Jedro

Ob ugotovitvi, da je toženka s podpisom na posojilni pogodbi potrdila prejem celotnega posojila v denarju, je bilo na toženki breme, da dokaže, da je v resnici prejela manj.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 643,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sevnici, opr. št. In 27/2007 z dne 30.4.2007 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka, kar pomeni, da mora toženka plačati tožeči stranki 37.964,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2007 dalje ter izvršilne in nadaljnje pravdne stroške.

Zoper odločitev se v celoti pritožuje toženka brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 45-1983/2008, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je žrtev goljufov, saj ji je bilo na podlagi sporne posojilne pogodbe z dne 22.8.2003 nakazanih le 1.000.000,00 SIT (4.172,93 EUR) in ne 4.933.337,00 SIT (20.586,45 EUR) kot izhaja iz podpisane pogodbe. Meni, da je posojilna pogodba realni kontrakt in zato pogodba z dne 22.8.2003 ni veljavna, ker ji denar ni bil izročen.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sobe.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni bilo sporno, da je toženka 22.8.2003 z društvom I. sklenila posojilno pogodbo, s katero se je posojilodajalec zavezal dati toženki posojilo v višini 4.933.337 SIT (sedaj 20.586,45 EUR), toženka pa se je zavezala prejeto posojilo vrniti v 36 mesecih z obrestmi (A4). Nesporno je bilo tudi, da je bila terjatev iz posojilne pogodbe 9.1.2005 prenesena na tožečo stranko (A5). Ob ugotovitvi, da je toženka s podpisom na posojilni pogodbi potrdila prejem celotnega posojila v denarju, je bilo na toženki breme, da dokaže, da je v resnici prejela manj in sicer le 1.000.000,00 SIT (4.172,93 EUR), kot je zatrjevala (215. člen ZPP). V skladu z 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek oziroma s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožeča stranka mora tako dokazati resničnost trditev o dejstvih, na katerih temelji utemeljenost zahtevka, toženka pa mora dokazati resničnost trditev o dejstvih, na katerih temeljijo njeni ugovori. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča toženka s predloženim potrdilom (A9), iz katerega izhaja, da je bilo na račun njene hčerke 25.8.2003 nakazanih 1.000.000,00 SIT (4.172,93 EUR), ni uspela dokazati, da je po posojilni pogodbi dobila nakazan le ta znesek. S tem namreč ni uspela izpodbiti trditve tožeče stranke, da je toženki ob podpisu pogodbe izročila 4.933.337 SIT (20.586,45 EUR). To namreč izhaja iz pogodbe, ki jo je nesporno podpisala toženka. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi ugovor toženke, da pogodbe pred podpisom ni prebrala, in pravilno obrazložilo, da se od udeležencev obligacijskih razmerij pričakuje, da ravnajo z zadostno skrbnostjo (6. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 40-2169/2007, v nadaljevanju OZ). Ugotovilo je tudi, da je toženka v izjavi, dani posojilodajalcu (A6), izrecno potrdila, da je prebrala in preučila posojilno pogodbo.

Višje sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da toženki ni uspelo dokazati, da je prejela manj, kot izhaja iz posojilne pogodbe. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo. Čeprav pritožba izrecno ne graja ugotovitve o višini obresti po posojilni pogodbi, pa višje sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje glede na nekonkretiziran ugovor toženke, da so obresti previsoke in glede na to, da toženka v zvezi z izračunom obresti ni predlagala ustreznega dokaza (izvedenca finančne stroke), pravilno sledilo navedbam in dokazom tožeče stranke (izpisek odprtih postavk A2, izpisek o stanju vtoževane terjatve A7). Iz teh izhaja, da so se obresti natekle do zahtevane višine in je zato utemeljeno v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sporna posojilna pogodba neveljavna, ker je posojilo realni kontrakt, za katerega je značilno, da je pogodba sklenjena šele z izročitvijo denarja. V slovenskem pravu (569. člen OZ) je posojilna pogodba konsenzualna pogodba. Kot taka nastane že s soglasjem volj pogodbenih strank in ne šele z izročitvijo stvari oziroma izplačilom denarja. Izročitev stvari oziroma izplačilo denarja pomeni začetek izpolnjevanja pogodbe in ne šele njene sklenitve, kot velja pri realnih pogodbah (S. Ilovar Gradišar v Komentarju Obligacijskega zakonika, GV, 3. knjiga, str. 587).

Višje sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku. Pri odločanju ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane, niti kakšne uradoma upoštevane kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 643,64 EUR. Višje sodišče je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS 67-3255/2003, v nadaljevanju OT) in upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in tožeči stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo (po tar. št. 21/1, 1125 t oz. 516,37 EUR), 20 EUR materialnih stroškov (3. odstavek 3. člena OT) in 20 % DDV (107,27 EUR), skupaj 643,64 EUR, ki jih mora toženka plačati v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki, sicer je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.