Jedro

Carinski organ ni kršil določbe 2. odst. 17. čl. CZ s tem, ko je na zahtevo stranke, da je pripravljena plačati carino za začasno odvzeto vozilo zaradi utemeljenega suma, da gre za carinsko blago, nad katerim ni bil opravljen carinski postopek, stranki z odločbo naložil plačilo te carine, saj je namen te določbe v tem, da je za tako vozilo, preden se izroči drugi osebi (državnemu organu ali pa tudi osebi, kateri je bilo vozilo začasno odvzeto), plačana carina.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Carinarnice z dne 20.6.1994, s katero je ugodila tožničinemu zahtevku, da se ji ocarini osebni avtomobil znamke Audi 100, ki so ga organi za notranje zadeve predali Carinarnici v skladu s 1. odstavkom 17. člena Carinskega zakona (CZ). Tožeča stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je tožnica dne 14.6.1994 vložila pri Carinarnici zahtevek, da se ji vrne zasežen avtomobil, pri čemer je pripravljena plačati carino v znesku 740.000,00 SIT. Ker je carinarnica menila, da je tožničin zahtevek utemeljen, je izdala izpodbijano odločbo. V postopku je bilo ugotovljeno, da gre za vozilo, za katero uvozne carinske dajatve niso bile plačane. Ker se glede tega vodi tudi carinski prekrškovni postopek, tožnica pa ni želela počakati, da se ta konča, carinarnica pa ji vozila ni mogla izročiti, preden bi bile plačane uvozne davščine, kot je to sicer navedeno v določbi 2. odstavka 17. člena CZ, je carinski organ njeni zahtevi ugodil. V postopku carinjenja tožnica ni ugovarjala zoper izvedbo postopka, kar velja tudi za oceno vrednosti spornega vozila, kar pa bi lahko storila glede na določbo 263. člena CZ. Vozilo je prevzela brez ugovora, s čemer je bil uvoz legaliziran, istočasno pa je bilo vozilo dano izpod carinskega nadzora.

Tožnica izpodbija navedeno odločbo zaradi kršitev pravil postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev materialnega prava. Tožnici je bil odvzet avto, ki ga je kupila v Sloveniji pri organizaciji, pooblaščeni za prodajo vozil. Ko je od carinarnice zahtevala vrnitev vozila, je dobila pojasnilo, da avto lahko dobi, če plača carinske dajatve. Ker je po kalkulaciji ugotovila, da se ji bolj splača plačati dajatve, kot pa kupiti drugo vozilo, je vložila prošnjo za plačilo dajatev, kar pa še ne pomeni, da lahko carinarnica, brez spoštovanja procesnega in materialnega prava, prošnji ugodi. Tožena stranka ni dokazala, da je vozilo (legalno kupljeno v Sloveniji) sploh carinsko blago (5. člen CZ). Tožnica tudi nima statusa carinske in davčne zavezanke (24. člen CZ). Na status stranke mora upravni organ paziti ves čas upravnega postopka po uradni dolžnosti (54. člen ZUP). Tožnica je dobroverni kupec in zato tudi, če bi bilo vozilo predmet carinskega prekrška, sploh ne bi mogla biti carinska zavezanka po določbi 2. odstavka 389. člena CZ, ki jo je mogoče uporabiti šele po končanem prekrškovnem postopku. S tem, ko je carinarnica tožnici naložila plačilo uvoznih dajatev po 17. členu CZ, jo je uvrstila kar med državne organe, kar je absurdno. Tožena stranka ni upoštevala temeljnih načel upravnega postopka iz 4. in 5. člena ZUP. Tožena stranka je kršila tudi določbo 2. odstavka 245. člena ZUP, ker ni odgovorila na pritožbeno navedbo, s katero je tožnica opozorila, da v tem primeru ni bila vložena carinska deklaracija, niti niso podani pogoji za naknadni obračun dajatev z odločbo izdano po 202. členu ZUP (prav: CZ), ko zavezanec želi plačati dajatve za že ocarinjeno blago (2. odstavek 29. in 3. odstavek 30. b člena CZ) ali za neocarinjeno in v prekrškovnem postopku odvzeto blago (390. člen CZ). Neutemeljena je tudi trditev tožene stranke, da tožnica ni uporabila pravice do ugovora (263. člen CZ), ko pa carinska deklaracija sploh ni bila vložena. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 252. člena CZ se blago carini na podlagi vložene deklaracije, če ni v tem zakonu ali predpisih, izdanih na njegovi podlagi, drugače določeno. Določba 1. odstavka 17. člena tega zakona pa določa, da so državni organi (sodišča, organi za notranje zadeve in drugi) dolžni prijaviti najbližji carinarnici vsako blago in prevozna sredstva, ki se znajdejo pri njih, če gre za blago, ki so ga ti organi začasno ali dokončno odvzeli in je utemeljen sum, da gre za carinsko blago, nad katerim ni bil opravljen carinski postopek po določbah tega zakona. Po določbi 2. odstavka tega člena pa blaga in prevoznih sredstev iz 1. odstavka ni dovoljeno izročiti drugemu, preden niso plačane carina in druge uvozne davščine. Državni organi iz 1. odstavka tega člena so dolžni vplačati carino in druge uvozne davščine, preden izročijo carinsko blago kupcu ali drugi osebi, ki so ji odstopili blago.

