Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključek o neizpoljenosti pogojev za zmanjšanje plačila odškodnine po prvem odstavku 170. člena OZ, in sicer neizpolnjevanja pogoja, da škode ni povzročil namenoma ali s hudo malomarnostjo, sprejelo na podlagi ugotovive, da je bil prvotoženec v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 5. točki v zvezi s 3. in 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 in upoštevaje 14. člen ZPP ter s tem vezanost pravdnega sodišča na obstoj kaznivega dejanja.

Pojem krivde in njenih oblik v civilnem in kazenskem postopku se ne pokrivata.

14. člen ZPP določa vezanost civilnega sodišča na ugotovitve kazenskega sodišča glede vzročne zveze med ravnanjem storilca in nastankom določene posledice. Že iz tega pa izhaja neutemeljenost trditev, da bi naj bil vzrok smrti v nepravočasnem nudenju zdravniške pomoči takoj po prometni nesreči, da je med ravnanjem prvotoženca in smrtjo bila pretrgana vzročna zveza oziroma med njima ni vzročne zveze.

Določilo 41. člena OZ, ki ureja povračilni zahtevek (regres), tako temelji na kršitvi pravila o obvezni sklenitvi zavarovalne pogodbe, ki ga sicer določa 2. člen ZOZP, ki določa, da mora lastnik prevoznega sredstva skleniti obvezno zavarovanje preden začne prevozno sredstvo uporabljati v prometu in zavarovanje obnavljati, dokler je prometno sredstvo v uporabi.

Določila OZ omogočajo možnost razbrementive odškodninske odgovornosti lastnika vozila, kateremu je bilo vozilo protipravno odvzeto (151. člen OZ).

Solidarnost po 186. členu OZ izhaja iz lastnih ravnanj oseb (solidarnih zavezancev), ki so oškodovancu povzročili škodo in v položajih, kot jih opredeljuje ta člen. Solidarnost obveznosti pa je lastnost obveznosti, ki jo opredeljuje 395. člen OZ in ki sama po sebi ne ustvarja podlage za nastanek obveznosti solidarnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba prvotoženca se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. in III. izreka v delu odločitve, ki se nanaša na prvotoženca, potrdi.

II. Pritožbi drugotoženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. in III. izreka v delu odločitve, ki se nanaša na drugotoženko, razveljavi, zadeva v tem obsegu pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Prvotoženec sam trpi svoje pritožbene stroške.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških drugotoženke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8. 1. 2019 razsodilo: - pod točko I izreka delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 132098/2015 z dne 5. 11. 2015 in sicer tako, da sta toženca dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) v 8 dneh plačati 54.725,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2015 dalje, prvotoženec pa še 379,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2015 dalje, oba toženca pa tudi izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2015 dalje; - pod točko II izreka delno razveljavilo v točki I izreka opredeljen sklep o izvršbi v delu, v katerem je bilo tožencema naloženo plačilo 641,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2015 dalje in v delu, v katerem je bilo drugotoženki naloženo plačilo 379,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2015 dalje ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo; - pod točko III izreka tožencema naložilo, da sta dolžna tožniku povrniti v 15-ih dneh pravdne stroške v znesku 2.518,07 EUR, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

