Jedro

Podana odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca ni neveljavna, če ni dokazano, da je bila dana pod vplivom sile, grožnje ali zmote.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevke tožeče stranke, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na nezakonit način tako, da je tožeča stranka še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki z vsemi pravicami, ki izhajajo iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico in jo za isti čas prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, vse v 8-ih dneh pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plače v višini, kot dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi št. 3825 z dne

12.6.2003, ji od posameznih mesečnih zneskov neto plač izplačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, od pripadajočih mesečnih zneskov bruto plač pa je dolžna tožena stranka plačati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače, vse v 8-ih dneh pod izvršbo (točka I izreka sodbe). Obenem pa je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega pravnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtekvu ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje menilo, da je pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi bila podana njena prava volja, saj je izpovedala, da se ni ničesar bala in pravzaprav ne ve, zakaj je odpoved napisala, in niso sporni pogoji po 5. odstavku 81. člena ZDR. Pri tem vztraja, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izražala njene prave volje, kar tudi izhaja iz izvedenih dokazov.

Tožena stranka oziroma njene odgovorne osebe so jo 45 minut zadrževale v pisarni, dokler ni napisala odpovedi pogodbe o zaposlitvi po nareku njenih delavcev. Poleg tega ni prava vešča stranka in se tudi ni mogla zavedati vseh posledic svojega ravnanja, saj jo delavci tožene stranke niso opozorili na posledice, in sicer da ne bo pridobila pravice pri pristojnem zavodu za zaposlovanje iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Iz navedb tožene stranke pa izhaja, da je bil povod za dogodke domnevno kršenje pogodbe o zaposlitvi ter se lahko šteje, da jo je tožena stranka s svojem ravnanjem prevarala.

Poleg tega meni, da bi bilo v spornem primeru potrebno skleniti sporazum v smislu 79. člena ZDR/02, da bi se odpoved lahko štela za veljavno, saj ji je tožena stranka zaključila delovno razmerje pred iztekom dvomesečnega odpovednega roka.

Tožena stranka v svojem odgovoru na pritožbo soglaša s sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev njene pritožbe.

V odgovoru na pritožbo navaja, da tožeča stranka ne izpostavlja nobene okoliščine, ki jo ne bi pravilno in popolno ugotovilo že sodišče prve stopnje, in iz katere bi izhajalo, da je bila podana sila, grožnja ali zmota, kar bi lahko pri njej povzročilo napako volje. Tožeča stranka v izpovedbi na glavni obravnavi ni pojasnila, da bi jo kdo prisilil k podpisu odpovedi z nedopustno grožnjo ali silo. Ravno nasprotno, pojasnila je, da je bila prepričana, da ni nič storila narobe, in ni imela razloga za strah pred ukrepi delodajalca.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo zavrnilo njen zahtevek in s takimi dejanskimi, kot tudi s pravnimi zaključki tega sodišča, soglaša. Tožeča stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odstavku 337. člena ZPP, ki bi zbudil dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje oziroma, ki bi lahko vplival na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz izpovedbe tožeče stranke ne izhaja, da bi jo tožena stranka prisilila k podpisu odpovedi pogodbe o zaposlitvi z nedopustno grožnjo, niti ne, da bi ravnanje tožene stranke pri tožeči stranki povzročilo strah. Tožeča stranka je izpovedala le, da se na sestanku dne 4.3.2003 ni pravzaprav ničesar bala in da pravzaprav ne ve, zakaj je odpoved napisala.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odpoved, ki jo je dne 4.3.2004 podala tožeča stranka, izraža njeno takratno voljo, in je veljavna. Tudi če bi tožena stranka "grozila" (z izredno odpovedbo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga), taka grožnja ni nedopustna, saj je zakonita. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da jo tožena stranka s tem, ko ji naj ne bi pojasnila, kakšne so posledice njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni spravila v zmoto. Namreč tožeča stranka, zaslišana kot stranka, se na zmoto sploh ni sklicevala.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je njena odpoved pogodbe o zaposlitvi veljavna in ni neveljavna po določbi 5. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002 - Ur. l. RS, št. 42/2002), zato je njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker ji je delovno razmerje prenehalo na zakonit način in sicer na podlagi njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob tem pa je zavzelo pravno stališče, da mora biti prisila oziroma grožnja nedopustna in pri drugi stranki povzročiti utemeljen strah, tako da ta stori nekaj, kar ne izraža njene prave volje.

Strah pa se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da ji je grozila nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi dobrini te stranke, ali komu drugemu (določbe od 45. do 49. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, z dne

25.10.2001), s čimer soglaša pritožbeno sodišče. Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso njene pritožbene navedbe utemeljene, saj je pritožbeno sodišče preizkusilo dokazno oceno sodišča prve stopnje in ugotovilo, da je objektivna, pravilna in v njo ni dvomilo (8. člen ZPP). Tožeča stranka, kot prava nevešča stranka, bi morala zaprositi preložitev podpisa odpovedi pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje, da bi jo kdo prisilil v podpis te pogodbe; kaj takega tudi ne izhaja iz njene odpovedi, zaslišane kot stranke. Tožeča stranka nima prav, da bi bilo treba skleniti sporazum v smislu 79. člena ZDR in da bi šele takrat veljala odpoved za veljavno, saj tudi v takem primeru nima nobenih pravic pri zavodu za zaposlovanje, kot tudi ne v konkretnem primeru. Iz določbe 79. člena ZDR/02 izhaja le, da pogodbo o zaposlitvi lahko stranki kadarkoli razveljavita s pisnim sporazumom, ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tak sporazum mora biti sklenjen v pisni obliki, sicer je neveljaven. Zato zaključuje pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.