Jedro

Za odgovor na vprašanje, ali je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, je treba v vsakem konkretnem primeru ugotoviti in presoditi okoliščine, povezane z odnosom do oškodovancev, načinom ravnanja z njimi in pogoji, katerim so bili izpostavljeni, ter druge okoliščine, ki so značilne za primer. Šele na podlagi tako ugotovljenih okoliščin in ob upoštevanju načina storitve kaznivih dejanj ter osebnih lastnosti obdolženca je omogočeno zanesljivo sklepanje, da nevarnost ponovitve teh kaznivih dejanj pomeni ogrožanje varnosti ljudi.

Izrek

Zahtevi zagovornika obd. B.G. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora razveljavi.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 24.05.2002 po določbi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obd. B.G. do 11.06.2002 do 06.49 ure iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 04.06.2002 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik D.P. iz K., je dne 16.07.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa razveljavi in pripor odpravi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker meni, da sklepa nimata razlogov o tem, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Iz obrazložitve zahteve pa izhaja, da se ne strinja z razlogi sodišča, s katerimi to utemeljuje neizogibno potrebnost pripora za varnost ljudi. Očitana kršitev ni podana, saj je sodišče navedlo razloge, zaradi katerih je podaljšanje pripora zoper obdolženca neogibno potrebno za varnost ljudi. Sodišče je to obrazložilo z načinom storitve očitanih kaznivih dejanj, med katerimi je intenzivnost prehodov in število organizirano prepeljanih oseb v kratkem času. Obrazložilo je tudi, kaj predstavlja pojem varnost ljudi ter se opredelilo do sorazmernosti med ogroženo varnostjo ljudi in posegom v obdolženčeve pravice.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 201. člena ZKP se sme zoper določeno osebo odrediti pripor, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če je podan kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke te določbe. Nadaljni pogoj za takšno odločitev je, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma za potek postopka. Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP obsega med drugim sklep o odreditvi pripora tudi razloge o tem, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Navedeni zakonski pogoji veljajo tudi za sklepe o podaljšanjih pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa sicer navedlo, da storitev kaznivih dejanj v združbi, ki je najhujša oblika udeležbe več oseb pri izvrševanju kaznivih dejanj, intenzivnost prehodov in število prepeljanih oseb v kratkem časovnem obdobju ter možnost hitrega in dobrega zaslužka pri organizirani ilegalni imigraciji izkazujejo, da je pripor neogibno potreben, da se zavaruje življenje in varnost ljudi. Pritožbeno sodišče pa je tem razlogom dodalo, da predstavlja napad na varnost ljudi tudi napad na njihovo premoženje, vsekakor pa tudi napad na javni red in mir oziroma o varnosti ljudi ne bi mogli govoriti, v kolikor bi država tolerirala kršitev pravnih in moralnih norm, ki veljajo med občani. Po njegovi oceni s prvostopnim sklepom ugotovljene okoliščine predstavljajo napad na to varovano dobrino, hkrati pa izkazujejo tudi neogibno potrebnost pripora in je tako podano sorazmerje med ogroženostjo varnosti ljudi in nevarnostjo ponavljanja na eni strani ter posegom v obdolženčeve pravice na drugi strani.

Okoliščine, ki jih izpodbijani pravnomočni sklep ugotavlja, dajejo zanesljivo podlago za sklepanje, da je pri obdolžencu podana visoka stopnja realne nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, ne pa tudi za zaključek, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi. To pomeni, da morajo biti poleg okoliščin, s katerimi je utemeljen obstoj tega pripornega razloga, ugotovljene in obrazložene še druge posebne okoliščine, ki neposredno kažejo na ogrožanje varnosti ljudi glede na to, da narava obravnavanih kaznivih dejanj sama po sebi ne zadostuje za sklepanje v tej smeri, saj bi bil pripor za takšna dejanja potem praktično obvezen. Zato je potrebno v vsakem konkretnem primeru ugotoviti in presoditi okoliščine, povezane z odnosom do oškodovancev, načinom ravnanja z njimi in pogoji, katerim so bili izpostavljeni, ter druge okoliščine, ki so lahko značilne za primer. Šele na podlagi tako ugotovljenih okoliščin in ob upoštevanju načina storitve kaznivih dejanj ter osebnih lastnosti obdolženca, je omogočeno zanesljivo sklepanje, da nevarnost ponovitve teh kaznivih dejanj pomeni ogrožanje varnosti ljudi in ob uporabi načela sorazmernosti presojo, ali je pripor neogibno potreben za odvrnitev takšne nevarnosti, ali pa je to možno doseči tudi z odreditvijo katerega od milejših ukrepov.

Ker napadeni pravnomočni sklep ne vsebuje razlogov o neogibnosti podaljšanja pripora za varnost ljudi, je treba pritrditi stališču zagovornika obd. B.G., da je zaradi pomanjkanja razlogov o tem odločilnem dejstvu podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in pravnomočni sklep o podaljšanju pripora obd. B.G. razveljavilo (1. odstavek 426. člena ZKP). Pri tem ni odločilo, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev, ker je bil z napadenim sklepom pripor zoper obdolženca podaljšan do 11.06.2002. Po poteku tega roka pa je sodišče moralo znova odločati o priporu.