Jedro

Ugotovitve nezakonitosti upravnega akta ni mogoče povsem enačiti s protipravnostjo v smislu civilno pravne odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti. Je nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka, temveč je ravnanje protipravno le, če gre kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitev, ki je zavestna, namerna in očitna. Torej če gre zlasti za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabo jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Celo ugotovljena nezakonitost torej sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za obstoj odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih organov zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev, kot so zloraba, samovolja itd., ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski element protipravnosti.

Prvostopenjski organ se je pri izdaji sporne odločbe glede na takratno prakso upravnih organov odločil za razlago, da se oba dodatka med seboj izključujeta. Ker določbe niso bile jasne, toženima strankama ni mogoče očitati, da sta nerazumno odstopili od materialnega prava. Ob takšnem tolmačenju citiranih določb ZPIZ-1 in ZSDP je bil dodatek za nego otroka ustavljen od priznanja dodatka za pomoč in postrežbo dalje. Četudi je bil ustavljen za nazaj, drugo toženi stranki ni mogoče očitati grobega kršenja pravil postopka niti napake, ki bi bila povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., III., IV. in V. točka izreka).

II. Prvo in drugo toženi stranki krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbo sami.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 13.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Sklenilo je, da se stroški zastopanja tožnice krijejo iz proračuna (II. točka izreka). Tožnico je zavezalo k povrnitvi stroškov postopka v znesku 947,99 EUR prvo toženi stranki, v znesku 1.659,90 EUR drugo toženi stranki in v znesku 30,00 EUR stranskemu intervenientu, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. do V. točka izreka).

2. Zoper I., III., IV. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica po pooblaščenki, kateri je kasneje pooblastilo preklicala, iz vseh pritožbenih razlogov. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženima strankama ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja, je v nasprotju z odločitvijo in razlogi sodbe Psp 92/2012, ki je ob stališču, da se pravica do dodatka za pomoč in postrežbo ter za nego otroka ne izključujeta, opozorila tudi na nedopustnost posega v pravnomočno pravno razmerje, če se v pravico posega za nazaj. Čeprav za ukinitev dodatka za nego otroka po uradni dolžnosti v ZSDP ni bilo zakonite podlage, je bil že pravnomočno priznan dodatek z odločbo z dne 8. 3. 2010 ukinjen za nazaj. Drugo toženec je posegel v pravnomočno urejeno razmerje, jo pozval k izbiri ene izmed obravnavanih pravic, ki se po zakonu sploh ne izključujeta, in izdal neobrazloženo odločbo. Kršeno je ne le načelo prepovedi povratne veljave posamičnih pravnih aktov, temveč tudi varstva zaupanja v pravo kot del pravne države iz 2. člena Ustave RS. Materialno pravo je bilo ob ukinitvi dodatka jasno in nedvoumno. Prvo tožena stranka bi morala v primeru nejasne interpretacije ta dvom odpraviti. V pravico do dodatka za nego otroka je bilo poseženo že v letu 2003 z rebalansom proračuna in drugačnim tolmačenjem pravice do dodatka za nego otroka ter pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. ZPIZ-1 je jasno opredeljeval upravičenca do dodatka za pomoč in postrežbo. Sama po svoji volji ni dala pobude za ukinitev dodatka, temveč je bila povabljena k drugo tožencu. Pri izdaji odločbe z dne 8. 3. 2010 je zaradi kršitve materialnega prava z nerazumnim odstopanjem od jasnih določb in sodne prakse, vodenja postopka izven zakonsko določenega okvira ter opustitve ustrezne obrazložitve, podana kvalificirana stopnja napačnosti. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo A.A., ki bi razjasnil okoliščine v zvezi s podano izjavo 15. 2. 2010. Do tega dokaznega predloga se sploh ni opredelilo. Ker je zaslišalo le priče, ki jih je predlagala prvo tožena stranka, je kršeno načelo kontradiktornosti. A.A. ob podani izjavi ni in ni mogel vedeti, da se dodatka izključujeta. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju in so nejasni, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Dodatek za nego je morala vračati, čeprav ji je pripadal. Tudi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Prvo tožena stranka bi morala pravilno izvajati pozitivno pravo že v letu 2010 in tudi po izdaji sodbe Psp 92/2012, saj gre za varstvo prizadetih mladoletnih oseb, odvisnih od nege in varstva odraslega družinskega člana. Razlogi sodbe so v delu, da pravice do dodatka za nego otroka ni mogla ponovno uveljaviti brez nove vloge, ker je ni mogoče priznati po uradni dolžnosti, nedokazani in pavšalni. Ker ji je bil dodatek odvzet enostransko in oblastno ter je morala že prejete zneske vrniti, bi moral prvo toženec zaradi oškodovanja in zagotovitve spoštovanja ustavnih in konvencijskih pravic sanirati protipravno stanje. Prvo tožena stranka po 22. 3. 2012 z nobenim ukrepom ni posegla na področje materialnega prava. Gre za protipravno ravnanje. Ker je uslužbenka drugo toženca izpovedala, da drugo tožena stranka ni z ničemer vezana na navodila ministrstva in da je pri delu samostojna, ker dela v okviru javnih pooblastil, in ker je CSD B. tudi na naslov drugo tožene stranke 28. 1. 2015 posredoval dopis v zvezi s spoštovanjem sodbe Psp 92/2012, je tudi ravnanje drugo toženke od 22. 3. 2012 dalje protipravno. Zahteva za ponovno uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka ni posledica dopisa prvo tožene stranke z dne 16. 6. 2015, nastalega zaradi pritiska staršev. Drugo tožena stranka tudi ni sama po uradni dolžnosti na podlagi 4. odstavka 102. člena ZSDP po izdaji sodbe Psp 92/2012 sporne odločbe spremenila, tako da bi bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče bi moralo po kriterijih iz revizijske sodbe III Ips 5/2014 ugotoviti kvalificirano stopnjo napačnosti upravnega akta in torej protipravnost ravnanja toženih strank ter obstoj odškodninske odgovornosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo sta odgovorili obe toženi stranki, ki prerekata pritožbene navedbe, predlagata potrditev izpodbijanega dela sodbe in povrnitev stroškov.

