Jedro

Po obsežni sodni praksi je nagrada za posvet s stranko in pregled spisa načeloma vsebovana že v nagradi za sestavo tožbe oziroma odgovora na tožbo ali pripravljalne vloge. Navedenih procesnih dejanj namreč že po naravi stvari (praviloma) ni mogoče izvesti, ne da bi se odvetnik predhodno posvetoval s stranko in pregledal spis.

V 11. tarifni številki OT ni predvidena nagrada za sestavo in vložitev izjave o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS, saj vložitev navedene izjave ni obvezna in je zato navedena tarifna številka ne zajema.

Zakonska ureditev, ki v petem odstavku 17. člena ZOdv omejuje višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT za tiste odvetnike, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: Organ za BPP) Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom tožniku kot odvetniku, zaposlenemu pri odvetniku A. A., priznal 592,96 EUR nagrade in potrebnih izdatkov za izvedbo brezplačne pravne pomoči po napotnici Bpp 74/2022 z dne 18. 1. 2022, v presežku pa je njegov zahtevek za plačilo nagrade zavrnil (I. točka izreka sklepa). Odločil je, da se navedena nagrada in stroški izplačajo iz sredstev za brezplačno pravno pomoč in se nakažejo na račun odvetnika A. A. (II. točka izreka sklepa), ki je zavezanec za plačilo DDV (III. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik dne 1. 2. 2022 predložil napotnico v zvezi z izvedbo brezplačne pravne pomoči, ki je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 74/2022 z dne 18. 1. 2022 dodeljena upravičencu B. B., državljanu Španije, za sestavo in vložitev odgovora na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo za varstvo zakonitosti v zadevi opr. št. I Ips 40395/2020, ki je v teku pred Vrhovnim sodiščem RS, in sicer od vključno dne 13. 1. 2022 dalje. Tožnik je podal zahtevek, da se mu za opravljeno delo priznajo nagrada in izdatki z DDV v skupni višini 3.073,00 EUR.

3.Kot ugotavlja Organ za BPP, so bili tožniku v isti kazenski zadevi predhodno s sklepom opr št. Bpp 2745/2021 z dne 11. 11. 2021 že priznani nagrada in izdatki za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo v skupni višini 1.014,48 EUR.

4.Organ za BPP je tožniku po prvi alineji 1. točke 39. tarifne številke Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) za dva sestanka z upravičencem v Zavodu za prestajanje kazni zapora v Kopru v skupnem trajanju do ene ure priznal nagrado v višini 50 točk (2 x 25 točk za vsak sestanek v trajanju do pol ure), po 2. točki 39. tarifne številke OT je tožniku za preučitev vloženega odgovora Vrhovnega državnega tožilstva v trajanju do dveh ur priznal nagrado v višini 100 točk (4 x 25 točk za vsake pol ure preučitve), po četrtem odstavku 6. člena OT mu je za odsotnost iz odvetniške pisarne v Mariboru za dvakratno vožnjo v Zavod za prestajanje kazni zapora v Kopru in nazaj priznal nagrado v višini 200 točk (4 x 50 točk za vsako stran dvakratne vožnje v trajanju do 2 ur in pol), po 13. točki 8. tarifne številke OT pa mu je za pripravo in vložitev odgovora (izjave) na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva priznal nagrado v višini 50 točk (to je polovico od 100 točk). Kot je ob tem dodatno pojasnil Organ za BPP, 3. točka 11. tarifne številke OT predvideva nagrado samo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in za odgovor nanjo, ne pa tudi nagrade za vložen odgovor na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. Ker za odmero nagrade tožniku po navedeni določbi zato ni bilo pravne podlage, je Organ za BPP vložen odgovor (izjavo) na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva glede vložene zahteve za varstvo zakonitosti štel za drugo obrazloženo vlogo in tožniku nagrado priznal po 3. točki 11. tarifne številke OT. Po tretjem odstavku 11. člena OT so bili tožniku v pavšalu priznani tudi potrebni izdatki za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 16 točk, ki so bili tožniku v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso priznani od polne nagrade v višini 800 točk, ki bi odvetniku pripadala po OT brez upoštevanja polovičnega zmanjšanja nagrade po 17. členu Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv). Tožniku je bila tako priznana nagrada in pavšalni znesek stroškov v skupni višini 416 točk, kar znaša ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) 249,60 EUR. Po 10. členu OT pa mu je bil priznan tudi strošek kilometrine v višini 343,36 EUR (928 km x 0,37 EUR) za dvakratno vožnjo iz pisarne v Mariboru v Zavod za prestajanje kazni zapora v Kopru in nazaj zaradi sestanka z obdolženim upravičencem do brezplačne pravne pomoči. Od odmerjenih in priznanih stroškov je Organ za BPP odmeril še 22 % DDV v višini 130,45 EUR.

