Jedro

Ker tožeča stranka ne zatrjuje nobenih subjektivnih okoliščin na strani tožene stranke, ki bi kazale, da bi lahko tožena stranka onemogočila izpolnitev tožnikove terjatve, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, in sicer s prepovedjo spreminjanja dejanskega in pravnega stanja – odtujitev ali obremenitev vpisanih nepremičnin iz izreka sklepa. Zavrnilo je tudi predlog, da se ta prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi. Zavrnilo je tudi predlog, da se zaradi zavarovanja denarne terjatve toženki prepoveduje razpolaganje z denarnimi sredstvi na transakcijskem računu pri banki ..., iz izreka tega sklepa pod točko 3. v višini 829,77 EUR in na računu pri isti banki v višini 96.523,98 EUR. Zavrnilo je tudi predlog, da se banki naloži, da odreče toženki ali komu drugemu po njenem nalogu izplačilo denarnega zneska v višini 52.147,42 EUR z obeh računov, vpisanih v točki 3 izreka.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Začasna odredba je bila nujno potrebna, saj obstaja velika nevarnost, da bi toženka celotno podedovano premoženje odtujila ali obremenila in s tem onemogočila uveljavljanje terjatve tožnika na solastninski delež. Ni treba, da tožnik izkaže konkretno nevarnost. Ta nevarnost mora biti objektivna, kar je podano. Trditve tožnika so zadostne za izdajo začasne odredbe. Tožnik ne more vedeti, ali bo toženka v tem postopku odtujila nepremičnine in tega tožnik ne more izvedeti vse do vpisa v zemljiško knjigo. Takrat pa je že prepozno. Začasna odredba je vedno bodoča in tudi s hipotetično nevarnostjo za upnika. Ne sme se čakati na dejansko nevarnost, takrat je že prepozno. Zaradi uveljavljanja nedenarne terjatve pa obstoji že subjektivna nevarnost, ki se kaže v tem, da toženka v primeru odtujitve ali obremenitve nepremičnin ne bi mogla poplačat tožnika. Konkretna škoda še ni nastala, saj je sklep o dedovanju z dne 27. 5. 2015 postal pravnomočen. Sedaj pa je to že podano. ZIZ ne zahteva nastanka konkretne škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe. Zahteva le, da upnik izkaže nevarnost. Nevarnost je tudi v bodočnosti, kaj bi se zgodilo, če bo terjatev onemogočena ali otežena. Tožnik je zatrjeval, da toženka ne bo utrpela škode oziroma le neznatno škodo. Tudi, če misli prodati nepremičnine, se bo le zamaknil datum prodaje do konca tega postopka. V zvezi z varovanjem denarne terjatve pa je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Obstaja subjektivna in objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožnika onemogočena. Toženka je že porabila vsa denarna sredstva, ki jih je pridobila s sklepom o dedovanju D 63/2014 in bi se s tem zmanjšala zmožnost tožnika priti do poplačila. To je subjektivni pogoj. Tožnik je navedel, da je toženka upokojenka in z nizko pokojnino. Začasna odredba je vedno namenjena temu, da se prepreči bodoča, hipotetična nevarnost za uveljavitev terjatve upnika. Tožnik nima vpogleda v bančne račune, ki so predmet sklepa o dedovanju. Zato toženka lahko denar dvigne. S tem pa ne bo več sredstev za tožnika in tako je izkazan subjektivni pogoj. Splošno znano je, da toženci velikokrat odtujijo svoje premoženje in se izognejo poplačilu terjatev. Sodišče ne sme čakati, da že pride do oškodovanja tožnika. Sodišče bi z izdajo začasne odredbe preprečilo tudi vse bodoče spore in možnost bodočega nasilja med strankama. Stranke pogosto ravnajo v afektu.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala zavrnitev. Tožnik ni konkretiziral objektivne in subjektivne nevarnosti. Le pavšalno govori o grozeči in nenadomestljivi škodi. Meni, da je zahtevek na podedovanih nepremičninah do 3/10 neutemeljen in nesklepčen. Enako velja za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Meni, da je primarni tožbeni zahtevek napačno postavljen. Tožena stranka ni povzročila ogroženosti tožeče stranke. Ne odtujuje premoženja, ga ne skriva ali kaj podobnega. Tožnik le prepiše zahtevke. Podredni zahtevek pa je zastaran. Zaznamuje stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe pravilno oprlo na določbo 272. člena ZIZ in 270. člena ZIZ. Pravilno opozarja, da ni dovolj za uporabo tega materialnega prava, da tožeča stranka le hipotetično zatrjuje, da bi toženka lahko podedovano premoženje odtujila. Tožnik ne zatrjuje konkretnih ravnanj oziroma okoliščin, na podlagi katerih bi sodišče sklepalo na takšno nevarnost. V pritožbi pa tožnik vztraja pri svojem stališču, da gre za hipotetično nevarnost, ki zadostuje, saj ni mogoče čakati, da se konkretna nevarnost zgodi. Takšno stališče bi pomenilo, da bi vsak tožnik lahko zatrjeval domnevno nevarnost in bi tako omejil lastnika pri izvajanju lastninske pravice. Tožnik ne navaja subjektivnih okoliščin na strani tožene stranke. Dejstvo, da naj bi že določen znesek dvignila, ne zadošča za izdajo začasne odredbe. Toženka je dedinja in je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pridobila tudi formalno pravico, da razpolaga s podedovanim denarjem. To še ne pomeni, da ne bi imela sredstev, da bi v primeru tožnikovega uspeha v pravdi, plačala te terjatve.