V stvari ni sporno, da gre v tem primeru za začasno odvzeto blago po organih za notranje zadeve, zaradi utemeljenega suma, da gre za carinsko blago, nad katerim ni bil opravljen carinski postopek. Po že omenjeni določbi 2. odstavka 17. člena CZ takega blaga ni dovoljeno izročiti drugemu, preden niso plačane carina in druge uvozne davščine. Tožnica v tožbi sama navaja, to pa izhaja tudi iz izpodbijane odločbe in podatkov spisa, da je carinskemu organu podala zahtevo za vrnitev začasno odvzetega "zaseženega" vozila s tem, da plača carino v znesku 740.000,00 SIT. Po mnenju sodišča je carinski organ ravnal v skladu z določbo 17. člena CZ, ko je tožnici izročil vozilo potem, ko je ta na podlagi prvostopne odločbe plačala carino in druge uvozne davščine. Zmotna je trditev tožnice, da jo je carinski organ s tem, ko ji je z odločbo, oprto na 2. odstavek 17. člena CZ, izenačil z državnim organom, ki je po tej določbi dolžan v takih primerih plačati carino. Sodišče tožnici pojasnjuje, da je namen te zakonske določbe zagotoviti plačilo carine in drugih uvoznih davščin, če se začasno odvzeto blago izroči drugemu (v tem primeru tožnici, ki trdi, to pa potrjujejo tudi podatki spisov, da je sporno vozilo kupila v Sloveniji. V nadaljevanju pa določba dejansko izključuje možnost, da bi organi, ki so začasno odvzeli carinsko blago, to izročili drugemu, preden je plačana carina in druge uvozne davščine. Ta določba torej omogoča, da v takih primerih lahko carinski organ začasno odvzeto blago, za katero je podan utemeljen sum, da gre za carinsko blago, nad katerim ni bil opravljen carinski postopek, tako blago izroči drugi osebi (v tem primeru tožnici), če ta oseba zahteva njegovo vrnitev s tem, da tudi plača carinske dajatve. Iz navedenih razlogov sodišče v celoti zavrača vse tožbene ugovore, ker so glede na okoliščino primera in uporabo 17. člena CZ, pravno neutemeljeni. Sploh pa po izročitvi vozila, kar v zadevi ni sporno, tožnica ne more več uspešno ugovarjati, da ni zavezanka v tem carinskem postopku.

Zato je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot CZ smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).