5.Tožnik je zoper del zavrnilnega dela izpodbijanega sklepa vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je na podlagi odločbe Organa za BPP nudil brezplačno pravno pomoč upravičencu, ki je pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) z zagroženo petnajstletno kaznijo, kar pomeni, da znaša osnovna nagrada odvetnika 1.000 točk. Vrhovno državno tožilstvo je na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti podalo odgovor, Vrhovno sodišče RS pa je zagovorniku upravičenca dalo na voljo osem dni, da se izjavi o obsežnem odgovoru.

6.Tožnik vlaga tožbo, ker meni, da bi mu morala biti nagrada za odgovor na odgovor na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki predstavlja izredno pravno sredstvo zoper meritorno odločitev sodišča, ovrednotena po 1. tarifni številki OT in 3. točki 11. tarifne številke OT v višini 1.500 točk, upoštevaje 50 % zvišanje osnovne nagrade 1.000 točk, kot to izhaja tudi iz sklepa Okrožnega sodišča v Kopru v št. Bpp 681/2021. Ker pripada sodnim tolmačem in izvedencem polna nagrada, je v nasprotju z določili 2., 14. in 21. člena Ustave RS zakonsko določilo, ki izvajalcem brezplačne pravne pomoči priznava nagrado le v polovičnem znesku. Tožnik meni, da je neupravičeno diskriminiran tudi v primerjavi z vsemi drugimi izvajalci brezplačne pravne pomoči, ki jim je nagrada za brezplačno pravno pomoč priznana v celoti.

7.Organ za BPP tožniku po njegovem mnenju tudi ni pravilno priznal nagrade v višini 600 točk urnine zaradi odsotnosti iz pisarne v trajanju 4 ur, za dvakratni posvet v Zavodu za prestajanje kazni zapora v Kopru v višini 600 točk ter za študij spisa z več kot 1000 stranmi in za pregled zadeve v višini 200 točk.

8.Ker je Organ za BPP v izpodbijanem sklepu zgolj pavšalno navedel, da nepriznani stroški niso bili potrebni, ne da bi pojasnil, kateri stroški niso bili priznani in ne da bi za to navedel razlog, je izpodbijani sklep po mnenju tožnika v tem delu neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti.

9.Tožnik ob tem še navaja, da se tudi sam kot izvajalec brezplačne pravne pomoči zaradi nizkih odmer nagrad in stroškov organov za BPP nahaja v težki finančni situaciji, saj znaša njegov dohodek manj kot 600,00 EUR mesečno, je zadolžen, brez premoženja in z negativnim stanjem na transakcijskem računu, dolžan pa je preživljati tudi tri mladoletne otroke.

10.Glede na obrazloženo sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da mu prizna še 1.717,00 EUR nagrade in stroškov, podrejeno pa predlaga, da sodišče sklep v izpodbijanem delu odpravi in vrne zadevo v tem delu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

12.Tožba ni utemeljena.