2. Zoper sodbo sta pritožbi vložila oba toženca. S pritožbama sta izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v odločitvah pod točko I in III izreka. V pritožbah sta uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala, da se njunima pritožbama ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbah sta navajala, da so zmotni in protispisni zaključki sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovorov tožencev o nepodanosti tožnikove aktivne legitimacije. Tožnik je v tožbi in dopolnitvi tožbe navedel, da odobrava vsa opravljena procesna dejanja, ki jih je opravila pooblaščenka ...., zlasti vložitev predloga za izvršbo. Slednje pomeni, da je bil ta vložen s strani .... Tudi v nadaljnjih vlogah je tožnik navajal 36. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) kot pravno podlago, na kateri je za likvidacijo škode, za vložitev predloga za izvršbo in za vodenje tega postopka pooblastil .... Po navedeni zakonski podlagi pa bi ... lahko prepustil le obravnavanje odškodninskih zahtevkov, za ostala dejanja pa pravne osebe, kar je zavarovalnica, ne bi mogel pooblastiti. Tako ta ne bi smela vložiti predloga za izvršbo in bi sodišče moralo tožbo zavreči, saj tožnika ni zastopala oseba, ki ga je upravičena zastopati. Zaključki sodišča o pravilni navedbi aktivne legitimacije in zastopnikov pa so tudi v nasprotju z zapisi na zapisnikih narokov. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določilo 14. člena ZPP in na njegovi podlagi zaključilo o vezanosti na kazensko sodbo, s katero je bil prvotoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 5. točki v zvezi s 1. in 3. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1, tudi glede njegove storitve dejanja z naklepom, zaradi česar ni izpolnjenih pogojev po prvem odstavku 170. člena OZ za zmanjšanje odškodnine. Sodbe kazenskega sodišča in vezanosti nanje po 14. členu ZPP ni mogoče razumeti na takšen način, saj prvotoženec škodnega dejanja in posledic ni povzročil namerno. Zato pa bi sodišče moralo za ugotovitev izpolnjenosti pogojev iz 170. člena OZ izvesti vse predlagane dokaze in ugotoviti vsa potrebna dejstva. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v zvezi z regresno zavezo drugotoženke relevantna zgolj določba 41. člena ZOZP. Takšna razlaga je neustrezna, saj mora obstajati vsaj nekakšna subjektivna povezava regresnega zavezanca s škodo, ki je bila povzročena. Samo golo lastništvo neregistriranega vozila takšne povezave ne more ustvariti. Zato bi bilo potrebno upoštevati tudi zakonska določila glede povrnitve škode, pa tudi temeljna načela odškodninskega in obligacijskega prava. Drugotoženka s škodnim dejanjem ni imela nič, vozilo ji je bilo vzeto brez njene vednosti in uporabljeno za vožnjo, s strani prvotoženca in pokojnega G. sta bili nanj nameščeni različni registrski tablici, vozilo pa se, od kar je bilo v lasti drugotoženke, sploh ni uporabljalo za vožnjo in se tudi kritičnega večera ne bi, če bi bila drugotoženka s tem seznanjena, saj bi uporabi vozila odločno nasprotovala, saj je vedela, da prvotoženec izpita ni imel. Vozilo je bilo parkirano stran od hiše in je tam čakalo, da se bo zanj sklenilo zavarovanje in se bo registriralo. Ključi vozila pa so bili spravljeni v predalu hiše, v kateri sicer prebivajo same polnoletne osebe. Tako drugotoženka ni storila nič protipravnega, niti ji ni mogoče očitati, da bi lahko pričakovala, da bi kdo takšno vozilo uporabil za vožnjo. Zato pa se od nje ne more terjati tega, kar je bilo izplačano oškodovancem. Drugotoženki tudi ni mogoče očitati kršitve obveznosti iz 2. člena ZOZP, ki se nanašajo na drugačno situacijo. Zato pa samo dejstvo, da je bila drugotoženka lastnica vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nesreči, ne more ustvarjati njene zaveze za plačilo regresnega zahtevka. Sicer pa v zvezi s takšnim razlogovanjem v sodbi niso navedeni jasni razlogi oziroma so ti sami s seboj v nasprotju. Stališče sodišča pa drugotoženko postavlja v neenakovreden položaj z osebami, ki so izgubile zavarovalne pravice in z imetniki vozil, ki so na podlagi določil OZ prosti odgovornosti zaradi obstoja ekskulpacijskih razlogov, če jim je bilo vozilo proti njihovi volji odvzeto. Nesprejemljivo je tudi stališče sodišča prve stopnje o nelimitirani višini povračilnega zahtevka ter da je glede višine priznane odškodnine tožnik zadostil trditvenemu bremenu ter da je v regresnem postopku trditveno breme o previsokem izplačilu na tožencu. Tožnik glede oškodovancev J.in G. G. ter M. K. ni navedel niti ene okoliščine, ki bi izkazovala utemeljenost priznanja odškodnin v navedeni višini, čeprav sta toženca v zvezi s tem podala izrecne ugovore. Tako bi moral tožnik v dopolnitvi tožbe zatrjevati okoliščine, ki jih je v sodbi sicer povzelo sodišče iz predloženih dokazil. Prelaganje trditvenega bremena glede višine odškodnine na toženca, brez da bi bila ta s strani tožnika obrazložena v minimalnem obsegu, pomeni neenako obravnavanje strank. Sodišče pa je pri sklicevanju na vsebino odškodninskih zahtevkov spregledalo, da so posredni oškodovanci zahtevali plačilo nematerialne in materialne škode, slednje pa ni mogoče zahtevati na podlagi 180. člena OZ. Iz priloženih poravnav ni mogoče ugotoviti kakšne vrste škod so bile oškodovancem izplačane. Sodna poravnava kot dokaz ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Zato sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ne bi smelo šteti za izkazanega in o njem ne bi smelo odločati. Sodišče je s tem, ko je podlago za upravičeno izplačilo odškodnine vezalo na vsebino dokaznih listin in mimo trditvene podlage tožnika, bistveno kršilo določila postopka in stranke neenakopravno obravnavalo. Sodišče prve stopnje je bilo tisto, ki je (v točki 20 obrazložitve) mimo trditvene podlage tožnika navedlo, da bi naj pooblaščenci posrednih oškodovancev navedli temelj za odmero stroškov in da bi naj bili ti odmerjeni v skladu s takrat veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi. Iz predloženih računov sicer ni razvidna priglasitev stroškov na način, kot ga je ugotovilo sodišče. Glede zahtevka posredne oškodovanke S. G. je tožnik sicer podal trditveno podlago glede obsega škode, vendar bi sodišče moralo pri presojanju višine odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega upoštevati kriterije iz 179. člena OZ. Ti pa niso bili zatrjevani niti izkazani. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo za upravičeno plačilo stroškov o višini 12,60 EUR, čeprav ni jasno, iz kakšnega razloga bi tožnik imel takšne stroške. Glede plačila stroškov likvidacije pa se je sodišče nepravilno sklicevalo na 41. člen ZOZP v povezavi s 36. členom ZOZP. Ti stroški so nastali izključno zaradi odločitve tožnika samega, da bo obravnavo zadeve prepustil zavarovalnici. Zato ni sprejemljivo, da so sedaj stroški naloženi tožencema. Zmotno je tudi stališče sodišča glede soprispevka pokojnega G.. Zmoten je zaključek sodišča, da toženca nista dokazala, da je bil G. pobudnik vožnje v neregistriranem vozilu, da je pomagal pri namestitvi tablic, da ni vedel, da prvotoženec nima vozniškega izpita in da je vozilo neregistrirano. Prvotoženec se res ne spominja natančnega dogajanja kritičnega večera, vendar pa logičnost življenjskih dogajanj trditve tožencev potrjujejo. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da bi G. enake smrtne poškodbe utrpel, če bi bil v času nesreče v vozilu pripet z varnostnim pasom. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je izvedenec K. ugotovil, da je vzrok smrti G.. v nepravočasnem nudenju zdravniške pomoči. S takšno ugotovitvijo izvedenca je prišlo po stališču tožencev do pretrganja vzročne zveze. Razlogi sodišča v zvezi s tem, da je v ugotovljenih okoliščinah takšna posledica predvidljiva, so neživljenjski. Neprepričljivi so tudi zaključki sodišča o nedokazanosti trditev, da je pokojni G. vedel, da je prvotoženec vinjen ter posledično zmoten zaključek, da se ta ni obnašal neodgovorno, ko je prisedel k vinjenemu vozniku. Zato pa soprispevek G. ne more biti le 30 %, ampak višji, vsaj 70 %, kar bi bilo v skladu s sodno prakso (II Ips 136/2017). Sodišče prve stopnje je neprepričljivo pojasnilo tek obresti, saj bi te glede na to, da sta toženca fizični osebi, lahko priznalo šele od vložitve tožbe dalje. Ker bi sodišče prve stopnje moralo tožnikov zahtevek v celoti zavrniti, je zmotno odločilo o pravdnih stroških. To pa tudi zato, ker tožnik s svojim tožbenim zahtevkom ni v celoti uspel in bi moralo sodišče odločiti o pravdnih stroških na podlagi medsebojnega pobota. Zmotno je sodišče kot potrebne pravdne stroške tožniku priznalo potne stroške za prihod pooblaščenke na narok, saj ni bilo potrebno, da tožnika zastopa pooblaščenka iz Maribora.

