Jedro

Nepremičnine, ki je neločljiv sestavni del sredstev s področja energetike, ni mogoče vrniti v naravi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, št. U 1152/97-15 z dne 1.6.1999, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče zoper odločbo tožene stranke z dne 24.4.1997, s katero sta bili zavrnjeni pritožbi vlagatelja zahteve za denacionalizacijo K.A. in tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L. z dne 11.1.1996. Z njo je bilo odločeno, da se upravičenki v denacionalizacijskem postopku K.T. vrne lastninska pravica na parc. št. 3228/1 poslovna stavba v izmeri 261 m2 in dvorišče v izmeri 510 m2, parc. št. 3228/2 dvorišče v izmeri 171 m2, parc. št. 3228/3 funkcionalni objekt v izmeri 15 m2 in dvorišče v izmeri 13 m2, parc. št. 3228/4 funkcionalni objekt v izmeri 26 m2 in dvorišče v izmeri 106 m2, vl. št. 281 k.o. Č., na katerih ima pravico uporabe KIK P., M.S., ki so bile nacionalizirane na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48) z odločbo z dne 16.2.1956 Tajništva za splošne zadeve in proračun OLO M.S. (1. točka izreka); da po pravnomočnosti navedene prvostopne odločbe Okrajno sodišče v Lendavi po uradni dolžnosti vknjiži lastninsko pravico v korist upravičenke (2. točka izreka); da se parc. št. 3228/2, 3228/3 in 3228/4 ne vrnejo v neposredno posest, ampak ostanejo v uporabi zavezanca za vrnitev Kmetijske zadruge L. z.o.o., vendar le za dobo, ki ne more biti daljša, kot do 8.12.1998 (3. točka izreka); da znaša vrednost premoženja, vrnjenega upravičenki z vrnitvijo lastninske pravice, 438.012.30 DEM v tolarski protivrednosti (4. točka izreka); da se postavi za skrbnika za poseben primer K.A. (5. točka izreka), da se zahtevek za odškodnino iz naslova nezmožnosti vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja zavrne (6. točka izreka) ter da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (7. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ter da je tožena stranka odgovorila na vse pritožbene ugovore. Navaja, da je tožeča stranka šele dne 9.6.1997 pooblastila odvetnika I.V. za zastopanje. Zato zavrača ugovor o bistveni kršitvi določb postopka, ker poročilo iz 2. odstavka 65. člena ZDen ni bilo vročeno odvetniku, temveč neposredno zavezanki.

Čeprav je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo med postopkom zahteval neprimerno obliko denacionalizacije (vrnitev nepremičnin v prvotnem stanju) je prvostopni upravni organ v skladu s prvotno danim zahtevkom in v skladu z določbami ZDen pravilno odločil, da se nepremičnine vrnejo upravičenki v last, del zahtevka, ki je presegel okvir možnih oblik denacionalizacije po ZDen, pa je utemeljeno zavrnil. Zato sodišče zavrača ugovor o bistveni kršitvi določb postopka, ker organ prve stopnje ni odločil v mejah postavljenega zahtevka, ter da vlagateljevega zahtevka ni mogoče izvršiti, in je zato odločba prvostopnega upravnega organa nična.

Upravni organ prve stopnje je svojo odločitev glede vrednosti nepremičnin, ki so predmet vračila, oprl na mnenje izvedenca gradbene stroke. Tožeča stranka kot zavezanka v denacionalizacijskem postopku niti v upravnem postopku niti v tožbi v upravnem sporu ni navedla konkretnih razlogov in ni utemeljila svojih dvomov v pravilnost izvedenskega mnenja. Zato sodišče zavrača ugovor, da bi bilo potrebno zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja glede vrednosti nepremičnin izvedenca gradbene stroke tudi neposredno zaslišati.

Določbi 2. odstavka 22. člena ZDen, na katero je svojo odločitev oprl prvostopni upravni organ ter 20. člena ZDen sta v vsebinsko povezanem odnosu. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, po katerem bi morala upravna organa svojo odločitev opreti na določbo 20. člena navedenega zakona ter odločiti, da se upravičenki v denacionalizacijskem postopku obravnavane nepremičnine ne vrnejo v last oziroma posest. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da je odvetnika pooblastila za zastopanje že v upravnem postopku. Oba upravna organa sta ga štela za njenega pooblaščenca ter le njemu vročila svoji odločbi. Zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pooblastila odvetnika za zastopanje šele dne 9.6.1997. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je vlagatelj v denacionalizacijskem postopku postavil pravilni zahtevek. Dne 29.8.1995 je zahteval vrnitev nepremičnin v naravi v prvotnem stanju, kar je v nasprotju z določbami ZDen. ZDen namreč ne določa, da bi moral zavezanec za vrnitev opraviti kakšna dejanja. Po določbi 72. člena ZDen so izključeni tudi vsi odškodninski zahtevki do uveljavitve zakona. Vendar pa tak vlagateljev zahtevek ne pomeni odškodninskega zahtevka. Zato ga ni mogoče izvršiti, prvostopna upravna odločba pa je nična.