Prvo tožena stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev vseh dokaznih predlogov. Mnenja za prvostopenjske organe niso obvezujoča. Sodba Psp 92/2012 ima učinek le v konkretnem primeru. Očitek, da naj bi bile zakonske norme namenoma razlagane napačno, ni utemeljen. Odločba z dne 8. 3. 2010 je pravnomočna. Ker tožnici pravica ni več pripadala, ni mogoče uporabiti 4. odstavka 102. člena ZSDP. O pravici do dodatka za nego otroka se lahko odloči le na podlagi zahteve stranke, ki mora sama poskrbeti za svoje pravice. Stališče, da se dodatek za nego otroka uveljavlja in priznava le na podlagi vloge zainteresirane stranke, je vrhovno sodišče že zavzelo (VIII Ips 181/2016). O protipravnosti ravnanja pri izdaji ukinitvene odločbe se je pritožbeno sodišče že izreklo s Psp 289/2017. Dopis CSD B. z dne 6. 2. 2015 predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Sicer pa se obravnavana zadeva razlikuje z zadevo Psp 92/2012. Opustitev uveljavljanja pravnih sredstev ima učinek pretrganja zastaranja.

Smiselno enake pritožbene navedbe podaja tudi drugo tožena stranka. Dodatno poudarja, da sodba Psp 92/2012 potrjuje, da določbe o priznavanju obeh obravnavanih dodatkov niso bile jasne. Drugo tožena stranka v ZSDP niti sodbi Psp 92/2012 ni imela podlage za odločanje po uradni dolžnosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

Izpodbijana zavrnilna sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Glede na pritožbene navedbe je potrebno dodati predvsem naslednje.

K zatrjevanim procesnim kršitvam

6. Večkrat zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana bi bila, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom ali če sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti.