3. Tožnik na pritožbi ni odgovoril. 4. Pritožba prvotoženca ni utemeljena, pritožba druge toženke pa je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob zavrnitvi ugovora tožencev glede aktivne legitimacije tožnika pravilno pojasnilo, da določila 41. člena ZOZP dajejo tožniku materialnopravno upravičenje (stvarno aktivno legitimacijo) zahtevati povračilo oškodovancem izplačane odškodnine (skupaj z obrestmi in stroški) od lastnika vozila, za katerega ta ni sklenil zavarovalne pogodbe (drugotoženke) in od povzročitelja škodnega dogodka (prvotoženca). Tudi glede procesnih zahtev za zastopanje strank je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je predlog za izvršbo vložil tožnik po A. Š. P. kot pooblaščenki, ki ima generalno pooblastilo za tožnikovo zastopanje pred predmetnim sodiščem, deponirano pri sodišču pod Su 25-1/14-21 ter da so tekom pravdnega postopka tožnika kot pooblaščenci zastopali sicer pri .. zaposleni, ki pa so za zastopanje tožnika v predmetnem postopku predložili pooblastila tožnika in potrdila o opravljenih pravniških državnih izpitih, pravilno zaključilo, da je bil v predmetnem pravdnem postopku tožnik pravilno zastopan (tretji odstavek 87. člena ZPP). Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in jih listine v spisu (sklep o izvršbi, priloge od A 59 do A 61) potrjujejo. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o zmotnosti zavrnitve ugovora tožencev glede aktivne legitimacije tožnika in o napačnosti zastopanja tožnika v predmetnem pravdnem postopku.

