Jedro

Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe so na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da izpodbijana prvostopenjska odločba v tožnikov pravni položaj ne posega več. V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Upravna enota ... je kot organ prve stopnje odločila, da se v korist upravičenke A. (A.) nepremičnine parc. št. 1618, ... omeji v delu v površini 104 m2 ob meji s parcelo št. 2343, parc. št. 1619, ..., omeji v delu v površini 68 m2 ob meji s parcelo št. 2343, ..., parc. št. 1620, ..., omeji v delu v površini 165 m2 ob meji s parcelo št. 2343, ..., parc. št. 1642, ..., omeji v delu v površini 135 m2 ob meji s parcelo št. 2343, ..., parc. št. 1839, ..., omeji v delu v površini 137 m2 ob meji s parcelo št. 2343, ..., parc. št. 1874, ..., omeji v delu v površini 97 m2 ob meji s parcelo št. 2340, ..., parc. št. 1876, ..., omeji v delu v površini 50 m2 ob meji s parcelo št. 2340, ... in parc. št. 2140, ..., omeji v delu v površini 427 m2 ob meji s parcelo št. 2340, ..., vse v lasti tožnika do celote, za območje delovnega pasu za potrebe ureditve gradbišča in transportne poti za gradnjo ..., v trajanju dveh mesecev od dejanskega pričetka gradbenih del ob oziroma na nepremičninah parc. št. 1618, 1619, 1620, 1642, 1839, 1874, 1876 in 2140, vse ..., vendar najdlje do 31. 12. 2023 in s tem datumom omejitev preneha (1. točka izreka). Nadalje je tožena stranka odločila, da je ta odločba podlaga za vknjižbo omejitve lastninske pravice na nepremičninah iz I. točke izreka odločbe v zemljiški knjigi v korist upravičenke ter za izbris zaznambe postopka omejitve lastninske pravice iz zemljiške knjige, pri čemer pritožba zoper to odločbo ne zadrži ustanovitve omejitve lastninske pravice na nepremičninah iz I. točke izreka te odločbe (II. točka izreka). S III. točko izreka je tožena stranka tožnika in upravičenko napotila na sodišče za odmero odškodnine v nepravdnem postopku, s IV. točko izreka pa napovedala, da bo o stroških postopka upravni organ odločil s posebnim sklepom.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je A. zahtevala omejitev lastninske pravice s pravico uporabe za določen čas na delu tožnikovih nepremičnin, ker le-to nujno potrebuje za gradnjo ..., ki je objekt gospodarske javne infrastrukture za odvajanje odpadne vode. Organ prve stopnje v obrazložitvi ugotavlja, da so za ugoditev zahtevi izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 210. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) v zvezi z 211., 192., 193. in 194. členom istega zakona - javna korist za predlagano omejitev je izkazana tako v abstraktnem kot v konkretnem smislu.

3.Organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil in odločil, da tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

4.Tožnik je zoper odločbo organa prve stopnje v zvezi z odločbo organa druge stopnje vložil tožbo, in sicer iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču je predlagal, da obe odločbi odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 posredovala vse spise, ki se nanašajo na zadevo.

6.Stranka z interesom je na tožbo odgovorila in sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

7.Tožba ni dovoljena.

8.V tej zadevi gre za spor o zakonitosti odločbe organa prve stopnje, s katero je bila v korist stranke z interesom s pravico začasne uporabe omejena lastninska pravica tožnika na njegovih nepremičninah. Iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da je bil omenjeni ukrep dovoljen za določen čas, in sicer za dva meseca od dejanskega pričetka gradbenih del ob oziroma na tožnikovih nepremičninah, vendar najdlje do 31. 12. 2023, ko omejitev pravice začasne uporabe preneha. Tožnik s tožbo sicer izpodbija tudi odločbo organa druge stopnje, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje in odločila, da tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

9.V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, ter o zakonitosti drugih aktov, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora tožnik izkazovati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena).

10.Tožnik je v tožbi postavil izpodbojni zahtevek (prim. prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), saj je predlagal, da sodišče prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

11.Sodišče je glede na postavljen tožbeni zahtevek ter dejstvo, da je omejitev lastninske pravice na delu tožnikovih nepremičnin upoštevaje izrek izpodbijane odločbe organa prva stopnje z dnem 31. 12. 2023 prenehala, tožnika 3. 3. 2025 pozvalo k utemeljitvi pravnega interesa za podano tožbo.

12.Tožnik je v vlogi, podani v odgovor na poziv sodišča, navedel, da pravni interes za vloženo tožbo še vedno obstoji, tako kot je obstajal ob vložitvi tožbe in tudi prej, ko so bili nepravilno in nezakonito izdani izpodbijani upravni akti. Na podlagi izdanih izpodbijanih upravnih aktov je namreč prišlo do posega v zemljišče - nepremičnine tožnika, ne glede na časovno omejitev začasne omejitve lastninske pravice. Na podlagi izpodbijanih aktov je torej prišlo do posega (gradbenih del) v lastninsko pravico tožnika (začasna uporaba delov nepremičnin za območje delovnega pasu za potrebe ureditve gradbišča in transportne poti za gradnjo ...). Tožnik drugega pravnega sredstva kot tega nima, razumevanje, da je tožnik s potekom časa začasne omejitve lastninske pravice izgubil pravni interes, pa je napačno in bi pomenilo izvotlitev in kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva tožnika.

