Jedro

Namen 60. čl. ZSR (ki ga je v konkretnem primeru potrebno uporabiti za presojo o utemeljenosti odklonitve zahteve za nakup stanovanja - 2. odst. 128. čl. SZ) je bil, da imetnik stanovanjske pravice skupaj z uporabniki ne zaseda tujega stanovanja, če ima na razpolago primerno lastno stanovanje. Zato so bili podani pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja ne le, če je bila stanovanjska hiša v lasti imetnika stanovanjske pravice, ampak tudi tedaj, če je bila v lasti uporabnika stanovanja.

Zatrjevani način uporabe spornega stanovanja (telefoniranje in prenočevanje v njem dva do trikrat mesečno) ne pomeni rednega zadovoljevanja stanovanjskih potreb v njem. Zato sta sodišči pravilno presodili, ko sta šteli, da nasprotna toženka spornega stanovanja ne uporablja v smislu ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz tožbe, s katerim je tožeča stranka uveljavljala sklenitev prodajne pogodbe po SZ za dvosobno stanovanje. Tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe pa je ugodilo in nasprotni toženi stranki naložilo izpraznitev omenjenega stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem, ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču smiselno predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijani sodbi tako spremeni, da ugodi tožbenemu zahtevku iz tožbe in zavrne zahtevek iz nasprotne tožbe. V reviziji vztraja pri trditvi, da ob zahtevi za nakup spornega stanovanja ni bila lastnica stanovanjske hiše. Lastnik hiše je bil njen mož. Tudi sklicevanje na 51. čl. ZZZDR ni pravilno. SZ namreč možnost odklonitve prodaje stanovanja veže na dejstvo, da je imetnik stanovanjske pravice lastnik oz. solastnik stanovanjske hiše ali drugega stanovanja, pri tem pa ne omenja lastništva ožjih sorodnikov. Ne strinja se nadalje tudi s stališčem, da je trajno prenehala uporabljati stanovanje. Meni, da sporno stanovanje še vedno uporablja, zato ker ima v njem telefon in ker v njem njamanj dva do trikrat mesečno prespi zaradi opravljanja popoldanske službe.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Namen 60. čl. ZSR (ki ga je v konkretnem primeru potrebno uporabiti za presojo o utemeljenosti odklonitve zahteve za nakup stanovanja - 2. odst. 128. čl. SZ) je bil, da imetnik stanovanjske pravice skupaj z uporabniki ne zaseda tujega stanovanja, če ima na razpolago primerno lastno stanovanje. Zato so bili podani pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja ne le, če je bila stanovanjska hiša v lasti imetnika stanovanjske pravice, ampak tudi tedaj, če je bila v lasti uporabnika stanovanja. Trditev, češ da revidentka ni lastnica stanovanjske hiše, temveč je lastnik njen mož, tako ne more biti uspešna.

Prav tako sta sodišči že pravilno obrazložili, zakaj zatrjevana uporaba spornega stanovanja po avgustu 1991 ne more vplivati na drugačno odločitev glede tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe. Za ohranitev stanovanjske pravice ter z njo povezanih upravičenj je bilo po ZSR potrebno redno zadovoljevanje stanovanjskih potreb v dodeljenem stanovanju. Takšen način uporabe je bil za imetnika stanovanjske pravice ne le pravica, temveč tudi dolžnost (2. odst. 1. čl. ZSR). Zatrjevani način uporabe spornega stanovanja (telefoniranje in prenočevanje v njem dva do trikrat mesečno) pa ne pomeni rednega zadovoljevanja stanovanjskih potreb v njem. Zato sta sodišči pravilno presodili, ko sta šteli, da nasprotna toženka spornega stanovanja ne uporablja v smislu ZSR. Tudi odločitev o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe je tako materialnopravno pravilna (58. čl. ZSR, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 2. odst. 159. čl. SZ).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).