6. Sodišče prve stopnje je zaključek o prvotoženčevi neizpoljenosti pogojev za zmanjšanje plačila odškodnine po prvem odstavku 170. člena OZ in sicer neizpolnjevanja pogoja, da škode ni povzročil namenoma ali s hudo malomarnostjo, sprejelo na podlagi ugotovitve, da je bil prvotoženec v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 5. točki v zvezi s 3. in 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 in upoštevaje 14. člen ZPP ter s tem vezanost pravdnega sodišča na obstoj kaznivega dejanja, torej na protipravnost prvotoženčevega ravnanja ter vzročno zvezo med prvotoženčevim ravnanjem in nastankom ugotovljene posledice (smrtjo Romana G.) in na kazensko odgovornost prvotoženca.

7. Navedeno kaznivo dejanje, ki pomeni, da je imela nevarna vožnja prvotoženca za posledico prometno nesrečo s smrtjo osebe, je mogoče storiti le z naklepom. Kazniva dejanja iz prvega odstavka 324. člena KZ so namreč ogrozitvena kazniva dejanja, ki jih je mogoče izvršiti samo s krivdno obliko (eventualnega ali direktnega) naklepa1, pri čemer je kazensko sodišče prvotoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu kvalificirane s hujšo posledico - smrtjo osebe (R. G.). Temeljno kaznivo dejanje je bilo storjeno z naklepom, hujša posledica pa je nastala zaradi storilčeve malomarnosti.2

8. Pojem krivde in njenih oblik v civilnem in kazenskem postopku se ne pokrivata. Medtem ko gre pri krivdi, kot enem od temeljnih elementov kaznivega dejanja, za presojo storilčevega subjektivnega odnosa do dejanja, zaradi katerega mu je mogoče očitati kaznivo dejanje, je temeljno merilo krivde v ožjem pomenu v civilnem pravu zahtevana skrbnost ravnanja. Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga hotel storiti (direktni naklep) ali če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep). Del zavestne in voljne sestavine naklepa je tudi zavest o prepovedani posledici in njeno hotenje oziroma zavest o možnosti njenega nastanka in privolitev vanjo. Teorija v zvezi s pojmom ″namena″ v civilnem pravu, ki ga OZ ne definira, poudarja, da volja, drugače kot v kazenskem pravu, ni usmerjena k povzročitvi prav določene škode. Ni torej pomembno, ali je povzročitelj želel povzročiti škodljivo posledico ali ne. Povzročitev škode v civilnem pravu je namerna že takrat, ko je povzročitelj vedel, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala škoda, ne glede na to, ali je ravnal z željo povzročiti to škodo ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot stranska posledica njegovega ravnanja.3 Z vidika civilnopravnega pojmovanja ″namena″ je v konkretnem primeru, v katerem pravdno sodišče obravnavo isto dejansko stanje kot v predhodnem kazenskem postopku kazensko sodišče, pomemben materialnopravni sklep kazenskega sodišča, da je prvotoženec v zvezi z nevarno vožnjo v cestnem prometu, kakršno je uresničil z vožnjo ob prometni nesreči (prvi odstavek 324. člena KZ-1), ravnal z (eventualnim) naklepom in da obstaja vzročna zveza med njo in smrtjo G.. V tem delu je civilno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega sodišča o kazenski odgovornosti oziroma krivdi kot enem temeljnih elementov kaznivega dejanja (14. člen ZPP). Upoštevajoč civilnopravno pojmovanje namena pa ni pomembno, kakšen je bil subjektivni odnos prvotoženca do povzročene posledice, torej ali je želel povzročiti smrt sopotnika ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen. Razlogovanje sodišča prve stopnje je tako pravilno. Ob takšnih ugotovitvah pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje o prvotoženčevi neizpolnjenosti pogojev za zmanjšanje odškodnine po 170. členu OZ. Pritožbeni drugačni očitki in očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi z zahtevkom prvotoženca po 170. členu OZ so tako neutemeljeni.

