Jedro

Ker tožniku delovno razmerje na podlagi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni prenehalo, temveč se je na podlagi sprejema ponujene nove pogodbe nadaljevalo, toženka v pritožbi pravilno uveljavlja, da tožnik ni upravičen do pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi toženke se ugodi in se izpodbijane I., III. in IV. točka izreka spremenijo tako, da se: - zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 10.580,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2019 do plačila in za povračilo stroškov postopka, - tožniku naloži, naj v roku 15 dni toženki povrne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.208,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

II. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijana II. točka izreka sodbe.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je v roku 15 dni dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 740,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, naj tožniku plača 10.580,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2019 do plačila (I. točka izreka). Kar je zahteval več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku plača stroške 852,62 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je še, da je zavezanka za 74 % sodne takse toženka (IV. točka izreka).

2. Zoper I., III. in IV. točko sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo toženka in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, oziroma razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je toženka kot delodajalec tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na strani delodajalca zaradi organizacijskih razlogov, sodišče prve stopnje pa je nezakonitost odpovedi ugotovilo zato, ker je tožnik prejel zdravniško spričevalo, iz katerega izhaja, da trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto transportni skladiščnik, izpolnjuje pa posebne zdravstvene zahteve za delovno mesto transportni komercialist z določenimi prilagoditvami, zaradi česar bi mu morala podati odpoved zaradi okoliščin na njegovi strani, in ne zaradi poslovnega razloga. Opozarja, da ne glede na navedeno tožniku delovno razmerje pri njej ni prenehalo, ampak delo pri njej še opravlja na drugem (ustreznem) delovnem mestu, zaradi česar ni upravičen do odškodnine. Meni, da 125. člena kolektivne pogodbe ni mogoče tolmačiti drugače, kot da je pogoj za izplačilo odškodnine dejansko prenehanje delovnega razmerja, ta pojem pa ni enak pojmu odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na jezikovno razlago določbe. Meni, da odločitev v zadevi Pdp 345/2020 ne ustreza dejanskemu stanju tega primera. Trdi, da je pavšalna odškodnina oziroma pogodbena kazen, kot jo pozna kolektivno dogovarjanje, "sui generis" institut delovnega prava, za katerega se lahko samostojno dogovorijo stranke kolektivne pogodbe, njegov namen pa je preprečevanje nezakonitih ravnanj delodajalcev pri ugotavljanju presežnih delavcev oziroma prenehanju delovnih razmerij. Podredno vztraja pri zahtevku za zmanjšanje pogodbene kazni, ki je glede na vrednost in pomen predmeta nesorazmerno visoka, tožniku pa ni nastala nobena škoda, saj mu delovno razmerje ni prenehalo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba toženke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

3. Zoper II. točko izreka sodbe vlaga pritožbo tožnik. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati za odmero pogodbene kazni le 80 % plače, temveč polno plačo, ki bi jo dobival, če ne bi bil na čakanju, ki ga ni sam zakrivil. Meni, da iz 125. člena kolektivne pogodbe ne izhaja, da bi se pogodbena kazen izplačevala le od dela plače. Vztraja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje pri odmeri upoštevati bruto plačo, ki bi mu šla, tj. 1.796,44 EUR bruto mesečno; osem povprečnih plač bi tako v skupnem znesku znašalo 14.371,44 EUR. Meni, da bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati tudi vse priglašene stroške postopka, toženko pa v celoti zavezati k plačilu sodne takse. Opozarja na računsko pomoto pri izračunu njegovih stroškov (pravilni seštevek 1.591,95 EUR). Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ne.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožb; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pa na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi 125. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP) odločalo o zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 14.371,44 EUR. Tožnikovemu zahtevku je delno ugodilo v višini 10.580,96 EUR na podlagi stališča, da nezakonita odpoved pomeni nezakonito prenehanje delovnega razmerja, pri odmeri višine pa je upoštevalo plačo v višini, ki jo je tožnik dejansko prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, ko je bil na čakanju. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Toženka utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da je štelo, da je izpolnjen pogoj iz 125. člena KPDŽP, ki določa, da je _ob ugotovljenem nezakonitem prenehanju delovnega razmerja_ delodajalec delavcu dolžan izplačati poleg zneska, ugotovljenega s sodbo sodišča, tudi osem povprečnih mesečnih bruto plač delavca v zadnjih treh mesecih dela kot pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da je v sodbi sodišča prve stopnje Pd 71/2019 v povezavi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 504/2021 pravnomočno ugotovljeno, da je tožniku _nezakonito prenehalo delovno razmerje_. V navedenem postopku je je sodišče pravnomočno ugotovilo _nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi_ iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019. Med strankama ni sporno, da tožniku pri toženki na podlagi navedene odpovedi delovno razmerje ni prenehalo, saj je pri njej še vedno zaposlen. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je z vidika upravičenosti do pogodbene kazni po KPDŽP nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi enaka nezakonitemu prenehanju delovnega razmerja.

8. Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 37/2022 zavzelo stališče, da če kolektivna pogodba določa, da je delavec upravičen do pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, do nje ni upravičen na podlagi pravnomočne sodbe sodišča o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ni imela za posledico prenehanja delovnega razmerja tožnice pri tožencu, temveč nadaljevanje pod pogoji, ki so bili dogovorjeni v novi pogodbi o zaposlitvi.1 Podobno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 141/2014, sklicevanje sodišča prve stopnje na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 345/2020 (v kateri je tudi dejansko stanje povsem drugačno2) tako ni ustrezno. Ker tožniku delovno razmerje na podlagi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni prenehalo, temveč se je na podlagi sprejema ponujene nove pogodbe nadaljevalo, toženka v pritožbi pravilno uveljavlja, da tožnik ni upravičen do pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP njeni pritožbi ugodilo in izpodbijane I., III. in IV. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo še tožbeni zahtevek v višini 10.580,96 EUR, tožniku pa naložilo, naj glede na njen uspeh v postopku v celoti toženki povrne stroške postopka v višini 1.208,32 EUR, kot jih je skladno z Odvetniško tarifo (OT) odmerilo sodišče prve stopnje. V izreku je po spremembi s strani toženke izpodbijanega dela sodbe izostala odločitev o zavezancu za plačilo sodne takse, saj toženka, ki je v postopku uspela, ni zavezanka za plačilo sodne takse, tožnik pa kot delavec na podlagi opombe 2.3. tarifnega dela Zakona o sodnih taksah (ZST-1) tudi ni zavezanec za plačilo sodne takse v individualnem delovnem sporu premoženjske narave.

9. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženke na podlagi ugotovitve, da ne obstaja temelj za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in je tožnikov tožbeni zahtevek že zato treba zavrniti, je neutemeljena tožnikova pritožba, s katero si prizadeva, da bi mu sodišče prisodilo pogodbeno kazen v višjemu znesku od tistega, ki mu ga je materialnopravno zmotno prisodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo (353. člen ZPP), ne da bi presojalo pritožbene navedbe v njej, saj na odločitev ne morejo vplivati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžan povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo naslednje potrebne stroške (glede na vrednost spornega predmeta 10.580,00 EUR): nagrado za sestavo pritožbe v višini 500 točk oziroma 300,00 EUR, 2-odstotne stroške za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 6,00 EUR, 22-odstotni DDV v višini 67,32 EUR in sodno takso v višini 367,20 EUR, skupaj 740,52 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT oziroma za postopek niso bili potrebni. Odmerjene stroške je tožnik dolžan povrniti toženki v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 V citirani zadevi je tožnica zahtevek za plačilo denarne kazni utemeljila na določbi 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, v kateri je določeno, da delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. 2 Delavca je po ugotovljeni nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi šele sodišče s sodbo reintegriralo, delovno razmerje mu je tako na podlagi same odpovedi nezakonito prenehalo.