Jedro

Če je bila morebiti v ovojnici vložena res samo tožba, bi morala za takšno svojo trditev ponuditi tehtnejši dokaz kot zgolj svojo izpoved, upoštevaje dokazno moč javne listine. Predvsem pa bi morala nemudoma obvestiti sodišče kot pošiljatelja, da v ovojnici sodne pošiljke ni bilo vseh listin, ki so bile navedene kot vsebina pošiljke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je potem, ko toženka ni odgovorila na tožbo, izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici naložilo, da mora toženki v 15-ih dneh plačati 1.608,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 185,72 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženka se je pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da z vloženo tožbo sploh ni bila seznanjena in tudi na posledice neodgovora na tožbo ni bila opozorjena. Tožba ji ni bila vročena, prav tako ne poziv k odgovoru na tožbo s poukom o pravnih posledicah. Tudi obvestila o takšnem pisanju ni nikoli prejela. V mesecu juniju je našla v svojem hišnem nabiralniku samo tožbo, tako da se je z njeno vsebino sicer seznanila, kot laik pa ni mogla vedeti, da mora na tožbo odgovoriti, kar bo lahko pojasnila ob svojem zaslišanju. Predlaga, naj ji sodišče ponovno pravilno vroči tožbo in ji dodeli zakonsko določen rok za odgovor. V nadaljevanju pritožbe iz previdnosti odgovarja na tožbene navedbe. Pojasnjuje, da zaradi svojega zdravstvenega stanja, nizkih dohodkov in preživljanja dveh šoloobveznih sinov ne zmore takoj poravnati tožničine terjatve.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritožbene trditve niso resnične. Očitno je, da toženka zavlačuje postopek.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je sodba na podlagi pripoznave, ki je bila izdana v sporu majhne vrednosti. Takšno sodbo je po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 338. člena istega zakona mogoče izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka v svoji pritožbi takšnih kršitev opredeljeno ne uveljavlja, vendar njena pritožbena trditev o nepravilni vročitvi tožbe očitno meri prav na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za takšno kršitev namreč gre, kadar stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

6. Navedena procesna kršitev po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru ni podana. Ker toženka priznava, da je tožbo prejela, ni pomembno, če morebiti ni prejela tudi obvestila iz tretjega odstavka 142. člena ZPP, ki ga vročevalec pusti naslovniku v hišnem predalčniku, kadar mu ni mogel osebno vročiti sodne pošiljke. Glede na pritožbeno trditev, da je toženka pisanje našla v svojem hišnem nabiralniku v mesecu juniju, ni razloga za dvom o verodostojnosti navedbe vročevalca na obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi (red. št. 3 spisa), da je vročevalec priporočeno pismo za toženko pustil v hišnem predalčniku 31.5.2012. Navedeno obvestilo sodišču je javna listina, ki po prvem odstavku 224. člena ZPP dokazuje resničnost njene vsebine. Iz obvestila je razvidno, da je pismo za toženko poleg tožbe vsebovalo tudi njene priloge, poziv toženki, naj odgovori na tožbo (obrazec ODG-SMV(T2)) in pojasnilo o pravicah stranke v sporu majhne vrednosti (list. št. 8 spisa). Enaka vsebina sodne pošiljke je bila zapisana tudi na sprednji strani ovojnice, v kateri je bila sodna pošiljka za toženko. Sodišča namreč v skladu s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 93/2008 in 25/2009) ovojnice izpolnjujejo in kuvertirajo strojno. Zapis vsebine sodne pošiljke je zato enak tako na ovojnici kot na vseh delih njenega podaljška, ki je namenjen obvestilom o prispelem pismu in obvestilom sodišču o opravljeni vročitvi. Če je bila morebiti v ovojnici vložena res samo tožba, kot poskuša prikazati toženka v pritožbi, bi morala za takšno svojo trditev ponuditi tehtnejši dokaz kot zgolj svojo izpoved, upoštevaje dokazno moč javne listine. Predvsem pa bi morala nemudoma obvestiti sodišče kot pošiljatelja, da v ovojnici sodne pošiljke ni bilo vseh listin, ki so bile navedene kot vsebina pošiljke. Toženka ni tako ravnala, ampak se je na domnevno nepravilno vročitev začela sklicevati šele v pritožbi, zato ji sodišče ne verjame, da ni hkrati s tožbo prejela tudi poziva, naj v določenem roku odgovori nanjo, in pouka o pravnih posledicah za primer, da se na tožbo ne bo odzvala.

7. Sodišče prve stopnje po navedenem ni zagrešilo niti očitane niti nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, zato je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona potrdilo prvo sodbo.

8. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora te stroške kriti sama. Tožničin odgovor na pritožbo glede na vsebino pritožbe in zakonsko omejen pritožbeni preizkus ni bil potreben, stroški zanj pa ne smotrni. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi 155. členom istega zakona sklenilo, da morata pravdni stranki svoje stroške pritožbenega postopka kriti sami.