9. 14. člen ZPP določa tudi vezanost civilnega sodišča na ugotovitve kazenskega sodišča glede vzročne zveze med ravnanjem storilca (prvotoženca) in nastankom določene posledice (s smrtjo R. G.), kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v točki 11 obrazložitve. Že iz tega pa izhaja neutemeljenost trditev tožencev, da iz ugotovitev izvedenca K., da bi naj bil vzrok smrti R. G. v nepravočasnem nudenju zdravniške pomoči takoj po prometni nesreči, izhaja, da je med ravnanjem prvotoženca in smrtjo G. bila pretrgana vzročna zveza oziroma med njima ni vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je sicer (v točki 29 obrazložitve) trditve tožencev o pretrganju vzročne zveze med ravnanjem prvotoženca in smrtjo G. presojalo ponovno ter jih zavrnilo tudi zaradi zaključka o neizkazanosti pogojev iz prvega in drugega odstavka 153. člena OZ, vendar pa slednje ne vpliva na pravilnost takšne odločitve. Pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti slednje tako ne morejo omajati pravilnost zaključkov sodišča o neutemeljenosti takšnih trditev.

10. Utemeljene pa so pritožbene trditve drugotoženke o materialnopravni zmotnosti razlogovanja sodišča prve stopnje, da določilo 41. člena ZOZP, kot lex specialis v razmerju do določb OZ, daje tožniku pravico, da od lastnika nezavarovanega vozila (drugotoženke) izterja oškodovancem izplačane odškodnine, obresti in stroške, lastnik vozila (drugotoženka) pa se svoje odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na ekskulpacijske razloge po 153. členu OZ, saj po določbi 41. člena ZOZP odgovarja že na podlagi samega (golega) dejstva, da je bilo vozilo nezavarovano. Zaradi takšnega razlogovanja (ki izhaja tudi iz odločbe VSL I Cp 3305/2016) sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot pravno pomembnih drugotoženkinih trditev, s katerimi je utemeljevala obstoj ekskulpacijskih razlogov po 153. členu OZ oziroma 151. členu OZ.

11. Sodišče prve stopnje je (v 14. točki obrazložitve) pravilno pojasnilo (s sprejeto ureditvijo ustanovitve škodnega sklada, vplačil vanj in tožnikovim izplačevanjem odškodnin oškodovancem v primeru škode, nastale z nezavarovanimi ali neznanimi vozili), v ZOZP-u zasledovan namen sistemske zaščite oškodovancev, ki jim je bila škoda povzročena z nezavarovanimi ali neznanimi vozili, da bi ti prišli oziroma lažje prišli do njenega povračila in da zaradi nevplivanja na to s kakšnim vozilom jim je škoda bila povzročena, ne bi bili v slabšem položaju kot drugi udeleženci - oškodovanci v prometnih nesrečah, ki jih povzročajo zavarovana vozila. Določilo 41. člena OZ, ki ureja povračilni zahtevek (regres), tako temelji na kršitvi pravila o obvezni sklenitvi zavarovalne pogodbe, ki ga sicer določa 2. člen ZOZP, ki določa, da mora lastnik prevoznega sredstva skleniti obvezno zavarovanje preden začne prevozno sredstvo uporabljati v prometu in zavarovanje obnavljati, dokler je prometno sredstvo v uporabi. Iz takšne odškodninske podlage odgovornosti lastnika vozila (ki je namen ZOZP-a ne izključuje) pa izhaja tudi dopustnost njene ekskulpacije pod pogoji, kot jih za lastnike vozil, kot imetnike nevarnih stvari, določajo pravila odškodninskega prava oz. OZ.4 Utemeljeno ob tem drugotoženka tudi pritožbeno poudarja svoje trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje, da ji je bilo, sicer pred obravnavano prometno nesrečo kupljeno nezavarovano vozilo, ki ga sicer ni uporabljala kot prevozno sredstvo v prometu, niti ni takšnega namena imela, proti njeni volji in brez njene vednosti odvzeto po prvotožencu in uporabljeno za vožnjo v prometu. Iz zaključka sodišča prve stopnje, ki ga je v zvezi s takšnimi trditvami to sprejelo, da sta drugotoženka in prvotoženec vedela, da avto nima sklenjenega obveznega zavarovanja, ker ga drugotoženka po nakupu ni zavarovala, pa sicer tudi ne izhaja njena kršitev obveznosti iz 2. člena ZOZP, kot to utemeljeno poudarja pritožnica. Zato pa so utemeljeni pritožbeni očitki drugotoženke, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo določilo 41. člena ZOZP, ne da bi tega presojalo tudi v povezavi s podanostjo drugotoženkine kršitve obveznosti iz 2. člena ZOZP (kršitvijo zakonske obveznosti sklenitve pogodbe o zavarovanju) in ne da bi trditve drugotoženke ugotavljalo in presojalo po določilih OZ, ki omogočajo možnost razbremenitve odškodninske odgovornosti lastnika vozila, kateremu je bilo vozilo protipravno odvzeto (151. člen OZ).