6. Zmotno meni pritožba, da dejstvo, da je toženka upokojenka, pomeni zadostno okoliščino, da bi sodišče sklepalo, da obstoji nevarnost, da bo podedovano premoženje odsvojila. Pravilno sklepa sodišče prve stopnje, da očitno toženka ima redne dohodke in da s tem ni podana subjektivna okoliščina pri presoji nevarnosti, kot pogoja za izdajo začasne odredbe. Če bi tožnik dokazoval, da je toženka prezadolžena in da oglašuje prodajo premoženja, bi bila takšna nevarnost lahko podana. Tako se izkaže, da je sodišče pravilno ugotovilo, da zgolj zatrjevanje hipotetičnih okoliščin iz zakonskega dejanskega stanu po 272. členu ZIZ ne zadošča, da bi bile podane tudi okoliščine konkretnega primera za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče le odgovarja pritožniku, da je tudi predlagal izdajo začasne odredbe, ki bi obremenjevala celotno podedovano nepremično premoženje; v tožbi pa zahteva 3/10 solastninskega deleža. 7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o predlogu za zavarovanje denarne terjatve. Tudi za ta predlog sodišče pravilno ugotavlja, da tožnik ni izkazal nevarnosti, da bi zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve bila onemogočena ali otežena. Tudi v tem primeru je tožeča stranka navajala zgolj hipotetično nevarnost, da bi tožena stranka podedovano premoženje odtujila. Subjektivne nevarnosti pa tožeča stranka ni zatrjevala in tudi ne aktivnega delovanja toženke v tej smeri. Toženka ima denar za svoje preživljanje, saj prejema pokojnino. Tožnik trdi, da ima v podrednem zahtevku terjatev do 52.147,42 EUR. Sam pa trdi, da je sredstev na banki 97.353,72 EUR. Že to dejstvo pove, da je denarja več, kot ga tožnik zahteva. Sicer pa sodišče tudi pravilno opozarja, da je toženka podedovala tudi nepremičnine. Zato je sodišče pravilno zavrnilo tudi ta predlog za izdajo začasne odredbe. Če niso podane okoliščine iz 270. člena ZIZ, tako ni pomembno, ali bi tožnica z izdajo začasne odredbe utrpela neznatno škodo. Vsako omejevanje lastninske pravice mora biti utemeljeno oziroma morajo biti izkazani elementi iz določbe 270. člena ZIZ. Če bo tožeča stranka v nadaljevanju postopka ugotovila, da so podani subjektivni elementi na strani tožene stranke, pa bo lahko podala novi predlog za izdajo začasne odredbe.

8. Ker je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo in pri tem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa je priglasila stroške za odgovor na pritožbo in ti bodo odvisni od uspeha v pravdi.