7. Do kršitve določb postopka in posledično do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni prišlo niti zaradi zavrnitve zaslišanja A.A.. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS sicer načelno izhaja tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa ni neomejena. Obravnavani dokazni predlog je utemeljeno zavrnjen, saj so za to sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev zaslišanja A.A. glede okoliščin podpisovanja izjave z dne 15. 12. 2010 in tudi drugih dokazov, ki jih je predlagala tožnica, ustrezno utemeljilo v izpodbijani sodbi.2 Izjava z dne 15. 12. 20103 je bila sicer podana na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v zvezi s prejemanjem dodatka za pomoč in postrežbo, zato za odločitev v tej zadevi sploh ni pravno relevantna. Iz navedenih razlogov so morala zatrjevanja v smeri kršitve načela kontradiktornosti in poštenega sojenja ostati brezuspešna.

Predmet spora in bistvene dejanske okoliščine konkretnega primera

8. V obravnavanem primeru tožnica vtožuje plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 13.200,00 EUR. Gre za škodo v višini neizplačanih mesečnih zneskov dodatka za nego otroka v obdobju od 1. 1. 2010 do 31. 6. 2015, ki je bil tožnici zaradi otrokove upravičenosti do dodatka za pomoč in postrežbo ukinjen s 1. 1. 2010 in ji pred 1. 7. 2015 kljub stališču pritožbenega sodišča, da ti dve pravici nista izključujoči, naknadno ni bil priznan.

9. Po odločbi z dne 17. 12. 2009 je bila tožnica upravičena do dodatka za nego otroka C.C. za čas od 1. 11. 2009 do 31. 12. 2014 v znesku 198,82 EUR mesečno. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 8. 3. 2010 je bilo izrečeno, da od 1. 1. 2010 dalje do tega dodatka ni več upravičena. Ker je C.C. s 1. 1. 2010 pridobila dodatek za pomoč in postrežbo v višini 285,36 EUR mesečno4, je bilo o spremembi pravice odločeno po uradni dolžnosti. Vendar je pritožbeno sodišče s sodbo Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, izdano v drugi zadevi, v zvezi z dopustnostjo sočasnega uživanja obeh dodatkov zavzelo drugačno stališče, kot je bilo sprejeto v praksi upravnih organov, torej da se dodatek za nego otroka iz 1. odstavka 81. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP)5 in dodatek za pomoč in postrežbo iz 5. odstavka 138. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)6 ne izključujeta.

10. Na podlagi tožničine zahteve za priznanje dodatka za nego otroka z dne 5. 6. 2015, ji je bil ta dodatek z odločbo z dne 6. 7. 2015 ponovno priznan od 1. 7. 2015 do 13. 12. 2022 ob pogoju, da so starši otroka po 18. letu starosti dolžni preživljati.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

11. Po 26. členu Ustave RS (URS)7 ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Po ustavo sodni praksi8 je potrebno ob presoji vsebine in obsega te pravice upoštevati, da je odgovornost države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročajo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, specifična oblika odgovornosti. Izhaja iz posebnega položaja države nasproti subjektom (državljanom), pravnim osebam pa tudi drugim osebam, ki so na njenem ozemlju. Država vstopa v to pravno razmerje vertikalno, pri izvrševanju oblasti oz. v zvezi z njenim izvrševanjem, zavezuje pa jo ustavna prepoved protipravnega oblastnega ravnanja. Sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, prilagojena značilnostim javno pravne odškodninske odgovornosti.

12. Splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ)9. Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odstavek 131. člena OZ). Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (148. člen OZ). Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjene kumulativno predpisane štiri predpisane predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza ter odgovornost povzročitelja. Če vse štiri niso izpolnjene sočasno, odškodninska odgovornost ni podana.

13. Sodišče prve stopnje stopnje s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso10 nadalje pravilno razloguje, da ugotovitve nezakonitosti upravnega akta ni mogoče povsem enačiti s protipravnostjo v smislu civilno pravne odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti. Je nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka, temveč je ravnanje protipravno le, če gre kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitev, ki je zavestna, namerna in očitna. Torej če gre zlasti za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabo jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Celo ugotovljena nezakonitost torej sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za obstoj odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih organov zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev, kot so zloraba, samovolja itd., ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski element protipravnosti.

