Jedro

V konkretnem primeru je organ prve stopnje razveljavil dovoljenje z dne 10. 5. 2012, s katerim je tožniku dovolil začasno uporabo javne površine, ker je ugotovil, da se navedena javna površina ne uporablja v skladu z izdanim dovoljenjem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Urad za gospodarske javne službe in promet Mestne občine Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da se dovoljenje 3502-129/2012, izdano dne 10. 5. 2012, s katerim je bila tožniku dovoljena začasna uporaba javne površine, prostor na območju pristanišča Svete Katarine, v izmeri 20 m2, zaradi spusta in dviga vodnih skuterjev na obstoječi betonski drči v času tožnikovih treningov, za obdobje od 25. 4. 2012 do 31. 12. 2012, razveljavi. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo na podlagi pritožbe skupine krajanov iz Ankarana, pregleda inšpektorja Občinskega inšpektorata Mestne občine Koper na terenu, ter posledično izdaje ugotovitvene odločbe 0611-27/2012-3 z dne 16. 5. 2012 in sklepa 0611-27/2012 z dne 3. 7. 2012, ugotovljeno, da se javna površina, ki je bila tožniku predana v uporabo, ne uporablja skladno z namenom in v okviru dovoljene površine iz dovoljenja 3502-129/2012 z dne 10. 5. 2012. Zato se izdano dovoljenje razveljavi.

Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnil župan Mestne občine Koper kot drugostopenjski organ. Sklicuje se na 42. člen Odloka o občinskih cestah in drugih javnih površinah (v nadaljevanju Odlok), ki se smiselno uporablja tudi za vse omejitve drugih javnih površin. Strinja se z izpodbijano odločbo in meni, da so razlogi za razveljavitev dovoljenja z dne 10. 5. 2012 utemeljeni. Zavrača tožnikovo sklicevanje na 138. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj iz drugega odstavka tega člena izhaja, da se odločba izda po opravljenem skrajšanem ali pa po posebnem ugotovitvenem postopku. Prvi odstavek 144. člena ZUP pa se nanaša na odločanje po skrajšanem postopku. Drugostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da je javno dobro dostopno vsem pod enakimi pogoji, pri čemer se sklicuje tudi na 1. točko 19. člena Stvarnopravnega zakonika ter na točko 2.2., 2. člena Zakona o graditvi objektov, ki se nanaša na grajeno javno dobro. Slednje je pod enakimi pogoji namenjeno vsem. Pomemben je tudi javni interes. Slednjega presoja organ, ki vodi postopek, ter se varuje po uradni dolžnosti. Na to kaže tudi objava Odloka, na podlagi katerega se zahteva ravnanje v skladu z njim. Drugostopenjski organ se strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, da gre v konkretni zadevi za nespoštovanje pogojev iz dovoljenja z dne 10. 5. 2012. Taka presoja prvostopenjskega organa temelji tako na preizkusu pravilnosti v prvostopnem postopku izvedenih dokazov in prvostopenjske dokazne ocene glede na materialnopravne določbe, kot tudi na ugotovitvi, da gre za zaščito javnega interesa. Izpodbijana odločba je zato pravilna in zakonita.

Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija. V zvezi z navedbami drugostopenjskega organa glede skrajšanega postopka se sklicuje na 154. člen ZUP. Iz slednjega izhaja, da mora biti ustna obravnava opravljena v primeru, ko sta v zadevi udeleženi dve stranki z nasprotujočimi si interesi. Meni, da za izpodbijano odločitev ni podlage v 144. členu ZUP, saj prvostopenjski organ ni dokazal obstoja nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnosti ali za premoženje večje vrednosti, kar bi bilo pogoj za uporabo drugega odstavka 4. točke 144. člena ZUP. Tožnik nadalje zatrjuje, da je splošno znano dejstvo, da v vsej zgodovini pomorstva v slovenskem morju uporabniki vodnih skuterjev niso bili krivci v niti eni pomorski nesreči z hujšimi telesnimi posledicami ali smrtjo in torej niso nič bolj nevarni kot uporabniki plovil drugih oblik, kot jih opisuje Pomorski zakonik RS. Zato meni, da je prvostopenjski organ nepravilno uporabil določila ZUP, saj ni upošteval splošno znanih dejstev. Meni tudi, da bi prvostopenjski organ v konkretni zadevi moral razpisati ustno obravnavo, kjer bi se tožnik lahko branil in kjer bi lahko zaslišali priče in izvedence. Tožnik se ne strinja z razlogi, ki jih je za izpodbijano odločbo navedel prvostopenjski organ. Slednji se sklicuje na pritožbo skupine krajanov Ankarana in posledično na izdajo ugotovitvene odločbe Občinskega inšpektorata Mestne občine Koper z dne 16. 5. 2012 ter sklepa z dne 3. 7. 2012. Glede na to, da je anonimna pritožba skupine krajanov nastala v mesecu juliju 2012, navedena akta - ugotovitvena odločba in sklep, ne moreta biti posledica same pritožbe, saj sta bila izdana pred pritožbo. Tožnik meni, da je prvostopenjski organ za izpodbijano odločitev navedel neresnične razloge. Tožnik nadalje navaja, da je območje pristanišča Sv. Katarine določeno v 6. členu Odloka o pristaniščih, v 12. členu tega odloka pa upravljalca obvezuje „zagotoviti dostop in uporabo pristanišča v skladu s predpisi in zmogljivosti pristanišča, vsem pod enakimi pogoji“. Ta dostop je s postavitvijo količkov na skrajnem severnem delu kamnitega pomola Mesta občina Koper onemogočila. Postavitev količkov je bila izvedena takoj po izdaji izpodbijane odločbe. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi, prvostopenjski organ pa pozove, da območje kamnitega pomola vrne v prvotno stanje pred izdajo izpodbijane odločbe ter zagotovi prost dostop in uporabo, kot to določajo Odlok o pristaniščih in Pravilnik o pristaniščih Mestne občine Koper.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti izpodbijane odločitve in se sklicuje na obrazložitev obeh upravnih aktov. Opozarja tudi, da je z izpodbijanim aktom razveljavljen akt z dne 10. 5. 2012, katerega rok veljavnosti se je iztekel 31. 12. 2012. Zato meni, da ni nobenega razloga za morebitno nadaljevanje postopka, saj akt, ki se izpodbija, nima nobenih posledic za tožnika. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže na podlagi 5. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), podrejeno pa, da tožbo zavrne.