V zapisniku je dne 29.8.1995 navedla okoliščine, zaradi katerih je potrebno izvedenca gradbene stroke neposredno zaslišati. Ker ta ni bil zaslišan, je ostalo dejansko stanje glede vrednosti obravnavanih nepremičnin nepopolno ugotovljeno.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ vrnil upravičenki parcelo št. 3228/3 v izmeri 15 m2 in dvorišče 13 m2 (transformatorsko postajo), čeprav gre za objekt, ki je sestavni del omrežja s področja energetike in je po zakonu izvzet iz privatizacije (19. člen ZDen).

Na parc. št. 3228/4 je z lastnimi sredstvi zgradila mostno tehtnico. Z vrnitvijo navedene nepremičnine bo bistveno okrnjena tehnološka funkcionalnost kompleksa zbiralnice grozdja. Z vrnitvijo parcele 3228/2 pa se toženi stranki onemogoča tudi dostop do zbiralnice in do mostne tehtnice. Zato meni, da je potrebno z zaslišanjem izvedencev kmetijske in finančne stroke ugotoviti, kako bo vrnitev navedenih nepremičnin vplivala na njeno poslovanje.

V postopku ni bila ugotovljena niti upoštevana vrednost investicije v mostno tehtnico glede na vrednost nepremičnine, ki se vrača v naravi. Zato tudi dvomi v pravilnost uporabe določbe 25. člena ZDen.

V zadevi gre za vrnitev nacionaliziranega podjetja. Ob vrnitvi to podjetje ne obstaja več v obliki, kot je bilo podržavljeno in tudi ne opravlja gospodarske dejavnosti kot samostojna pravna oseba, zato je z vračanjem navedenih nepremičnin kršena določba 34. člena ZDen.

Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, kar pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato predlaga da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka ter prizadete stranke (vlagatelji zahteve za denacionalizacijo) na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Utemeljen je ugovor tožeče stranke, da transformatorska postaja po določbah 19. člena ZDen predstavlja oviro, zaradi katere upravičenki premoženja ni mogoče vrniti v naravi. Po določbi 2. točke 1. odstavka tega člena, katero smiselno uveljavlja tožeča stranka, se ne vračajo nepremičnine, če so neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij s področja energetike, komunale, prometa in zvez, ki so po zakonu izvzeta iz privatizacije.

Prvostopni upravni organ je z odločbo z dne 11.1.1996 upravičenki vrnil v last tudi parcelo, št. 3228/3, čeprav iz poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju obravnavane denacionalizacijske zadeve z dne 14.12.1995 izhaja, da za njeno vrnitev obstaja ovira, in sicer da gre za objekt - transformatorsko postajo, ki je sestavni del omrežja in je iz privatizacije izvzet. Prvostopni upravni organ je svojo odločitev utemeljil z ugotovitvijo, da iz dotedanjih dokazil ni razviden obstoj ovire za vrnitev.

Glede na navedeno, dokazni postopek pred izdajo prvostopne upravne odločbe po presoji pritožbenega sodišča ni bil dovolj izčrpno izpeljan, zato je dejansko stanje glede zatrjevane ovire iz 2. točke 1. odstavka 19. člena ZDen pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno, od pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je odvisna pravilna uporaba materialnega prava.

Preostale ugovore o bistveni kršitvi pravil postopka in o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja je tožeča stranka uveljavljala že v tožbi. Sodišče prve stopnje jih je glede na listine in podatke v upravnih spisih pravilno in utemeljeno zavrnilo. Zato jih tožeča stranka ne more z uspehom uveljavljati v pritožbenem postopku.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi ugovor o kršitvi 34. člena ZDen, saj so v tem postopku predmet vračanja nepremičnine, ki so bile v lasti fizične osebe.

Ker so bile v postopku na prvi stopnji bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu ter je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.