12. Pritožbeni očitki drugotoženke o materialnopravni zmotnosti takšnega razlogovanja in presojanja drugotoženkine zavezanosti za plačilo izplačanih odškodnin so tako utemeljeni. Ker sodišče prve stopnje zaradi takšnega razlogovanja ni ugotavljalo po drugotoženki zatrjevanih dejstev, s katerimi je utemeljevala trditve o neuporabi vozila kot prevoznega sredstva in v zvezi s protipravnostjo odvzema vozila in njegove uporabe v prometu ter teh tudi ni presojalo v smislu 151. člena OZ, je pritožbeno sodišče pritožbi drugotoženke v tem delu ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem delu, ki se nanaša na drugotoženko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na obsežnost potrebnega ugotavljanja pravno pomembnih dejstev v zvezi z zgornjo presojo podanosti drugotoženkine plačilne zaveze, bi pritožbeno sodišče z njihovim ugotavljanjem (po predhodno izvedenem dokaznem postopku), strankam kršilo pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Takšna izvedba postopka in ugotavljanje dejstev pred pritožbenim sodiščem pa v razmerju do sodišča prve stopnje ne bi zagotavljala hitrejšega in ekonomičnejšega zaključka postopka, glede na čas vložene tožbe in narave spora pa tudi ne bodo kršene pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

13. Pravno zmotno je sicer razlogovanje sodišča prve stopnje, da je glede na odgovornost prvotoženca, izhajajočo iz pravnomočne kazenske obsodilne sodbe in v določbi 41. člena ZOZP določeno nerazdelno odgovornostjo prvotoženca in drugotoženke, podana tudi odgovornost drugotoženke. Solidarnost po 186. členu OZ izhaja iz lastnih ravnanj oseb (solidarnih zavezancev), ki so oškodovancu povzročili škodo in v položajih, kot jih opredeljuje ta člen. Solidarnost obveznosti pa je lastnost obveznosti, ki jo opredeljuje 395. člen OZ in ki sama po sebi ne ustvarja podlage za nastanek obveznosti solidarnega dolžnika.

14. Glede na zgornjo odločitev je v nadaljevanju pritožbeno sodišče presojalo le utemeljenost pritožbenih trditev in očitkov prvotoženca.

15. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno, z razlago, ki je uveljavljena tudi v sodni praksi5 ,obrazložilo, zakaj višine povračilnega zahtevka iz 41. člena ZOZP ne omejuje omejitev, ki je sicer določena v 7. členu ZOZP in na katero sta se sicer sklicevala toženca. Toženčevo zatrjevanje o zmotnosti takšnih zaključkov tako ni utemeljeno.

