Jedro

Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo po 1. juliju v tekočem koledarskem letu, je v tem letu pridobila pravico do celotnega letnega dopusta in pravico do izplačila celotnega regresa za letni dopust, ne glede na dejstvo, da letnega dopusta ni izkoristila v celoti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici M.J.: obračunati delni regres za leto 2006 v bruto znesku 307,96 EUR, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke ter izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1.7.2006 dalje do plačila, obračunati plačo za mesec julij 2006 v bruto znesku 73,09 EUR, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke ter izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.8.2006 dalje do plačila, ter plačati znesek 92,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 6.2.2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo,da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 498,13 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje. Navaja, da je sodišče kršilo določila postopka, saj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tako kljub predlogu ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, niti ne tožnice. Poleg tega je tožena stranka predlagala tudi zaslišanje direktorja podjetja H., d.o.o., vendar je sodišče izvedbo tega dokaza zavrnilo. Navaja tudi, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi sporazumne odpovedi delovnega razmerja, in to dejstvo tožnica priznava. Sodišče je v zvezi s tem spregledalo, da bi morale biti vse pravice in obveznosti določene v takšnem sporazumu. Sodišče tudi ni razčistilo vprašanje v zvezi z zatrjevanjem tožnice, kaj je bilo dogovorjeno glede tega, kdo bo izplačal regres za letni dopust. Prav tako je napačna odločitev sodišča, da mora tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti od prepozno izplačanega regresa za leto 2005. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbena zatrjevanja, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, so neupoštevna. Če ni izvedlo vseh ponujenih dokazov, je za to odločitev imelo podlago v 2. odstavku 213. člena ZPP, saj je izvedlo vse tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in k ustrezni razlagi odločitve v izpodbijani sodbi dodaja: Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do vseh denarnih zahtevkov tožnice tako iz naslova premalo izplačanega regresa za letni dopust za leto 2006 in iz naslova izplačila plače za tri dni v mesecu juliju 2006, kot tudi iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti za zamudo pri izplačilu regresa za leto 2005 in delnega regresa za leto 2006 in vsem zahtevkom utemeljeno ugodilo. Iz ugotovitev sodišča in izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1.8.2005 do 3.7.2006, ko ji je delovno razmerje sporazumno prenehalo. Pred zaposlitvijo pri toženi stranki je bila zaposlena do 31.7.2005 v podjetju H. d.o.o., ki je družinsko povezano s toženo stranko. Tožnica je pridobila pravico do letnega dopusta za leto 2005 pri podjetju H. d.o.o., pravico do letnega dopusta za leto 2006 pa pri toženi stranki. Vendar podjetje H. d.o.o. tožnici regresa za letni dopust za leto 2005 ni izplačalo, ker je bilo po zatrjevanjih tožnice dogovorjeno, da bo ta regres izplačala tožena stranka. Slednja je tožnici regres za letni dopust za leto 2005 dne 20.9.2006 tudi dejansko obračunala v zahtevani višini bruto 142.500,00 SIT in ji izplačala neto znesek 118.275,00 SIT, ter ji obenem obračunala delni regres za leto 2006 v bruto znesku 71.200,00 SIT in izplačala neto znesek 59.096,00 SIT.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica za leto 2006 dobila premalo izplačan regres za letni dopust, saj ni sporno, da ji je delovno razmerje prenehalo 3.7.2006, torej šele po 1. juliju v tekočem koledarskem letu. To pa pomeni, da je tožnica po določbi 161. člena ZDR v povezavi s 162. členom ZDR pridobila pravico do celotnega letnega dopusta in posledično pravico do izplačila celotnega regresa za letni dopust, le tega pa mora po določbi 131. člena ZDR delodajalec najmanj v višini minimalne plače izplačati delavcu najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Pri tem ni pomembno, če delavec dopusta ni izkoristil v celoti, saj je pomembna le okoliščina, da je pridobil pravico do izrabe celotnega letnega dopusta, kot to velja tudi za konkretni primer. Ker tožena stranka regresa za letni dopust za leto 2006 tožnici ni obračunala in izplačala v celotni višini, kot bi ji morala po zakonu, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko ji je prisodilo še preostalo razliko regresa za letni dopust za leto 2006 v vtoževani višini in zakonske zamudne obresti od prepozno izplačanega sorazmernega dela regresa za letni dopust. Pravilno pa je tožnici prisodilo tudi plačo za tri dni za mesec julij 2006, do katere je bila glede na datum prenehanja delovnega razmerja (3.7.2006) upravičena, saj je plača bistveni sestavni del pogodbe o zaposlitvi in gre delavcu do dneva, ko mu delovno razmerje preneha.

Glede pritožbenih zatrjevanj, da je napačna odločitev sodišča, da mora tožena stranka plačati tožnici tudi zakonske zamudne obresti od prepozno izplačanega regresa za leto 2005, pa je potrebno poudariti naslednje. Tožnica je pravico do izplačila regresa za letni dopust za leto 2005 res pridobila pri podjetju H. d.o.o., kar pomeni, da bi tožnica regres za letni dopust za leto 2005 morala prejeti od tega podjetja in ne od tožene stranke. Vendar, glede na tožničina zatrjevanja, da je bilo med toženo stranko in podjetjem H. d.o.o. sklenjen dogovor, da bo obveznost glede izplačila regresa za letni dopust za leto 2005 prevzela tožena stranka in ob dejstvu, da je ta regres tožena stranka tožnici tudi dejansko izplačala dne 20.9.2006, kar pomeni, da je dogovor obstajal, je potrebno ugotoviti, da je z izplačilom regresa tožena stranka priznala svojo obveznost do tožnice, zaradi česar je v skladu s tem poleg glavnice dolžna izplačati tudi zakonske zamudne obresti od prepozno izplačanega regresa za letni dopust, kot to pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje.

Upoštevaje vse navedeno in ker tožena stranka višini denarnih zahtevkov, kot jih je postavila tožnica, ni ugovarjala, sodišče pa je vse izračune preverilo in ugotovilo, da so pravilni, je treba zaključiti, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, ker niso bistvenega in odločilnega pomena za presojo odločitve (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in skladno z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

Ker tožničina denarna terjatev ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.