13.V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbo opr. št. Bpp 74/2022 z dne 18. 1. 2022 določen za izvedbo brezplačne pravne pomoči upravičencu, in sicer v obsegu sestave in vložitve odgovora na odgovor pristojnega tožilstva zoper zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je tožnik v imenu upravičenca do brezplačne pravne pomoči vložil zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Kp 40395/2020 z dne 3. 9. 2021. Prav tako ni sporno, da je tožnik kot izvajalec brezplačne pravne pomoči pravočasno vložil napotnico in predlog za povrnitev stroškov.

14.Med strankama je sporno, ali bi moral Organ za BPP tožniku za dvakratno odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko, za dvakratni posvet s stranko, za pregled zadeve ter študij spisa priznati višjo nagrado od priznane v izpodbijanem sklepu. Prav tako je sporno vprašanje, ali je izpodbijani sklep sploh ustrezno obrazložen ter ali je tožnik za sestavo in vložitev odgovora na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva RS na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti upravičen do priznanja nagrade v skladu s 3. točko 11. tarifne številke OT, kot to v tožbi zatrjuje tožnik, ali na podlagi 13. točke 8. tarifne številke OT, ker gre za drugo obrazloženo vlogo, kot je nagrado priznal Organ za BPP. Sporno pa je tudi vprašanje (ne)ustavnosti določbe petega odstavka 17. člena ZOdv, v skladu s katero je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa odvetnik, ki je izvajal storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo le v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.

15.Skladno s šestim odstavkom 30. člena ZBPP je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, določeni v odvetniški tarifi in v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči. Način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora plačati naročnik storitve odvetniku, je predpisan v OT.

16.Kot ugotavlja sodišče, je Organ za BPP v obrazložitvi izpodbijanega sklepa natančno pojasnil, za katera opravila in v kakšnem obsegu je tožniku priznal nagrado in izdatke, povezane s sestavo in vložitvijo odgovora na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, navedel pa je tudi razloge za odločitev ter pravno podlago, vsebovano v OT. Zato ne drži tožbeni ugovor, da izpodbijanega sklepa zaradi neustrezne obrazložitve ni mogoče preizkusiti.

17.Tožnik po presoji sodišča glede na določbe OT ter splošno znana dejstva (čas, ki je potreben za pot na relaciji Maribor - Koper) tudi ni upravičen do nagrade za odsotnost iz pisarne v času potovanja na sestanek k upravičencu do brezplačne pravne pomoči v znesku, ki je višji od priznanega v izpodbijanem sklepu. Glede nagrade za posvet s stranko ter nagrade za študij zadeve pa sodišče opozarja na določbo 39. tarifne številke OT, v skladu s katero se odvetniku priznajo stroški za navedena opravila (za posvet s stranko ter za pregled spisov in listin in druge dokumentacije) le, če gre za samostojno storitev, ker te storitve niso zajete v drugih tarifnih številkah. Po obsežni sodni praksi v zvezi z navedeno tarifno številko¹ , je nagrada za posvet s stranko in pregled spisa načeloma vsebovana že v nagradi za sestavo tožbe oziroma odgovora na tožbo ali pripravljalne vloge. Navedenih procesnih dejanj namreč že po naravi stvari (praviloma) ni mogoče izvesti, ne da bi se odvetnik predhodno posvetoval s stranko in pregledal spis. V okvir 39. tarifne številke OT torej ne sodijo dejanja pripravljalne narave, ki omogočajo, da odvetnik nudi svojo storitev.² Pri odločanju o priznanju stroškov za posvet s stranko ter za študij spisa in odgovora Vrhovnega državnega tožilstva pa je v obravnavani zadevi po presoji sodišča ključno tudi to, da je tožniku kazenska zadeva, v zvezi s katero je sestavil in v imenu upravičenca vložil odgovor na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva, dobro poznana, saj je prav tožnik za upravičenca že pred tem v okviru dodeljene brezplačne pravne pomoči sestavil in vložil tudi zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede na obrazloženo tožnik po presoji sodišča iz naslova študija listin ter posveta s stranko ni upravičen do nagrade v višjem znesku od priznanega.