13.Sodišče ugotavlja, da so pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe na delu tožnikovih nepremičnin, kot jih je vzpostavila prvostopenjska odločba, na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da izpodbijana prvostopenjska odločba v tožnikov pravni položaj ne posega več. Da so bili učinki prvostopenjske odločbe zgolj začasni, v vlogi, s katero je utemeljeval svoj pravni interes, izrecno potrjuje tudi tožnik, ki navaja, da je na podlagi te odločbe prišlo do (zgolj) "začasne uporabe delov nepremičnin".

14.V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), kar pa za odločbo, izdano za določeno časovno obdobje, ki je že poteklo, ni več mogoče. Če bi sodišče v takem primeru odpravilo prvostopenjski akt in ga vrnilo organu, ki je akt izdal, bi odločalo o pravnem razmerju, ki več ne obstaja. Ob tem je že s potekom časa nastopilo tudi stanje, za katerega si je tožnik prizadeval s predlogom za odpravo prvostopenjske odločbe, to pa pomeni, da si tožnik zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, svojega pravnega položaja z vloženo tožbo ne bi več mogel izboljšati.

15.Ob zapisanem sodišče ne more slediti stališču tožnika, da drugega pravnega sredstva (kot izpodbojne tožbe) nima. Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov namreč predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1).

16.Takšnega zahtevka pa tožnik v tem postopku ni postavil, čeprav bi to lahko storil bodisi tako, da bi poleg izpodbojnega že v tožbi postavil tudi ugotovitveni zahtevek (ki ni sam po sebi vsebovan v izpodbojni tožbi), bodisi tako, da bi zahtevek prilagodil oziroma ga dopolnil od nastanka spremenjenih okoliščin dalje (to je od prenehanja učinkovanja ukrepa iz prvostopenjske odločbe), in sicer vse do odločitve naslovnega sodišča o tožbi. To jasno izhaja iz prakse Vrhovnega sodišča, ki je bila poznana tudi že v času navedene spremembe okoliščin. Ker vsebina tožbenega zahtevka, skladno z ustaljeno sodno prakso, ni predmet materialnega-procesnega vodstva sodišča, tožnika, ki je v predmetnem upravnem sporu zastopan po kvalificiranem pooblaščencu - odvetniku, sodišče tudi ni opozorilo na možnost postavitve takšnega zahtevka.

17.Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožnik pravnega interesa za vloženo izpodbojno tožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo ne izkazuje več.

18.Kot uvodoma že predstavljeno, je v skladu s prvim in drugim odstavkom 2. člena ZUS-1 predmet presoje pred naslovnim sodiščem dokončni, posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V konkretnem primeru tak akt glede začasne omejitve lastninske pravice s pravico uporabe na tožnikovih nepremičninah predstavlja prvostopenjska odločba - zgolj s to je bilo namreč (z vzpostavitvijo pravice v korist stranke z interesom oz. nasprotne obveznosti v breme tožnika) poseženo v tožnikov pravni položaj. Drugostopenjska odločba, kolikor je bila z njo zavrnjena tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo, v pravni položaj tožnika ni (dodatno ali drugače) posegla, tožnik pa tako za tožbo zoper ta del drugostopenjske odločbe pravnega interesa ne izkazuje. Ker tožnik v tožbi obenem ne uveljavlja konkretno nezakonitosti stroškovnega dela drugostopenjske odločbe (ki predstavlja dokončen upravni akt glede stroškov pritožbenega postopka), ravno tako pa niti v tožbi niti v odgovoru na poziv sodišča z ničemer ne utemeljuje pravnega interesa za ta del tožbe, sodišče sodi, da tožnik tudi pravnega interesa za tožbo zoper stroškovni del drugostopenjske odločbe ne izkazuje.

19.Ker torej tožnik ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, jo je sodišče zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

20.Tožnik je zahteval povrnitev stroškov tega postopka. Odločitev o njegovem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

2V pozivu je sodišče izpostavilo izrek prvostopenjske odločbe, 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ter posledico zavrženja, v kolikor pravni interes za vloženo tožbo ni izkazan.

3Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča, I Up 234/2023 z dne 30. 11. 2023, I Up 138/2023 z dne 6. 9. 2023, I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023 in I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023.

4Prim. npr. sklepa Vrhovnega sodišča, I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023 ter I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

5Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča, I Up 234/2023 z dne 30. 11. 2023, I Up 138/2023 z dne 6. 9. 2023, I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023, I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023, I Up 36/2020 z dne 7. 1. 2020, I Up 33/2019 z dne 22. 5. 2019 ter I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.