Odločitev pritožbenega sodišča

14. V obravnavani zadevi tudi po stališču pritožbenega sodišča ni izpolnjen dejanski stan iz 131. v zvezi s 148. členom OZ. Zaključek sodišča prve stopnje, da prvo niti drugo tožencu pri izdaji odločbe z dne 8. 3. 2010, pa tudi pri postopanju po zavzetem stališču pritožbenega sodišča, da obravnavani pravici nista izključujoči, ni mogoče očitati protipravnosti v smislu odškodninske odgovornosti.

15. Stališče, da ukinitvena odločba ne predstavlja protipravnega ravnanja, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča11 v identičnih primerih, kot je obravnavani, že zavzeto. Ob izdaji te odločbe namreč sodne prakse glede razlage in uporabe 142. člena ZPIZ-1, da lahko upravičenec, ki pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu, in pravico do tega dodatka po drugih predpisih, uživa le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere, sploh še ni bilo. V praksi upravnih organov je bila tolmačena tako, da se pravici do dodatka za pomoč in postrežbo ter do dodatka za nego otroka med seboj izključujeta in da je torej dopustno le uživanje ene od obeh pravic. Drugačno stališče je bilo v sodni praksi zavzeto šele z že citirano sodbo Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012. Pravico do dodatka za nego otroka ima eden od staršev in ne gre neposredno za pravico otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo. Dodatek za nego otroka je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, med tem ko je pravica do dodatka za pomoč in postrežbo osebna pravica zavarovane slepe osebe. Pojasnjeno je bilo, da v sistemu socialno varstvenih dajatev ni jasno določeno, katere dajatve se medsebojno izključujejo.

Prvostopenjski organ se je torej pri izdaji odločbe z dne 8. 3. 2010 glede na takratno prakso upravnih organov odločil za razlago, da se oba dodatka med seboj izključujeta. Ker določbe niso bile jasne in je pritožničino drugačno stališče zmotno, toženima strankama ni mogoče očitati, da sta nerazumno odstopili od materialnega prava. Ob takšnem tolmačenju citiranih določb ZPIZ-1 in ZSDP je bil dodatek za nego otroka ustavljen od priznanja dodatka za pomoč in postrežbo dalje. Četudi je bil ustavljen za nazaj, drugo toženi stranki ni mogoče očitati grobega kršenja pravil postopka niti napake, ki bi bila povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka.

Čeprav je bil z odločbo z dne 8. 3. 2010 dodatek za nego otroka ukinjen po tedanji in kasneje spremenjeni praksi upravnih organov, da se ta dodatek izključuje z dodatkom za pomoč in postrežbo, in čeprav je bilo za nazaj poseženo v pravnomočno priznano pravico, te odločbe torej ni mogoče opredeliti s kvalificirano stopnjo napačnosti, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnica. Pri izdaji te odločbe, zoper katero tožnica tudi sicer ni vložila pritožbe in je postala dokončna12 in pravnomočna13, prvo toženec namreč ni nerazumno odstopil od jasnih določb materialnega prava niti uveljavljene sodne prakse. Priča D.D. pa je prepričljivo izpovedala, da prvo toženec drugo tožencu ni dal navodil v smislu ukinitve že priznanega dodatka. Pritožbene navedbe v smeri protipravnosti ravnanja toženih strank pri izdaji obravnavane ukinitvene odločbe torej niso utemeljene.