Tožnik vztraja pri tožbi ter ponovno navaja, da prvostopenjski organ pri svoji odločitvi ni upošteval 154. člena ZUP, da je bil postopek nepravilno voden ter da je bilo v zadevi nepravilno odločeno. Nadalje navaja, da je Občinski inšpektorat Mestne občine Koper tožnika določil kot inšpekcijskega zavezanca, čeprav tožnik ni bil in ni lastnik nobenega začasnega objekta, na katerega se nanašata ugotovitvena odločba z dne 16. 5. 2012 in sklep z dne 3. 7. 2012. Pri odstranitvi objekta je tožnik sodeloval le zato, ker je bil obstoj objekta razlog za uvedbo postopka, tožnik pa ni želel, da bi ta postopek kakorkoli vplival na njegovo dejavnost. Žal se je ravno to zgodilo. Tožnik je tožbo vložil v decembru 2012, torej še pred prenehanjem veljavnosti izpodbijane odločbe. Poleg tega je bila tožniku od 28. 8. 2012 do 31. 12. 2012 kratena zakonita pravica do uporabe pristanišča. Zato ni utemeljena trditev tožne stranke, da izpodbijani upravni akt nima nobenih posledic za tožnika. Posledice so fizične narave – količki, ki tožniku kratijo pravico do zakonite uporabe pristanišča. Tožena stranka vztraja pri svojih navedbah. Pojasnjuje, da je Občinski inšpektor Mestne občine Koper z odločbo z dne 16. 5. 2012 tožniku naložil, da mora v roku 15 dni po prejemu le-te iz zemljišča s parc. št. 1358 k. o. …, v lasti Mestne občine Koper, odstraniti kovinski bivalni zabojnik, postavljen brez dovoljenja pristojnega upravnega organa. Na kontrolnem ogledu 25. 7. 2012 je bilo ugotovljeno, da je tožnik naloženo obveznost opravil, kovinski zabojnik je bil prestavljen na zemljišče s parc. št. 1217/2, k. o. …, ki je v zasebni lasti. Prvostopenjski organ je 28. 8. 2012 izdal izpodbijano odločbo. Občinski inšpektor pa je 11. 9. 2012, na kraju samem, to je na zemljišču s parc. št. 1217/2, k. o. …, ugotovil, da je kovinski zabojnik postavljen v varovanem pasu, v cestno telo javne poti št. parcele 1218, k. o. …. Zato je zavezancu 11. 9. 2012 izdal novo ureditveno odločbo in mu naložil, da mora v roku 15 po prejemu te odločbe iz zemljišča s parc. št. 1217, k. o. …, v zasebni lasti, odstraniti kovinski bivalni zabojnik. Zavezanec je v roku naloženo obveznosti opravil sam. Gre torej za postopek, ki je posledica nespoštovanja razveljavljenega dovoljenja, zlasti pa predpisov, ki urejajo predmetno področje. Predlaga, da se tožba zavrže, podrejeno pa zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo razveljavil dovoljenje z dne 10. 5. 2012, s katerim je tožniku dovolil začasno uporabo javne površine, ker je ugotovil, da se navedena javna površina ne uporablja v skladu z izdanim dovoljenjem. Z navedenimi ugotovitvami in posledično z izpodbijano odločitvijo pa se strinja tudi sodišče. V zadevi ni sporno, da je bilo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu z odločbo z dne 16. 5. 2012 naloženo, da mora iz zemljišča s parc. št. 1358, k. o. … odstraniti kovinski bivalni zabojnik. Prav tako ni sporno, da je bil tožniku izdan sklep z dne 3. 7. 2012, s katerim mu je bilo naloženo, da izpolni obveznosti iz odločbe z dne 16. 5. 2012, ki je postala izvršljiva. Glede na navedena izdana upravna akta občinskega inšpektorata je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ imel podlago za izdajo izpodbijane odločbe. Tožniku je bilo namreč izdano dovoljenje za začasno uporabo javne površine zaradi spusta in dviga vodnih skuterjev. Iz navedenega dovoljenja tudi izhaja, da mora v primeru javnega interesa, na zahtevo upravljalca javne površine ali kršenja pogojev iz dovoljenja, tožnik takoj, na svoje stroške in brez odškodnine sprostiti javno površino. Ker je tožnik kršil pogoje iz danega dovoljenja in je javno površino uporabljal za namen, za katerega mu dovoljenje ni bilo dano, je prvostopenjski organ imel podlago, da je izdano dovoljenje razveljavil. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje tudi na pritožbo skupine krajanov iz Ankarana, kar pa po presoji sodišča na odločitev v predmetni zadevi sploh ne vpliva. Že obstoj omenjenih upravnih aktov občinskega inšpektorata je namreč samo po sebi zadosten razlog za izdajo izpodbijane odločbe. Omenjena akta občinskega inšpektorata sta bila izdana v drugem postopku in pomenita zaključek drugega postopka. Zato tožnik v predmetnem postopku, v katerem se prvostopenjski organ sklicuje na navedena upravna akta, ne more izpodbijati ugotovitev drugega – inšpekcijskega postopka. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je bil tožnik v inšpekcijskem postopku nepravilno določen kot inšpekcijski zavezanec, saj tožnik navedenih ugovorov v predmetnem postopku ne more uveljavljati. Ker omenjena pritožba skupine krajanov v navedenem postopku na izpodbijano odločitev sploh ne vpliva, je nerelevantno tudi tožnikovo sklicevanje, da je pritožba skupine krajanov nastala v mesecu juliju 2012, odločba in sklep inšpektorata pa že prej, zaradi česar tožnik navaja, da izdana akta ne moreta biti posledica omenjene pritožbe.

Neutemeljeno je prav tako tožnikovo sklicevanje, da bi v predmetni zadevi morala biti opravljena ustna obravnava, kar predpisuje 154. člen ZUP. Ker iz aktov, ki sta bila izdana v inšpekcijskem postopku, izhaja, da je tožnik javno površino uporabljal za namen, za katerega mu dovoljenje ni bilo dano, in s tem kršil pogoje izdanega dovoljenja, je imel prvostopenjski organ podlago, da je v predmetnem postopku odločil po skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je odločil na podlagi dejstev, ki so organu znana. Iz 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP izhaja, da organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Sodišče zato zavrača tožnikove ugovore, da bi v zadevi morala biti opravljena ustna obravnava ter zaslišane priče in izvedenci. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika, da je splošno znano dejstvo, da vodni skuterji v vsej zgodovini pomorstva niso bili krivci v niti eni pomorski nesreči. V predmetnem postopku se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zaradi česar tožnik v tem postopku tudi ne more uveljavljati po tožnikovem mnenju nepravilnega postopanja Mestne občine Koper, ki naj bi na omenjeni javni površini postavila količke, s čimer naj bi tožniku onemogočila prost dostop in uporabo tega dela javne površine.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.