18.Neutemeljene pa so tudi tožbene navedbe glede nepravilnega priznanja nagrade za sestavo in vložitev odgovora na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo za varstvo zakonitosti tožnika, saj je v 3. točki 11. tarifne številke OT, kot pravilno meni tudi Organ za BPP, predpisana (zgolj) nagrada za pravno sredstvo - za zahtevo za varstvo zakonitosti in za odgovor na navedeno izredno pravno sredstvo, in sicer je za navedene storitve predvidena nagrada po tarifni številki 10, zvišana za 50 %. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). V 11. tarifni številki OT torej ni predvidena nagrada za sestavo in vložitev izjave o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS, saj vložitev navedene izjave ni obvezna in je zato navedena tarifna številka ne zajema. Obdolženec sicer ima možnost oziroma pravico, da zaradi zagotovitve poštenega postopka poda izjavo o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar pa Vrhovno sodišče RS o zahtevi za varstvo zakonitosti odloči tudi, če obdolženec te izjave ne poda. Organ za BPP tako tožniku za sestavo in vložitev odgovora na vloženi odgovor Vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo tožnika za varstvo zakonitosti upravičeno ni priznal nagrade po 3. točki 11. tarifne številke OT, ampak je pravilno priznal nagrado na podlagi 13. točke 8. tarifne številke OT, ker gre za drugo obrazloženo vlogo.³

19.Na drugačno odločitev sodišča tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika na sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 681/2021 z dne 22. 11. 2021, iz katerega izhaja, da je bila tožniku za sestavo in vložitev izjave obdolženca na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva zoper vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti priznana nagrada po 3. točki 11. tarifne številke OT. Sodišče namreč ne more presojati navedenega sklepa, saj ni seznanjeno s podatki spisa, poleg tega pa na odločitev drugega prvostopenjskega sodišča ni vezano. Na podlagi zgolj enega sklepa pa sicer tudi ni moč sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso.

20.Glede tožbenega ugovora, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, protiustavna oziroma v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom, pa sodišče ugotavlja, da je Vlada RS kot predlagateljica Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), ki je določil posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov, že v postopku sprejemanja tega zakona podala razlago in opravila presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo RS. Pojasnila je, da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Predlagateljica zakona je izhajala tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-II-1/9 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo: "da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave". Prav tako je predlagateljica zakona pojasnila: "da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa je v potencialni negotovosti glede plačila".

21.Da zakonska ureditev, ki v petem odstavku 17. člena ZOdv omejuje višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT za tiste odvetnike, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020.

22.Sodišče tako meni, da določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačilo odvetniku, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, ni protiustavna, pri čemer še pripominja, da se pri odmeri nagrade in stroškov tudi ne morejo upoštevati subjektivne okoliščine na strani tožnika (njegov v tožbi zatrjevani težki finančni položaj), saj sta tako organ za brezplačno pravno pomoč kot tudi sodišče pri odločanju zavezana upoštevati OT in drugo veljavno zakonodajo.

23.Upoštevajoč navedeno je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

24.Sodišče je skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo za odločitev ključno le vprašanje pravilne razlage in s tem uporabe prava (vprašanje ustreznosti obrazložitve izpodbijane odločbe, umestitve odvetniških storitev v okvir posameznih postavk OT ter vprašanje ustavne skladnosti določbe petega odstavka 17. člena ZOdv).

K točki II izreka:

25.Odločitev o zavrnitvi stroškovnega dela zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Tako sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 335/2017 z dne 26. 10. 2017, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 220/2019 z dne 25. 3. 2019, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 669/2019 z dne 28. 8. 2019, sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 606/2018 z dne 5. 12. 2018, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 101/2019 z dne 26. 2. 2019, sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 437/2021 z dne 19. 10. 2021 idr.

2Prim. sodba Upravnega sodišča RS I U 778/2020 z dne 25. 11. 2022.

3Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS opr. št. II U 57/2022 z dne 28. 11. 2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 30

Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 17, 17/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.