16. V sodni praksi pritožbenega sodišča14 pa je bilo v identičnem primeru, kot je obravnavani, že zavzeto tudi stališče, da toženima strankama protipravnega ravnanja ni mogoče očitati niti zaradi nespremenjenega stališča po izdaji sodbe Psp 92/2012 oziroma opustitve ponovnega priznanja pravice pred vložitvijo tožničine zahteve. Po prepričljivi izpovedi E.E. je bila sodba Psp 92/2012 posredovana prvostopenjskemu centru za socialno delo, ki je odločal v predsodnem upravnem postopku. Dolžnost drugostopenjskega organa, da bi moral o stališču pritožbenega sodišča, zavzetem v eni zadevi, obvestiti vse prvostopenjske organe, ni formalno predpisana. Kot izhaja iz izpovedbe zaslišane priče D.D. je bil drugo toženec o neizključevanju obeh pravic seznanjen šele z dopisom prvo toženca z dne 16. 6. 2015. Čeprav je bilo šele s tem navodilom15 pojasnjeno, da se v povezavi z obravnavano sodbo pritožbenega sodišča, obravnavana dodatka ne izključujeta, in je bilo tudi sicer dano za nove postopke oziroma odločanje po tem, ko je že vložena nova zahteva za priznanje pravice do dodatka za nego otroka, pa navodila prvo toženca za drugo toženca sploh niso obvezujoča. Prvo toženi stranki zato niti v zvezi z dajanjem navodil drugo tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Gre zgolj za navodila drugostopenjskega upravnega organa prvostopenjskemu glede tolmačenja zakonodaje. Skladno s 1. odstavkom 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)16 se v upravni stvari odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. E.E. je prepričljivo izpovedal tudi, da centri za socialno delo na navodila ministrstva niso neposredno vezani.

Ker se o pravici do dodatka za nego otroka po 96. členu veljavnega Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1)17 odloča le na podlagi zahteve stranke, drugo tožena stranka ni imela nobene podlage, da bi tožnici izdala novo odločbo o pravici do dodatka za nego otroka po uradni dolžnosti, prvo tožena stranka pa da bi ji v tej smeri dala navodila. Podlage za izdajo odločbe po uradni dolžnosti ni niti v 4. odstavku 102. člena ZSDP-1, ki predpisuje odločanje prvostopenjskega organa, če pride v času trajanja določene pravice do spremembe dejstev oziroma okoliščin, ki vplivajo na pogoje za priznanje pravice, ki morajo biti izpolnjeni ves čas. Pritožničino stališče, da bi ji bilo potrebno po tej določbi ZSDP-1 po uradni dolžnosti dodatek priznati, je zmotno in zato ni sprejemljivo. O pravici do dodatka za nego otroka je bilo mogoče odločiti šele po tem, ko je tožnica 6. 7. 2015 vložila zahtevo za priznanje pravice do obravnavanega dodatka, in ga priznati šele od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve dalje.

17. Ker torej protipravnosti ravnanja toženih strank tožnica ni dokazala, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo že po temelju, ne da bi ugotavljalo ostale predpostavke odškodninske odgovornosti. Če namreč ni dokazana ena od predpostavk odškodninske obveznosti, ugotavljanje ostalih predpostavk ni potrebno. Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je po sodni praksi18, četudi bi bila protipravnost ravnanja podana, posledica opustitve uveljavljanja pravnih sredstev, pretrganje vzročne zveze med ravnanjem in škodo.

18. Glede na vse predhodno obrazložene dejanske, procesno in materialno pravne razloge, je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., III., IV. in V. točka izreka). Vse ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso pravno relevantne.19 Čeprav tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče sklenilo, da obe toženi stranki svoje stroške odgovorov na pritožbo, krijeta sami. K pritožbeni rešitvi zadeve namreč nista pripomogli (165. člen v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Priloga B/26 sodnega spisa. 4 Odločba ZPIZ z dne 18. 2. 2010. 5 Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami. 8 Up-124/14, U-I-45/14. 9 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 10 VIII Ips 76/2017, III Ips 5/2014, VIII Ips 140/2013, Psp 443/2013, itd. 11 Psp 380/2017, Psp 290/2017. 12 224. člen ZUP. 13 225. člen ZUP. 14 Psp 160/2018. 15 Priloga B/22 sodnega spisa. 16 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 17 Ur. l. RS, št. 24/2014 s spremembami. 18 II Ips 1014/2007. 19 1. odstavek 360. člena ZPP.