16. Kot je razvidno iz vsebine trditev tožnika v prvi pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2016 (″dopolnitev tožbe″), je ta pod točko III. navedb (l. št. 48 spisa) specificirano navedel kaj pomenijo konkretna izplačila posameznim posrednim oškodovancem (odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega in stroški odvetniškega zastopanja posameznega oškodovanca), njihovo višino posameznemu posrednemu oškodovancu in višino izplačil glede na dogovorjen 30 % soprispevek pokojnega .. Vsebina tožnikovih trditev glede vsebine in višine izplačil posrednim oškodovancem (že v dopolnitvi tožbe) je tako takšna, kot jih je kot trditve tožnika ugotovilo sodišče prve stopnje (v točki 16 obrazložitve). Kot je razvidno iz vsebine pripravljalne vloge tožencev z dne 1. 3. 2016, sta toženca takšnim trditvam o višini odškodnine nasprotovala s trditvami, da je smrt očeta oziroma partnerja oziroma sina hud udarec za sinova, partnerko in mamo, v kar toženca ne dvomita, vendar pa odškodnina presega standard pravične denarne odškodnine, ki se v takšnih primerih prisoja ter da iz samih sodnih poravnav ne izhaja, na kakšni podlagi je bila višina odškodnin določena, ... pa je v sodnih poravnavah priznala previsoke odvetniške stroške, zato pa so same priznane in izplačane odškodnine previsoke in se toženca z njimi ne strinjata, kot posledično pa tudi ne s priznanimi odvetniškimi stroški, ki so previsoki, četudi se upošteva v samih poravnavah določena odškodnina. Tožnikove trditve v dopolnitvi tožbe glede višine odškodnin in odvetniških stroškov, izplačanih posrednim oškodovancem, katerih povrnitev od tožencev zahteva, so bile tako dovolj podrobno opredeljene, da jih je lahko sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene listin, ki jih je za svoje takšne trditve predložil tožnik, tudi preverilo in ugotavljalo, pri tem pa sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožnikove trditvene podlage (torej ni kršilo 7. člena ZPP), kot neutemeljeno pritožbeno zatrjuje pritožnik. Neutemeljeni pa so tudi (protispisni) pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da so posredni oškodovanci zahtevali plačilo nepremoženjske in premoženjske škode. Glede na vsebino ugovornih trditev toženca pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da glede na tožnikove navedbe v dopolnitvi tožbe in navedbe v pripravljalni vlogi (točka VIII pripravljalne vloge z dne 14. 3. 2016), v kateri je na takšne ugovorne trditve tožencev odgovoril, niso zahtevale od tožnika zatrjevanja konkretnejših okoliščin o posrednim oškodovancem J. in G. G. ter M. K. izplačanih odškodninah. Glede na toženčeva ugovorna nasprotovanja izplačanim odvetniškim stroškom pa je sodišče prve stopnje vprašanje pravilnosti odmere stroškov, ki je materialnopravno vprašanje, pravilno preverilo in ugotovilo z uporabo takrat veljavnega Zakona o odvetniški tarifi. Zato tudi v zvezi z višino teh stroškov niso utemeljene pritožbene trditve o podanosti kršitve 7. člena ZPP.

17. Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornostjo upravičenosti izplačane odškodnine S. G. za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega po prvem odstavku 180. člena OZ pravilno zaključilo o utemeljenosti njenega priznanja. Z ugotovitvijo okoliščin njenega dejanskega obsega in z izpostavljenostjo njene višine, v primerjavi s siceršnjim prisojanjem istovrstnih odškodnin v primerljivih zadevah, pa je tudi pravilno zaključilo, da je bila dogovorjena in izplačana odškodnina G. v okvirih, kot se sicer prisojajo tudi v sodnih postopkih v primerljivih zadevah. Zato pa je pravilno zavrnilo kot neutemeljene ugovorne trditve tožencev o previsoko priznani odškodnini. Ker uporaba kriterijev za odmero odškodnine iz 179. člena OZ pomeni uporabo materialnega prava, tega pa uporabi sodišče ne glede na trditve pravdnih strank (tretji odstavek 180. člena ZPP), so neutemeljene pritožbene trditve, da tožnik ni zatrjeval kriterijev iz 179. člena OZ.

18. S sklicevanjem na jasno vsebino določil 41. in 36. člena ZOZP je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o utemeljenosti tožnikovega zahtevka na povračilo stroškov obravnavanja odškodninskih zahtevkov posrednih oškodovancev pred ...v višini 205,00 EUR, pa tudi stroškov v zvezi s pridobitvijo listin iz kazenskega spisa, potrebnih za tožnikovo uveljavljanje povračilnega zahtevka.

19. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da toženec ni z nobenim dokazom, niti z lastnim zaslišanjem, potrdil svojih trditev, da je bil pobudnik vožnje v neregistriranim vozilom G., da je ta pomagal pri namestitvi tablic na vozilo in da je vedel, da prvotoženec nima vozniškega izpita ter da je vozilo neregistrirano, je življenjsko logičen in prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da toženec takšnih trditev ni dokazal. Zato pa toženec s sklicevanjem na logičnost življenjskih dogajanj ne more omajati prepričljivosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje.

20. Sodišče prve stopnje je v izvedenskih mnenjih izvedencev avtomobilske stroke S. H. in sodnomedicinske stroke P. K. imelo zadostno in prepričljivo podlago za prepričljivost zaključka, da bi pokojni G. v obravnavani prometni nesreči enake smrtne poškodbe utrpel tudi, če bi v času nesreče v vozilu bil pripet z varnostnim pasom. Na podlagi takšnega zaključka pa je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da G. opuščena uporaba varnostnega pasu ne predstavlja podlage za njegov morebitni soprispevek k nastali škodi. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca K. pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da vinjenost pokojnega G. v času prometne nesreče ni imela nobenega neposrednega vpliva na nastanek telesnih poškodb, ker so bile te izključno posledica delovanja biomehanskih obremenitev na njegovo telo ob trčenju osebnega vozila v drevo. Zato pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo trditve toženca, da je zaradi G. vinjenosti njegov soprispevek k nastalim škodnim posledicam večji od 30 %, kot je bil ta sicer dogovorjen s posrednimi oškodovanci in upoštevan pri izplačilih odškodnin.

21. Na podlagi ugotovitve, da toženec niti z lastno izpovedbo ni potrdil svojih trditev, da je pokojni G., ko je pred usodno vožnjo prisedel v vozilo k vinjenemu prvotožencu, vedel, da je ta vinjen, vendar pa se je zaradi lastne vinjenosti obnašal neodgovorno in prisedel v vozilo, je življenjsko logičen in prepričljiv zaključek sodišča o nedokazanosti toženčevih takšnih trditev.

22. Sodišče prve stopnje je s temeljito dokazno oceno in navedbo materialnopravne podlage obrazložilo svojo odločitev o tem, od kdaj je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti. Zato pa toženec s pavšalnimi trditvami o neprepričljivosti pojasnil sodišča ne more omajati njihove prepričljivosti.

23. Sodišče prve stopnje je glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov na podlagi ugotovitve, da je tožnik uspel s pretežnim delom svojega tožbenega zahtevka, ni pa uspel le z delom zahtevka glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti, glede obravnave tega pa niso nastali posebni stroški, na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo, da mora toženec tožniku v celoti povrniti njegove potrebne pravdne stroške. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšne odločitve niso utemeljeni. Glede na tožnikova pojasnila, zakaj je za zastopanje v predmetnem postopku pooblastil pooblaščence, ki so sicer zaposleni pri zavarovalnici v Mariboru, je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov tožnika temu utemeljeno kot potrebne pravdne stroške priznalo tudi potne stroške tožnikovih pooblaščencev za njihov prihod na narok iz Maribora.

24. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijano odločitvijo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo prvotoženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi pod točko I in III v delu, ki se nanaša na prvotoženca, potrdilo (353. člen ZPP).

25. Prvotoženec s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

26. Odločitev o pritožbenih stroških drugotoženke je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep, zajet v odločitvi pod točko II in IV izreka, je dovoljena pritožba. Pritožba se lahko vloži pri sodišču prve stopnje v 15. dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, oziroma ni vložena v zadostnem številu izvodov, jo sodišče zavrže, ne da bi vložnika pozivalo naj pritožbo popravi ali dopolni (člen 343. ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (člen 105.a/III ZPP). Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Kaznivo dejanje nevarne vožnje, storjeno iz malomarnosti, namreč opredeljuje drugi odstavek 342. člena KZ-1. 2 Primerjaj VS RS I Ips 62862/2010. 3 Tako VS RS v sodbi II Ips 237/2017. 4 Smiselno tako (in drugače kot v zadevi VSL I Cp 3305/2016) VS RS v zadevi II Ips 72/2008 in VSL v zadevah I Cp 1368/2016, I Cp 726/2018, I Cp 1560/2001. 5 Primerjaj odločbe VSL I Cp 286/2013 in I Cp 3743/2010, VSM I Cp 438/2018.