Jedro

Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se zadeva vrne toženi stranki v novo upravno odločanje in je tožena stranka o zadevi dolžna ponovno odločiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 8. 2013 in sklep št. ... z dne 9. 7. 2014 (1. odstavek I. točke izreka) ter odločilo, da ima tožnica lastnost zavarovanke iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko invalidsko zavarovanje kot brezposelna oseba, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje, na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2013 dalje (2. odstavek I. točke izreka). Ugotovilo je, da je tožnica 12. 6. 2013 pri toženki vložila vlogo, s katero je zahtevala vpis v matično evidenco in dostavo znižanih položnic za vse neplačane mesece. Prijavljena je v prostovoljno zavarovanje od 21. 11. 2011 dalje in se vodi v evidenci brezposelnih oseb od 9. 10. 2012 dalje. Štelo je, da je dne 21. 11. 2011, ko je pri prijavno - odjavni službi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije podala prijavo v prostovoljno zavarovanje, izpolnjevala vse pogoje za zavarovanje po 7. alineji 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, in da 6. člen Zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 39/2013; v nadaljevanju: ZPIZ-2A) določalo 30 dni od uveljavitve tega zakona za vse tiste, ki so se iz sistema odjavili zaradi nezmožnosti plačila enormno povišanega prispevka za prostovoljno zavarovanje, za kar pa v primeru tožnice ne gre, saj je ves čas ostala v sistemu prostovoljnega zavarovanja in je tako toženka nepravilno uporabila določbo 6. člena ZPIZ-2A.

2. Pritožuje se toženka. Meni, da je sodišče neutemeljeno ugotavljalo, ali tožnica izpolnjuje pogoje za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelna oseba, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje, na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) od 1. 1. 2013 dalje. Ali tožnica te pogoje izpolnjuje ni bil predmet odločanja toženke in zato tudi ne more biti predmet odločanja v tem socialnem sporu. Odločitev toženke v upravnem postopku je bila namreč le procesne narave (zahtevo tožnice je zaradi zamude roka zavrgla). Sodišče je z ugotavljanjem pogojev za ugotovitev lastnosti zavarovanca, iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje, na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2013 dalje, poseglo v upravno pristojnost in preseglo okvir odločanja v predmetnem sporu. Sodišče je tudi neutemeljeno očitalo toženki, da je nepravilno uporabilo določbo 6. člena ZPIZ-2A in da je zato izpodbijana odločba v zvezi s sklepom z dne 9. 7. 2013 nepravilna in nezakonita. Tožnica je bila od 21. 11. 2011 dalje prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in je vložila zahtevo za spremembo šifre oziroma za vpis v matično evidenco dne 12. 6. 2013, to je po 7. 6. 2013, ko se je iztekel 30 dnevni rok iz 6. člena ZPIZ-2A, zato je odločitev tožene stranke, da se tožničina zahteva kot prepozna zavrže, pravilna. Takšno odločitev tožene stranke je že večkrat kot pravilno potrdilo tudi pritožbeno sodišče tudi v zadevah Psp 585/2014, Psp 465/2014, Psp 593/2014. V obširnih pritožbenih navedbah toženka tudi pojasnjuje novelo ZPIZ-2A ter zakaj meni, da tudi za tožnico velja rok iz 6. člena ZPIZ-2A.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem navaja, da ji mora toženka zadevo trajno in pravično urediti in poračunati že plačani prispevek ter izdati pravilno odločbo o postopnem povečanju prispevkov, strinja se z vsemi stališči iz izpodbijane prvostopenjske sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče glede odprave napadenih odločb pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede odločitve sodišča v 2. odstavku I. točke izreka pa pritožbeno sodišče meni, da je prvostopenjsko sodišče preuranjeno odločilo o tem, da ima tožnica lastnost zavarovanke na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2013 dalje, saj o predmetni zadevi tožena stranka sploh še ni odločala, ker je s sklepom vlogo tožnice procesno zavrgla. Vsebinske pogoje bo morala toženka obravnavati v nadaljnjem upravnem postopku, katerega zakonitost bo mogoče tudi sodno preverjati. Na ta način se vzdržuje primerno ravnovesje med sodno in izvršilno vejo oblasti (2. odstavek 3. člena in 3. odstavek 120. člena Ustave RS), sicer bi sodišče prvič odločalo o upravni stvari, čeprav upravni organ predmeta zahteve še ni vsebinsko obravnaval v svojem postopku (tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 150/2015 z dne 22. 9. 2015).

6. V predmetni zadevi je sporno, ali tudi za tožnico velja 30 dnevni rok, določen v 6. členu ZPIZ-2A, in bi se morala do tega roka prijaviti v obvezno zavarovanje. Toženka v zvezi s tem stoji na stališču, da tudi za zavarovance, kakor je tožnica, velja navedeni 30 dnevni rok, ki je potekel dne 7. 6. 2014. 7. Odgovor na navedeno vprašanje je podan v določilih ZPIZ-2A. V 6. členu citiranega zakona določen rok se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljali. Tožnica ni zavarovanka, na katero bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. 1. 2014 do uveljavitve ZPIZ-2A, niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Jasne določbe 6. člena ZPIZ-2A z razlago, da tudi za ostale zavarovance velja rok za uveljavitev zavarovanja, ni mogoče dopolnjevati in je bilo tako ravnanje toženke, ki je vlogo tožnice zavrgla, napačna.

8. Toženka se v pritožbi sklicuje tudi na odločitve pritožbenega sodišča pod opr. št. Psp 585/2013, Psp 465/2014 in Psp 593/2014. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 155/2015 z dne 27. 10. 2015 odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Psp 593/2014 z dne 4. 3. 2015 spremenilo tako, da je odpravilo sklep in odločbo tožene stranke in torej sprejelo drugačno stališče, kakor je v citiranih odločitvah pritožbenega sodišča. Stališče, ki ga je zavzelo revizijsko sodišče je glede roka iz 6. člena ZPIZ-2A enako kakor je zavzeto v stališču prvostopenjskega sodišča in takšno je tudi stališče pritožbenega sodišča v tej zadevi.

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi toženke in spremenilo 2. odstavek točke I. izreka prvostopenjskega sodišča tako, da zadevo vrača toženki v ponovno upravno odločanje. V preostalem, glede odprave odločb tožene stranke, pa je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP, kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.