stranke utemeljena v delu, kjer opozarja, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati priglašene materialne stroške v pavšalnem v pavšalnem znesku 2% od skupne vrednosti storitve. Ta (pravilno priglašen) strošek je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, kar pa je višje sodišče samo saniralo tako, da je tožeči stranki ob upoštevanju, da vrednost storitve znaša 200 točk, samo priznalo 1,84 EUR (oziroma 2,24 EUR z 22 % DDV) pavšalnih materialnih stroškov (saj zanje obstoji pravna podlaga v 11. členu OT).

12. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 554,21 EUR nadomestilo z zneskom 485,13 EUR (554,21 EUR – 71,32 EUR + 2,24 EUR). V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

13. Pravdni stranki sta s pritožbo uspeli le v sorazmerno majhnem delu, odgovor na pritožbo tožene stranke pa tudi ni v ničemer prispeval k sprejeti odločitvi. Višje sodišče je zato odločilo, da vsaka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).